/ 

Kako se odzvati na sovražni govor in rasizem

Manifest za domovino
J. R.: Manifest za domovino, Nova obzorja, 2018

Konec avgusta je pri založbi Nova obzorja izšla knjiga Manifest za domovino skrajno desničarskega gibanja Generacija identitete, ki je na Zahodu znano po ostrem nasprotovanju vsakršnemu priseljevanju v Evropo in aktivističnih operacijah, ki širijo nestrpnost proti vsem, ki niso »avtohtoni prebivalci Evrope«, kot se njegovi ideologi sami izražajo. S slovensko izdajo skuša to nevarno gibanje prodreti tudi na naša tla in, kot piše na zavihku knjige, nasprotuje »apatiji, dekadenci in prisilnem molčanju« ter ponuja »idejo, ki z ohranjanjem identitete vztrajno kljubuje novi kulturni revoluciji, zamenjavi populacije in brezobzirni politični korektnosti.« Avtor knjige se je skril za inicialkami J. R., v predgovoru pa je Bernard Brščič ponovno razkril svoja v javnosti že znana stališča, ki razpihujejo sovražnost: »Muslimanski primitivizem lahko obvlada visoko racionalno kulturo, kot je naša, samo če najprej sami nehamo verjeti v svoj ratio in svoj prav.« O avtorjih (po tem navedku sodeč se za inicialkama J. R. skriva več ljudi) Manifesta za domovino pa Brščič pravi: »Pozivajo nas na nič manj kot rekonkvisto Evrope. Na zahteven podjem, ki si zasluži podporo. Mojo ima.«

Izbor pojma rekonkvista – ki izvorno označuje špansko ponovno osvojitev Iberskega polotoka izpod Mavrov v času od 8. do 15. stoletja – za osrednji cilj Generacije identitete pravzaprav pove vse o značaju tega gibanja. Čeprav sami javno trdijo, da nasprotujejo nasilju, lahko v to upravičeno podvomimo, saj z uporabo takih izrazov podžigajo nestrpnost. Tudi simbol tega gibanja, ki se je začelo v Franciji in se nato razširilo med ekstremističnimi krogi predvsem po Zahodni Evropi in Severni Ameriki, ima podobno sporočilo. Grška črka lambda je bila simbol Špartancev, ki so se v bitki pri Termopilah leta 480 pred našim štetjem uprli perzijski vojski in se bojevali do smrti za obrambo domovine. Sledeč simboliki naslovnice Manifesta za domovino, na kateri je znak Špartancev vtisnjen v grb s slovensko narodno zastavo, bi lahko sklepali, da je njeno osnovno sporočilo predvsem poziv Slovencem, naj se nemudoma do zob oborožijo ter pridružijo Leonidasu in kompanjonom v obrambi očetnjave.

Kako si take špartanske akcije predstavljajo, je gibanje Generacija identitete že nekajkrat nakazalo. Najbolj znan je primer ladje C Star, ki jo je gibanje lani poleti, opremljeno z napisi »Misija obranimo Evropo« in »Evropa ne bo postala vaš dom!« poslalo proti libijski obali z namenom odvračanja begunskih čolnov na poti proti Evropi in oteževanja dela nevladnih organizacij, ki skušajo beguncem pomagati, da bi varneje prišli v Evropo. To so člani posadke tudi počeli vse do okvare ladje C Star, ki jo je potem rešila prav ena izmed ladij nevladnih organizacij, katere so ovirali. Druga taka akcija je bilo zavzetje alpskega prelaza Col de l’Echelle ob italijansko francoski meji, kjer naj bi potekala migrantska pot, 21. in 22. aprila letos, kjer so rasistični aktivisti znova razgrnili napis »Evropa ne bo postala vaš dom!«, medtem ko sta prelaz preletavala dva helikopterja gibanja. Da pa jih ne moti le pritok novih priseljencev v Evropo, ampak tudi vsakršno kulturno dogajanje, ki izkazuje strpnost z drugimi kulturami, so pripadniki gibanja pokazali 14. aprila leta 2016, ko so vdrli na oder gledališča dunajske univerze med predstavo, v kateri so nastopali begunci iz Sirije, Iraka in Afganistana. Identitarci so na odru razgrnili napisa »Hinavci! Upiramo se vaši dekadenci!« in »Multikulturalizem ubija!«, občinstvo pa polivali z umetno krvjo.

