/ 

Skupen boj za prihodnost kulture

Igor Divjak – odgovor na obtožbe Andreja Lokarja – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Odgovor na obtožbe Andreja Lokarja na Facebooku ter v člankih Le Bateau ivre (12.11.2019) in Magnetizem manihejstva — smrt vsakršnega slovenstva (31.3.2019) na portalu KUD KDO.

   

Pravzaprav sem samo žalosten, ko na straneh spletnega portala KUD KDO in na svojem profilu na Facbooku prebiram nenehne napade Andreja Lokarja, urednika omenjenega portala, na portal Vrabec Anarhist, ki ga urejam. Najprej sem si mislil, no ja, si pač rad da duška, saj komentarji na Faceboku nimajo take teže kot same objave, in mogoče bo s svojimi zapisi spodbudil še koga h komentiranju in poskrbel za kakšen dodaten ogled Vrabčevih objav. Kar se je nekajkrat tudi zgodilo. Ampak potem so se njegovi napadi stopnjevali. V Članku Simulaker simulakra, objavljenem 6. novembra 2019 na straneh KUD KDO, je zapisal, da je portal Vrabec Anarhist vse prej kot dialoška in odprta revija, o čemer pričajo »ideološka selektivnost, izrazito redukcionistično enoumna naravnanost ter ne nazadnje najbolj mračnjaška, dolančevska cenzura, ki jo nenehno udejanja uredniška politika spletne revije Vrabec Anarhist.« Ob obtožbi o dolančevski cenzuri sem ostal brez besed predvsem zaradi dejstva, da gospod Lokar niti meni niti kateremu koli drugemu članu uredništva ni poslal niti enega samega prispevka za objavo na portalu, da bi ga lahko prebrali in ovrednotili, kaj šele cenzurirali. Očitno si Lokar lažno svobodomiselnost oziroma »konformizem aktivizma«, ki ga očita Društvu slovenskih pisateljev v času, ki ga sam razume kot nasledek prevlade in zmagoslavja metafizičnega nihilizma, pogosto pa kar slovenski kulturi vsevprek, razlaga po svoje. Da je vsakomur pač dovoljeno početi in govoriti, kar se mu zazdi, torej tudi njemu obtoževati uredništvo našega portala, da je zagrešilo nekaj, česar ob odsotnosti kakršnega koli poslanega besedila tudi v najbolj nori fantaziji sploh ni moglo narediti.

Še bolj nadrealistična je naslednja Lokarjeva obtožba, ki jo je zapisal 31. marca letos v članku Magnetizem manihejstva  smrt vsakršnega slovenstva: »Če le za kratek čas obiščemo uradno spletno glasilo Društva slovenskih pisateljev, nam je hipoma jasno, da gre za zvest odraz sodobne sekularizirane dezontologizirane, estesko osiromašene, vsebinsko izpraznjene, ne nazadnje in predvsem pa ekstremistično zideologizirane slovenske literature.« Ta očitek ni za lase privlečen le zaradi tega, ker je na portalu Društva slovenskih pisateljev prispevke, bodisi literarne bodisi esejistične, doslej objavilo več kot 250 avtorjev in avtoric zelo različnih estetskih in ideoloških usmeritev, tako domačih kot tujih, pri čemer smo se trudili pravično odmerjati prostor tako uveljavljenim imenom, kot mlajšim, ki z literarnimi eksperimenti ustvarjajo prostor novim literarnim tokovom, ampak predvsem zaradi dejstva, da je med njimi kar nekaj takih, ki objavljajo tudi na portalu KUD KDO, ki ga ureja Lokar, ali pa z Lokarjem sodelujejo na raznih javnih razpravah in dogodkih. Če njegov zapis vzamemo resno, potem lahko sklepamo, da je tako tudi njegovo mnenje o marsikaterem avtorju, ki ga sam objavi in s katerim tesno sodeluje. In če je gospod Lokar res dosleden in stoji za svojimi besedami, naj jim naslednjič, ko mu bodo poslali nova besedila ali ko ga bodo povabili na okroglo mizo, naravnost pove, da je njihova literatura »estetsko osiromašena«, »vsebinsko izpraznjena« in »ekstremistično zideologizirana«. Ali pa naj namesto tega raje javno prizna, da so njegove besede, namenjene uredništvu portala Vrabec Anarhist in avtorjem, ki objavljajo na tem portalu, le prazno klevetanje in poskus cenene samopromocije.

