Spustim se v razpoko v zemlji pod vodo v dvigalih iz starih čolnov – v vzporednih kolonah se spuščajo in dvigajo na tisoče kilometrov globoko in na dnu me vrže ven – dolg tunel in na vsake toliko nekaj malega zraka dokler se ne odpre v vesolje in nič.
Moj stari oče iz Hščolkova se bori,
moja stara mama iz Gajsinu se spopada,
za njima, tema za temo,
svetloba za svetlobo, svet za svetom,
donijo, okrvavljeni, na križih poganjajo
rože nebeškega Jeruzalema,
njihova kri združuje Konstantinopel in Kijiv.
Kdo bo peljal starce na sprehòd okoli bloka?
Kdo, le kdo bo pel mrličem na porokah?
Naj zdaj pišem pesem, ko bi rajši kričal?
Toda čas zahteva pesem, ne pa joka.
Tudi jaz sem kriv. Jaz, nema, plašna priča.
Vsak Petek – Spet in Spet! – Petek Spetek! – ZBOR! – naj lije
ali sneži! Po zmeraj novi, sveži črti
krožijo krhke kolesarke pred zaprtim
območjem povampirjene umazanije.
Na poti v Slovenijo
Smrt ugrabi deklico.
Na rečnem dnu jo najdejo.
To se ne bi pripetilo
prosilcem milostnih azilov,
ker bi jih mejni policaj
Hrvatom brž poslal nazaj,
daleč stran od mrzle vode,
koder vlada Kralj Svobode …
Igrača mi je padla skoz rešetke na dvorišče,
kjer jo je pobral potepuh, skitnica, ki je z ostrino
posestnika zabrusil mojemu očetu:
Sve što leži na zemlji, to je moje! …