Generacijaidentitete1
Ladja C Star gibanja Generacija identitete z napisom »Evropa ne bo postala vaš dom« je skušala lani beguncem preprečiti pot na svobodo
Generacija-identitete3
Pripadniki Generacije identitete so letos zaprli gorski prelaz z begunsko potjo na meji med Italijo in Francijo

O tem, zakaj se datuma dveh izmed zgoraj omenjenih dogodkov nahajata v sumljivi bližini 20. aprila, rojstnega dneva Adolfa Hitlerja, na tem mestu ne bi špekuliral. Recimo, da gre za naključje in da identitarci res nimajo nobene zveze z neonacizmom, kot sami uradno zatrjujejo. Vsekakor pa je Generacija identitete skrajno desničarska skupina, katere dejavnost je za družbeno sožitje nevarna. Kot tako so jo prepoznali tudi v družbah Facebook in Twitter. Facebook je trajno prepovedal objave gibanja, po tem ko je bilo v Avstriji aretiranih 17 pripadnikov zaradi obtožb o širjenju nestrpnosti in kriminalne dejavnosti. Twitter je ravnal enako.

Facebook je na svojih straneh tudi onemogočil prodajo oblačil podjetja Phallanx Europa, ki je eden izmed financerjev skupine. Povezava s tem podjetjem je znova zanimiva tudi zaradi uradnega zatrjevanja pripadnikov Generacije identitete, da s fašizmom niso povezani in da jih fašistično in nacistično izročilo ne zanima. Če na majice, ki jih prodajajo na tej spletni strani pogledamo z logičnim razmislekom, se lahko vprašamo, ali to drži. Na primer ob majici z napisom »Še vedno ne maram protifašistov!« Mar ni negacija negacije pozitivna kategorija, mar minus in minus ne data plus in mar ni nasprotovanje protifašizmu torej fašizem?

O sovražnem govoru na družbenih omrežjih in o tem, ali ga prepovedovati ali dovoljevati se tudi pri nas veliko razpravlja, čeprav zaenkrat brez pravega učinka. Nekoliko odločneje, čeprav zaenkrat še z negotovim izidom, so državni organi ukrepali šele ob pojavu Štajerske varde. Tudi Facebookova in Twitterjeva prepoved objavljanja obvestil Generacije identitete sovražnega govora na spletu seveda ne bo ukinila, bo pa zaradi tega vsaj precej oteženo povezovanje širjenje te skrajno desničarske skupine prek socialnih omreži. Take organizirane skupine so družbi namreč precej bolj nevarne kot pa rasistični posamezniki, njihovo glavno orožje pa je ravno internet. Njegova moč je tako velika, da se z dovoljevanjem ali prepovedovanjem knjižnih izdaj gibanja Generacija identitete nihče niti ni resno ukvarjal. Na Amazonu lahko tako na primer mirno naročimo knjigo Markusa Willingerja Generation Identity – A Declaration of War Against the ’68rs, pa tudi knjigo We Are Generation Identyty, ki naj bi vsebovala temeljna besedila gibanja. Morda je tako zato, ker se zdi, da v času, ko takšne ali drugačne skupine veliko število somišljenikov lahko dosežejo že s preprostimi memi, knjiga nima več prave politične moči.

Toda ali je res tako? Politična moč knjige naj bi bila v tem, da odpira prostor za razpravo, predstavlja in sooča različna stališča ter išče argumentirane rešitve, in tega Manifest za domovino resnično ne stori. Med branjem sicer izvemo, da naj bi bil glavni krivec za domnevno veliko ogroženost slovenskega naroda in drugih evropskih narodov kulturni marksizem, kamor avtor (ali avtorji) uvršča levi, liberalni in celo zmerno desni politični spekter, vseeno pa je po končanem branju prevladujoči občutek, da se kaj dosti od omenjenega špartanskega simbola in poziva k bitki pri Termopilah nismo premaknili. Knjiga namreč ne navede prav nobenega argumenta, v čem naj bi pritok drugih kultur ogrožal tradicionalne evropske entitete in kulturo. Tega tudi ne more storiti, saj niti ne poskuša pojasniti, v čem naj bi bilo bistvo evropske kulture ali recimo bistvo slovenstva, ki bi se od drugih kultur tako globoko razlikovalo, da bi ga njihov prihod ogrožal, ne pa bogatil, niti se v ničemer ne poskuša približati temu, kakšne značilnosti druge kulture prinašajo v Evropo. S kulturološkega vidika je vrednost Manifesta za domovino torej nikakršna. Razen kategoričnega zatrjevanja, da je multikulturalizem smrtonosen za Evropo, na straneh knjige ne najdemo ničesar drugega kot pozive k borbi proti vsemu in vsem, ki bi se drznili tej trditvi kakor koli oporekati. Sporočilna vrednost celotne knjige torej ne presega sporočilne vrednosti enega samega sovražno nastrojenega mema.