Ampak, da ne bom slepomišil, dejstvo je, da so Andreja Lokarja najbolj razjezili prispevki iz tematskega bloka Moje telo je samo moje, v katerem nekaj uglednih intelektualk brani ustavno zagotovljeno pravico do splava, in še posebej zapisi Iztoka Simonitija o napadih Cerkve ne to pravico. V uredniški program smo že na začetku napisali, da so na področju esejistike, refleksije in polemike za nas pomembne tudi družbena aktualnost in intelektualna ostrina; torej portal nikoli ni bil namenjen samo literaturi, ampak tudi kritični refleksiji družbenega dogajanja. Objava večjega števila prispevkov o pravici do splava se mi je zdela pomembna zaradi agresivnih napadov na to temeljno civilizacijsko pridobitev v Sloveniji in tujini v zadnjih letih. Globoko se namreč strinjam s stališčem dr. Iztoka Simonitija in vseh avtoric, ki so portalu poslale prispevke, da ima ženska pravica sama odločati o svojem telesu. Vsak poseg v to svobodo se mi zdi nedopusten in nikakor si ne želim, da bi nove generacije prebivalk Slovenije živele v podobni družbi, kot jo imajo danes na Poljskem, kjer je pravica do splava prepovedana. In prav tako si ne želim države, v kateri se nosečnice, ki so pred odgovorno odločitvijo, ali imeti otroka ali ne, znajdejo pod pritiskom javnih molitev pred ginekološkimi klinikami, projekcij fetusov na cerkve in plakatov za življenje na mestnih avtobusih, niti države, v kateri spletni portali objavljajo sezname tistih, ki so po njihovem mnenju proti življenju. Prav je, da se tak poseg v zasebnost žensk kazensko preganja.

Uredništvo ima pravico in dolžnost usmerjati vsebino portala v skladu z nazori, ki so mu blizu, obenem pa omogočati demokratično razpravo in polemiko. Če bi gospod Lokar poslal svoj odgovor na objavljene prispevke v dostojni obliki, bi mu ga gotovo objavili. Ampak namesto tega na spletu objavlja pozive, naj odstopim z mesta odgovornega urednika portala, in zapise, kot je »… trepetajte vrabčki … hehehehehehe …« Slednji zapis je bil objavljen 25. maja lani, ob obletnici Titovega rojstnega dneva. Ne vem, kako naj si ga razlagam, morda je Lokar z njim namigoval, da so v uredništvu in med člani Društva titoisti, kar bi bila še ena izmed njegovih smešnih nadrealističnih gest, saj prav gotovo ne poznam nobenega člana Društva slovenskih pisateljev niti nobenega sodelavca revije, ki bi bil kaj takega. Nasprotno, med starejšimi člani Društva je ogromno takih, ki so pripomogli k spremembi in demokratizaciji družbenega sistema. Mislim, da si Društvo slovenskih pisateljev zasluži dostojnejši nagovor od Lokarjevega zarotniškega heheta. Lokar Vrabcu Anarhistu očita, da je »kulturnobojno/manipulativna spletna revija«, obenem pa sam revijo napada s kulturnobojnimi parolami konservativnega tabora, ne da bi svoje obtožbe tudi utemeljil. Očitno ga to, da uredniško politiko portala obtožuje nihilizma, ne ovira pred tem, da sam ne bi deloval v skladu z načelom »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.«

In še enkrat, vse to obtoževanje se mi zdi samo žalostno. Jaz osebno nimam nobenega problema z Lokarjevo navezanostjo na katoliško in mistično kulturno tradicijo. Kot ateist jo priznavam za del svojega kulturnega izročila. In tudi veliko objav na portalu KUD KDO mi je všeč, sploh ne samo prispevki tistih avtorjev, ki objavljajo tudi na portalu Društva slovenskih pisateljev. V družbenonazorskih pogledih se z Lokarjem očitno razhajava, ampak tudi to v demokratični družbi ne bi smel biti problem. On mi je po elektronski pošti poslal peticijo za podporo vladi, jaz pa se raje udeležujem petkovih kolesarskih protivladnih protestov. A če imava različne politične poglede, še ne pomeni, da nimava tudi veliko skupnega. Oba opravljava podobno uredniško delo in oba se zavzemava za promocijo literature. Tone Partljič je v pogovoru na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu povedal, da ga je sedenje v poslanskih klopeh naučilo, da nobeni politični stranki literatura in kultura ne pomenita kaj dosti. V bistvu skoraj nič. In tega bi se morali literati in kulturniki, ki imajo kot vsi ljudje tudi takšne in drugačne politične simpatije, bolje zavedati. Ob napovedih gospodarske recesije se kulturi obetajo težki časi in v zavzemanju za čimbolj dostojne možnosti nadaljnjega delovanja bi kulturniki morali sodelovati. Zato gospoda Lokarja pozivam, naj v bodoče opusti klovnovske obtožbe o »dolančevski cenzuri« in podobne anahronizme ter naj namesto tega, da se zateka k dikciji kulturnega boja, ki jo sam sicer pripisuje našemu portalu, in se zapleta v medsebojne spopade, raje več energije usmeri v skupen boj za prihodnost kulture.

  
  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Igor Divjak – odgovor na obtožbe Andreja Lokarja – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
 
Igor Divjak
O avtorju
Igor Divjak deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Posveča se predvsem sodobni poeziji ter prevajanju za RTV Slovenija. Leta 2013 je na smeri ameriške študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral z disertacijo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.