Poezija

Prešteješ letnice,
zdrobiš zasušene solze,
zagrizeš v olesenele prste
in prerežeš popkovino.

Ko pomeri Messi,
se spomniš,
da ti je ostalo
samo še za burek

in gotovo je
da če ta cesta ni reka
je ocean
brez obale

Odprta grla lastovic zijajo iz gnezd,
kolibriji koordinirajo lebdenje
in moj svinčnik se komaj kaj premakne.

Budnemu očesu pustiti, da nadzira usta,
če hočete svobodo.
Naj nas morje ne razlomi, naj premakne.

Ko se življene vda smrti,
je, kot da bi razorožil cvetlično gredo.

Ni lahko biti Človek na Splavu meduze,
kača v Bibliji, Jezus na križu,
Eva ob Adamu, Adam ob Evi,
Hamlet v Shakespearovi drami.

In potem je veter zdrsnil v mirovanje
in so se razširile slike
in so pljuča pljusknila v pok srne

Res misliš, da se ne bova smela videti v nebesih?
Ker se družiš s kristjani, jaz pa se moram plaziti
med krivoverci?

Stal boš ob moji krsti
in vedel,
da sem vse to že delila s teboj

ne vem, kdo si bila
kdo si bil, ne vem
kdo so bližnje duše;
so res bližnje
po danostih enega sveta