V resnici ima izdaja take knjige drug, simbolen pomen. S tem dejanjem se rasistično gibanje v javnosti legitimizira in poskuša institucionalizirati. Zato razmislek o tem, ali je izdajanje in javna distribucija takih knjig smiselna in ali ne bi bilo bolje tudi v takem primeru zahtevati sankcioniranje sovražnega govora, ni odveč. Seveda je ugovor, ob katerega tako razmišljanje takoj trči, ustavno zagotovljena svoboda izražanja. Ta nam je tako sveta in se nam zdi tako samoumevna, da smo navajeni brez kakršnega koli občutka slabe vesti vzeti v roke tudi take knjige, kot je na primer Hitlerjev Moj boj, češ, saj njenemu sporočilu lahko ugovarjamo, imamo pravico, da se soočimo tudi s takimi stališči. Toda ob argumentu Hitlerjeve knjige je treba takoj pristaviti dvoje. Hitlerjev Moj boj je bil v Nemčiji, kjer je pripomogel k legalizaciji in ustoličenju nacionalsocializma, dobrih sedem desetletij prepovedan, leta 2016 pa so natisnili kritično izdajo te knjige z obsežnimi komentarji zgodovinarjev, ki Hitlerjeve misli umeščajo v ustrezen kontekst. (Mimogrede, tudi v slovenščini imamo Moj boj s kritičnimi pripombami prevajalca, čeprav niti približno ne take kritične izdaje, kot so jo zdaj dobili v Nemčiji.) Okvir, v katerem se v javnosti pojavi taka knjiga, je torej izjemno pomemben. Kritična izdaja je vsekakor nekaj drugega kot propagandna predvojna izdaja, vseeno pa je vprašanje, ali ta knjiga ne sodi zgolj v čitalnice univerzitetnih knjižnic, kamor bi jo lahko prišel prebrat vsak, ki bi se toliko potrudil, da bi raziskal nacionalsocialistično ideologijo, ne pa v izložbe knjigarn.

Generacija-identitete5
Vdor aktivistov Generacije identitete na oder med predstavo beguncev na dunajski univerzi
Generacija identitete 2
Ni nasprotovanje protifašizmu fašizem?

Razmišljanje o prepovedi del in označevanju določenega govora za sovražnega je vedno neprijetno. Prva asociacija, ki se ob tem zbudi, je nacistično sežiganje vseh »nenemških knjig« 10. maja 1933 v Berlinu in drugih nemških mestih. Nacisti so takrat sežigali dela Karla Marxa, Thomasa Manna, Sigmunda Freuda, Alberta Einsteina in drugih po njihovem mnenju neprimernih avtorjev. Zaradi takega ravnanja je cenzura postala skorajda sinonim za barbarski, nekulturen odnos do knjige. Tudi v slovenski literarni in kulturni zgodovini imata cenzura in ideološko preganjanje negativno konotacijo. Cenzurirani sta bili 3. in 4. kitica Prešernove Zdravljice, Cerkev je sežgala vse dosegljive izvode Cankarjeve Erotike, iz polpretekle zgodovine se spominjamo partijskega pogroma zoper Kocbekovo knjigo Strah in pogum, zapora Jožeta Pučnika zaradi članka O dilemah našega kmetijstva, insceniranih delavskih protestov proti drami Afera Primoža Kozaka, javnega protesta starejših kulturnikov v članku Demokracija da, razkroj ne! proti pisanju mladih levičarjev v reviji Tribuna, zapora Draga Jančarja zaradi posedovanja prepovedane knjige Tomaža Kovača V Rogu ležimo pobiti, medijskega nasprotovanja skupini Laibach, prepovedi 57. številke Nove revije, zaplembe revije Mladina zaradi članka Noč dolgih nožev in procesa proti četverici, ki je sledil.

