/ 

Peter Kolšek – pesnik in borec proti kulturni apatiji

 

Peter Kolšek (1951-2019)

  

 

Peter je v svojih pesmih pogosto pisal o smrti. A nikoli je ni pojmoval kot neko oddaljeno pokrajino, kamor se vse steka v nekakšen breztelesni smisel, vedno jo je povezoval s tuzemskim bivanjem in še najraje si jo je predstavljal kot lepo žensko. V pesmi Smrt iz zbirke Nikoli več, je napisal »Predstavljam si, da se bo pripeljala s tramvajem; / to je imeniten prevoz, ki sem ga bil premalo deležen.« Smrt mu ni pomenila nečesa, kar bi zanikovalo radost in gostijo. Ko je v zbirki Dekleta pojejo opisoval razkošno svatbo med Amorjem in Psiho, je prikaz veseljaškega pira bogov sklenil z mislijo: »Res nedosežna božja veselica, / a če ne bi bili obdarjeni s smrtjo, / ne bi vedeli zanjo, še huje / tudi veselja nebeškega bi ne bilo.« In v pesmi Preden umrem v zbirki Slavospevi, ki jih pojejo vrane beremo: »Kako naj umrem, ne da bi videl dekleta / ob vznožju Andov, ki spirajo zlato / s prstanov svojih bodočih mož?«

Ta spoj minljivosti, smrtne usojenosti in trpkosti z zemeljsko radostjo in vitalizmom, ki ga je začinil z le zanj značilnimi ironičnimi obrati, ga je povezoval s pesnikom, ki ga je globoko občudoval in ki mu je bil izmed vseh v literarnem izročilu najbliže – Josipom Murnom Aleksandrovom. Murn je bil pesnik, ki se je znal prostodušno razpreti skrivnostnim odtenkom slovenske pokrajine, in podobe narave, v katero se zasekujejo prebliski iz urbanega slovenskega vsakdana, prežemajo tudi Petrovo poezijo. Peter je bil na Murnovo poezijo tako navezan, da je skušal nadgraditi misel Dušana Pirjevca o smrti prešernovske strukture s tezo o murnovski strukturi, ki naj bi v 20. stoletju postala osrednja paradigma naše poezije. To je utemeljil z razlago, da je Murn v naše pesništvo uvedel glas, ki je dogajanju zgolj priča in ga noče podrejati kakršni koli vnaprejšnji vrednostni sodbi, glas, ki svetu in naravi pušča biti.

Temu merilu je Peter sledil tudi v svojih kritikah poezije. Avtorje pesniških zbirk je vedno spoštoval, pustil je, da skozi njihove pesmi spregovori skrivnost sama, seveda pa si je dovolil tudi interpretativno svobodo in kakšno pikro opazko, ko se mu je zazdelo, da je kdo v nereflektiranem eksperimentiranju vendarle šel predaleč. Skozi razlago pesmi drugih je razvijal in oblikoval lastno pesniško misel. Knjigo svojih izbranih kritik je naslovil Lepa točajka po natakarici iz pesmi Dragottina Ketteja, s čimer je nakazal, da tudi ko razmišlja o poeziji, pravzaprav razmišlja o povezavi pesništva z življenjem, njegovo skrivnostjo in opojem. Kot izjemen poznavalec sodobnega pesništva je bil pravi človek za sestavo dveh antologij, ki predstavljata izhodišče za vsakogar, ki se želi seznaniti s slovensko poezijo po drugi svetovni vojni. Sončnice poldneva je uredil skupaj z Dragom Bajtom, pesmi za Nevihto sladkih rož pa je izbral sam.

Vedno sem občudoval Petrovo sposobnost, da je znal v dveh, treh stavkih zajeti bistvo ustvarjalnosti kakšnega pesnika. Ko sem pod njegovim uredništvom pisal članke in kritike za Delove Književne liste, me je učil, kako zgostiti zapisane misli. Zgodilo se je, da mi je naročil, naj prispevek skrajšam za celi dve strani – in ko sem iz besedila odstranil vse pleonazme, sem videl, da ni zaradi tega sporočilna vrednost prispevka nič manjša.

Ko smo pred dobrim letom začeli objavljati Vrabca Anarhista, kar nisem mogel verjeti, da v uredništvu sodelujem z legendo slovenskega kulturnega novinarstva. Še ravnokar sva razpravljala o tem, kako poživiti esejistično produkcijo revije, 25. aprila smo objavili njegov prispevek ob tristoti obletnici prve izdaje Robinsona Crusoeja in pred tremi dnemi je rekel, da bo pripravil prispevek ob bližajoči se dvestoti obletnici rojstva Walta Whitmana. Njegovo predanost bom pogrešal. S Petrom je odšel tudi velik del sveta, v katerem je bila literatura tesno povezana s širšo družbo in kulturo. Njegove kolumne v Sobotni prilogi so brali tudi politiki in gospodarstveniki, v času njegovega urednikovanja na Delu so bila razmišljanja o literaturi na mizi skoraj vsake slovenske družine. Pesnikov, katerih kritična misel bi odmevala med ljudmi, skorajda ni več. Peter se je do konca boril proti temu, da bi v družbi zmagala kulturna apatija.

   

 

     

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Igor Divjak
O avtorju
Igor Divjak deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Posveča se predvsem sodobni poeziji ter prevajanju za RTV Slovenija. Leta 2013 je na smeri ameriške študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral z disertacijo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.