Vendar pa je v vseh zgoraj navedenih primerih šlo za sankcioniranje del in gibanj, ki so spodbujala javni dialog in naš kulturni prostor demokratizirala. Pri vprašanju, kako se odzvati na sovražni govor s socialnih omrežij in iz knjig, kot je Manifest za domovino, pa gre za problem ali biti strpen do nestrpnosti, ali dopuščati svobodo izražanja tistim, ki je sami drugim ne dopuščajo. Čeprav se Generacija identitete sklicuje na popolno svobodo izražanja, so njeni pripadniki z napadom na gledališko predstavo beguncev na dunajski univerzi jasno pokazali, da svobode izražanja ne dopuščajo. Njihovo dopuščanje svobode se konča takoj, ko nekdo razmišlja le malo drugače kot oni. V takem primeru je policija morala posredovati in zaradi omejevanja svobode, ki ga prinaša gibanje Generacija identitete, sta morala ukrepati tudi Facebook in Twitter.

Popolne svobode izražanja v demokratični družbi ni, tudi naši ne, čeprav svobodo izražanja načeloma zagotavlja 39. člen Ustave Republike Slovenije. V nekdanji Jugoslaviji jo je omejeval zloglasni 133. člen kazenskega zakonika, ki je inkriminiral verbalni delikt. Tega, ki je lahko sankcioniral vse, kar ni bilo v skladu s pravoverno partijsko linijo, smo v samostojni Sloveniji odpravili, a brez dodatnih omejitev seveda tudi zdaj ne gre. Nekoliko preveč rigorozno, nedorečeno in za marsikoga sporno svobodo izražanja v Republiki Sloveniji omejuje 260. člen kazenskega zakonika, ki kot kaznivo dejanje navaja izdajo tajnih podatkov. V nasprotju s tem pa je precej bolj jasen in smiseln 297. člen Kazenskega zakonika, ki govori o javnem spodbujanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Takole pravi zakonik v svojem prvem členu: »Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.«

Vsak rasno sovražni aktivizem skupin, kot je Štajerska varda in morda tudi Generacije identitete, če bi se njihove akcije, kot napovedujejo v Manifestu za domovino začele izvajati tudi na Slovenskem ozemlju, je država dolžna kazensko preganjati. O tem ni nobenega dvoma. Tudi to, da je potrebno omejevati sovražni govor na internetnih družbenih omrežjih, ki imajo danes že celo večjo moč kot javni shodi, ni sporno. Toda to ni tema tega članka. Na tem mestu nas zanima predvsem, kako se odzvati na objavljanje knjig, ki širijo sovražni govor. Bi morala država tudi v takih primerih ravnati tako, kot ravna Facebook vsaj ob nekaterih člankih s sovražno vsebino, in jih prepovedati? Ali pa vsaj omejiti njihovo javno distribucijo? Mene osebno je zmotilo to, da je zdaj knjigam, kot je Manifest za domovino, omogočena enaka javna distribucija kot vsem drugim. Njihovi izvodi se lahko pojavljajo v izložbah knjigarn, knjižnice pa jih lahko naročajo z denarjem, ki ga prispevajo davkoplačevalci. In ob tem dejstvu sem se odločil za revijo Vrabec Anarhist narediti manjšo anketo med nekaterimi člani Društva slovenskih pisateljev. Vprašanje, ki sem jim ga postavil, se glasi: »Je prav, da javne knjižnice z davkoplačevalskim denarjem kupujejo izvode knjige Manifest za domovino skrajno desničarskega in rasističnega gibanja Generacija identitete?«

nuk-citalnica
Čitalnica Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani

Odgovori, ki sem jih prejel, so bili različni, čeprav je vsem avtorjem skupno, da odločno nasprotujejo sovražnemu govoru. Cvetka Bevc je poslala naslednji zapis: »Vprašanje se mi samo po sebi zdi provokativno postavljeno. Knjižnice po moje lahko kupujejo, bralci ne nazadnje vzpostavijo kritičen odnos do knjige.«

Precej ostrejši je bil Marko Sosič iz Trsta: »Ob dejstvu, da sem se v lastnem rojstnem mestu še do nekaj desetletji nazaj soočal z vsakodnevnimi  fašistoidnimi provokacijami, ob dejstvu, da danes kot mnogi drugi nemočen opazujem v Evropi rojstva novih fašistov, bi bila moja obsodba knjige Manifest za domovino skoraj banalna. Seveda jo obsojam, toda potrebno bi bilo storiti še veliko več, kot se zgražati nad dejstvom, da javne knjižnice kupujejo tako knjigo, kar je seveda strašno. Morda bo kdo dejal, da je to davek demokracije, v kateri nam je dano živeti. Toda, a  je to demokracija, je to krščanska duhovna širina sovražiti drugega in drugačnega? Sramota. Strniti bi bilo potrebno vrste proti tako pritlehni dikciji in kulturno nepismenim ljudem, ki sramotijo narod, kateri je kljub vsemu tudi moj.«

Na dejstvo, da je pomembno predvsem to, kaj se postavi na knjižno polico in da bralci do veliko dobrih knjig, ki so veliko pomembnejše od takih manifestov niti ne pridejo, je opozoril Andrej Blatnik: »Odgovor ni tako preprost, kot se zdi na prvo žogo, ko bi se človek pač odločil glede na svoje politično prepričanje in začel vpiti »Obvezno!« ali pa »Nikakor!« Sodi namreč v okvir širšega in že nekaj let zelo odmevnega vprašanja o nabavni politiki splošnih knjižnic.

Seveda, knjižnice imajo natančno regulirano nabavno politiko, kot jim nalagazakonodaja, vendar je zastavljena bolj numerično kot vsebinsko ali kvalitativno (»Ampak ali ni tako dandanes z vsem?« bi pristavil cinik), zato se pogovarjamo, ali je bilo z javnim denarjem res treba kupiti več kot 2500 izvodov Da Vincijeve šifre, po drugi strani pa, ali splošne knjižnice sploh potrebujejo knjige (na primer) Rožančevih nagrajencev v nekaj deset izvodih, če pa te knjige ne užijejo niti nekaj deset izposoj. »Je prav, da javne knjižnice z davkoplačevalskim denarjem kupujejo izvode knjig, ki jih naše utrujene uporabnice, zgarane od dela, ki je ustvarjalo ta denar, ne razumejo? Jim ne bi raje kupili česa, ob čemer bi se malce sprostile?« je mogoče marsikdaj slišati.

Res, vznemirljiva vprašanja. Vznemirilo nas je tudi, ko je bil v nekaterih knjižnicah na napačen oddelek umeščen Evangelij za pitbule, in vznemirja nas, očitno že vnaprej (danes, 19. 9. 2018, COBISS kaže, da je knjižnica Šentjur kupila štiri izvode, Mestna knjižnica v Ljubljani pa jih ima v pripravi šest – drugih znakov nakupov še ni), tudi Manifest za domovino.

Po krovnem zakonu o knjižničarstvu so gradiva v knjižnicah namenjena za potrebe kulture, izobraževanja, raziskovanja in informiranja. Široka definicija, težko je kaj izločiti, mogoče pa je razpravljati, kdaj je tem potrebam zadoščeno. V nabavnih dokumentih boste prejkone našli stališče, da je knjižnica pri izboru gradiva neodvisna in demokratična: na izbor ne vpliva posameznikovo prepričanje, ampak upoštevanje pluralnosti, različnosti in drugačnosti. S tega gledišča je torej izbira omejena le z zakonodajo. Vprašanje je, ali je določeno gradivo v nasprotju z ustavo (»Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.«) ali kazenskim zakonikom v členu, ki govori o javnem spodbujanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Dokler to ni pravnomočno dokazano, smemo sklepati, da ni. V tem primeru preostane vprašanje, v kolikšnem številu izvodov se to (ali katerokoli drugo) knjigo z davkoplačevalskim denarjem kupi, posledično to namreč vpliva na njeno dostopnost na policah in bralni doseg in s tem na splošne smernice družbenega razvoja ali nazadovanja. Take debate pa je v Sloveniji malo, saj se raje posluje kot pa izmenjuje stališča, kaj šele drugačna stališča jemlje v obzir ali celo upošteva. Morda tudi zato poslovanje Slovenije poteka slabše, kot so napovedovale sanje o drugi Švici?«

Zelo jasna in nazorna je bila Barbara Korun: »Ne, ni prav in je škandal. Hvala za to (anketno) vprašanje – in upam, da se bo v tej smeri kaj zgodilo, da bo knjiga prepovedana ali kaj podobnega (čeprav je običajno premalo karkoli prepovedovati, je pa včasih nujno s tem začeti) – da se bo z odkupi vsaj nehalo podpirati avtorja oz. organizacijo.

Podobno mnenje ima Ivo Svetina: »Ne le da ni prav, da javne knjižnice kupujejo z davkoplačevalskim denarjem Manifest za domovino,  to bi moralo biti celo sankcionirano po 297. členu KZ, saj je edini namen Manifesta  javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Sicer pa se celo akademik Janko Kos sprašuje, kdo s(m)o pravi Slovenci, se  torej sprašuje po čistosti slovenskega rodu!  Tudi v 30.letih prejšnjega stoletja so se v Nemčiji začele stvari relativno »nedolžno«, ko pa so razplamtele, jih ni bilo več mogoče pogasiti. Ob tem je treba reči najmanj še to: nestrpnost desničarjev je postala patološka in kliče k državljanski vojni, medtem ko je tukajšnja levica sposobna samo provociranja in smešenja same sebe.«

Tudi Meta Kušar knjigo obsoja: »Manifest za domovino je bolna knjiga, ki prebivalcem Slovenije kaže tako imenovane glavne, popolnoma izmišljene, krivce za nemarnost do slovenskega jezika, slovenskih literatov, za politično nemarnost vseh strank do pravosodja in demokracije, krivce za korupcijo v Sloveniji. To so slovenski ignoranti, ki služijo denar s klevetanjem Evropejcev in Slovencev, ki zagovarjajo kulturo sodelovanja. Človek brez humanističnega vira je zloben človek, je človek, ki ne vidi svoje sence, ker je ves v senci. Vidi senco in zlo vedno v drugem! To je nevaren človek, ki komaj čaka, da bo s silo in četami začel urejati kaos tega sveta, ki ni nič večji kot je kadarkoli bil. Emigranti nam kažejo predvsem našo lastno senco, s katero pa se bomo morali spoprijeti sami. Mi Evropejci!

Manifest za domovino seveda ne zmore enega samega stavka, ene same ideje, kako naj večina Slovencev ravna s tisto manjšino Slovencev, ki se je znašla v situaciji, da so v lastni domovini tujci?

Manifest za domovino je strupen politični kič in Brščičeve teze zastrupljajo enako kakor so zastrupljali vsi izdajalci domovine. Ta Manifest za domovino je največja izdaja domovine.

Zdaj pa tole: knjižnice vse knjige kupujejo z davkoplačevalskim denarjem in seveda bodo na enak način kupovale tudi to knjigo. Naj jo! Toda, naj Vrabec Anarhist začne delati kulturološke intervjuje z vodji slovenskih knjižnic in naj povejo, zakaj kupujejo več kot eno knjigo, ki s svojo vsebino izdaja domovino.« 

Ksenija Jus pa je izpostavila, da je naša dolžnost, da se upremo kulturi nasilja: »Knjige nisem prebrala in verjamem, da je najbrž nikoli ne bom. 

Zaupam namreč ljudem, ki so mi zelo blizu in so jo prebrali (nekateri večkrat, ker niso verjeli, da v poznih dvajsetih letih 21. stoletja še obstajajo posamezniki, ki želijo na tako elementarno brutalni način škodovati soljudem), zato se moj odgovor glasi: 

Ne, ni prav. Ni prav, da z  denarjem naše skupnosti,  javne knjižnice, ki smo jim ljudje zaupali pomembno nalogo, da ohranjajo in gradijo ter omogočajo širjenje  kulturne dediščine, kupujejo dela, ki ščuvajo k nasilju in k nasilnim ukrepom zoper človekovo življenje in zoper elementarni slovenski kulturni curicculum. 

Na ramenih velikanov slovenske kulture, smo – njihovi potomci tisti, ki nam je zadana naloga, da skupaj z državnimi organi in celotno skupnostjo, preprečimo širjenje sovražnega literarnega »ognja«, ki ga že skoraj tri desetletja podtikajo posamezniki zaslepljeni s sovraštvom in podkrepljeni s »krvavim denarjem« balkanske klavnice. 

Nasilje kliče k nasilju. Razum k razumu. Ne gre za domovino in ne gre za otroke in ne gre za domoljubje; gre za brutalno nasilje, ki nas vse uničuje.

Želimo saditi drevesa, da bodo v njihovi senci sedeli tisti, ki prihajajo.  Posamezniki, ki drevesa podirajo, da iz njih tiskajo krvave blodnje resno motenih posameznikov, niso prijatelji kulture in nenasilnega sobivanja. Niti niso bitja, ki bi v življenju uporabljala razum za širjenje lepote. Z nedvoumnim in jasnim odgovorom – tudi s pomočjo državnih organov – smo kot skupnost razmišljajočih bitij tem posameznikom dolžni pokazati način sobivanja, ki je možen, a ne, dokler ne uvidijo, da potrebujejo pomoč. V tem hipu jim lahko pomagamo samo tako, da  – v tem primeru delo Manifest za domovino – v celoti zavrnemo kot neprimeren kulturni vzorec.«

Kot literarni kritik sem vajen analitičnega branja, ki spodbuja razpravo, a enkrat za spremembo sem se knjige lotil s cenzorskim očesom in podčrtaval primere sovražnega govora. Podčrtani stavki se najdejo skoraj na vsaki strani in početje je bilo precej duhomorno, saj se rasistična lajna ponavlja iz poglavja v poglavje. Naj navedem le nekaj primerov. Prvi je iz poglavja Integracija in je precej neizvirno povzet po Donaldu Trumpu, ki je prvi v sodobnem času v javnosti legitimiziral tak govor: »Strmo naraščanje stopnje kriminala, konstantni teror, množična posilstva in nasilje nad domačini so dejstva, ki kažejo vse kaj drugega kot uspešno implementacijo ideje o integriranju priseljencev.« Druga dva primera sta iz poglavja Velika zamenjava: »Tuj jezik, tuja vera, tuje navade in tuji ljudje. Vse pogosteje se prebuja občutek, kot da se naš čas izteka.« In pa: »Na domačem pragu stoji sovražnik, mogočnejši kot kadarkoli doslej. Samo s skupnimi močmi in z vero v uspeh nam ga bo uspelo poraziti. Evropa, prebudi se!« V poglavju Mi smo nova evropska rekonkvista pa lahko preberemo: »Svoje nasprotnike smo analizirali, preučili do potankosti in prihaja čas, ko jih bomo presegli v vseh elementih metapolitične vojne. Do potankosti se zavedamo njihovih namenov in načina, kako so jih želeli doseči. Zato kličemo k preporodu evropskega ljudstva. K brezkompromisnemu boju za vnovični vzpon evropske civilizacije.«

In v tem slogu iz strani na stran. Ker avtor (ali avtorji) knjige ne ponuja ničesar razen neopredeljivega pojma domoljubja, ruši pa ogromno, saj napoveduje boj proti vsem, ki jih pojmuje kot tujce, in boj proti tako rekoč celotni sodobni humanistični tradiciji, ki jo stlači pod pojma kulturni marksizem in postmodernizem. V njiju vidi izvor vsega zla današnjega časa in zato se kot njegov edini cilj, ki ga lahko razberemo med vrsticami, razodeva uničenje vseh poglavitnih kulturnih dosežkov sodobne skupnosti: javnih univerz, svobodnih medijev, umetniških ustanov, civilne družbe in demokracije.

Naj na koncu dodam še svoje mnenje o tem, kako se odzvati na sovražni govor v primeru knjig, kot je Manifest za domovino. Jaz javne distribucije takih del ne bi podpiral, mislim, da ne sodijo niti v izložbe knjigarn niti na police knjižnic. Čeprav menim, da knjiga Manifest za domovino veliko bralcev tako ali tako ne bo imela, se mi zdi nevarna javna legitimizacija gibanj, kot je Generacija identitete, ki jo javna promocija knjige simbolno pomeni. Da pa le ne bi uvedel popolne cenzure in omogočil javno dostopnost do vsega gradiva, bi dovolil dostop do takih knjig v univerzitetnih knjižnicah, kjer bi bralci lahko prebirali čitalniške izvode. Izid Mojega boja v Nemčiji leta 2016, čeprav kritično opremljenega, je to knjigo postavil na vidno mesto v izložbe, kamor resnično ne sodi. Prav nič pa me ne bi motilo, če bi se kdo odpravil v NUK in v tišini čitalnice primerjal knjigo, ki jo je natisnila založba Nova obzorja, s Hitlerjevim življenjskim delom.

Nacisti
Nacisti so 10. maja 1933 sežigali osovražene knjige v Berlinu in drugih nemških mestih
Igor Divjak
O avtorju
Igor Divjak deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Posveča se predvsem sodobni poeziji ter prevajanju za RTV Slovenija. Leta 2013 je na smeri ameriške študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral z disertacijo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.