Stanka Hrastelj – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Kratka zgodba je izšla tudi v Kraljih ulice.
Stanka Hrastelj o poslani zgodbi
Lezeš iz spanja v budnost, še sanjaš, pa tudi zbujaš se istočasno, na robu teh sanj slišiš ali prebereš in povsem dobro razumeš neko besedo – a ta beseda ne pomeni ničesar, ko si buden. Ali pač? Kaj vem, hecne so te stvari.
***
Igor se je ob petkovih večerih dobival s prijatelji. Ob pivu so razpravljali o vsem mogočem, od nogometa, drugega amandmaja ameriške ustave, računalniških iger pa tja do kuharskih trikov in vršičkanja bonsajev. Praktično ni bilo teme, ki je ne bi vsaj toliko poznali, da bi lahko o njej debatirali. Brihtni pobje. Samski.
Nekega petka so se menili o sanjah. Napletali so o njih in jih predalčkali, govorili so o takih, v katerih letiš, takih, kjer hočeš kričati, pa glas noče iz grla, tistih, ki jih sanjaš v nadaljevanjih, tistih, ki se že leta ponavljajo, o takih, ki jih lahko nadzoruješ in usmerjaš, skratka debatirali so o zvrsteh in žanrih enigmatičnega nočnega dogajanja, kjer podzavest sega v zavest – ali gre dejansko za podzavest, so modrovali, ali ne gre mogoče za kaj več, ker kaj pa veš, v sanjah ti utegne spregovoriti pokojna babica ali usoda sama ali Konfucij ali Huxley in tako bla bla gor, bla bla dol. Nekdo je rekel še, da če ne veš zagotovo, ali sanjaš ali ne, preveriš tako, da pogledaš na uro. Ker v sanjah ne moreš gledati na uro, se pravi, ne moreš videti, koliko je. Pa brati tudi ne moreš. Karkoli s številkami in črkami. Ne gre, pa če si papež. Igorju se je zdela zadeva nenavadna in zanimiva, in čudno intrigantna. Ne le, ker je izpraznil toliko vrčkov piva, da so čudne stvari postale zanimive, ampak tudi zato, ker je bil mahnjen na izpodbijanje tez. Nekdo reče, da je nekaj tako in tako, Igor pljune v roke in dokaže nasprotno. Ampak kako naj to naredi s sanjami? Ne moreš se kar odločiti, kaj boš sanjal, lahko samo čakaš, da se bodo sanje zgodile in da se bo v njih pojavila tista frdamana ura.
Čez vikend je dosti razmišljal o tem, kako bi sanje vendarle nekako, vsaj za silo, sprogramiral, da bi dejansko v njih pogledal na vekarico in videl cifre. Med tednom je še kdaj pomislil na to, a ker so mu glavo polnile nove skrbi in najede, je reč odložil na stran.
A v noči na petek se je zgodilo. Ne čisto tako, kot si je zamislil, pa vendar dovolj blizu, da se je vžgal. Sanjalo se mu je, da je razgrnil časopis in začel brati. Ja, brati. Naslov, ki se je pojavil na razprtih straneh, se je začel z besedo mrzlo. V tistem momentu in na tistem mestu so sanjane sanje pocukale polbudno zavest za rokav in zgodil se je držim-te moment, se pravi jasno in natančno in črno na belem je Igor z drobtinico budnosti buljil časopis, prepoznaval besede v naslovu in nato je sanjekamera naredila zoom in in šla čisto čisto blizu boldanih črk. Na začetku je stal razkoračen M, za njim pa so se razvrstili i in r in z in i in preostale nujne črke za besedo mrzlo.
Tako, zdaj ni več dvoma. Preverjeno!, je rekel ta drobceni košček zavesti in začel plavati proti površju, v budnost, v novo jutro, kjer bo budilka zdaj zdaj pozvonila in bo Igor vtaknil stopala v copate in z zlepljenimi vekami oddrsal do veceja. Vendar budilka še ni zazvonila in tisti košček še ni prišel do gladine, Igor še ni stegnil roke izpod odeje, ko je na polsen že padla senca: Saj v besedi mrzlo ni i-ja, kaj šele dveh!
Šok je podkrepila budilka z digitalnim kikirikanjem, Igor se je zmeden spravil pokonci, se odpravil v službo in vso pot tuhtal in si razbijal glavo – ne z vprašanjem, kako naj fantom dokaže, da je v sanjah bral, temveč z idejo, ki ni še nikdar nikogar pripeljala do česa novega in posebnega in uporabnega, namreč prepričan je bil, da so te sanje namig. Da nekaj pomenijo. Nekaj usodnega, nekaj zares velikega, nekaj noro ogromnega. In on bo to razvozlal. Ja.
V pisarni je najprej poguglal besedo mirzilo. A to sploh ni beseda, to sploh nič ni, razen priimek, ki ga ima peščica ljudi na Filipinih, v Ukrajini in nekje v Perziji. Raziskovanje, kdo so ti ljudje in ali bi utegnili biti pomembni, pa mu je proti koncu šihta povedalo le, da je šla njegova inšpekcija v prazno, delovni dan pa tudi.
Nekje na poti domov je pomislil, in se misli trdno oklepal, da ne gre za mirzilo, jok, pomembna da je anomalija. Tista dva pesjanarska i-ja. Do večera in pozno v noč je s pisalom v roki presedel za pisalno mizo in energično škrabal v beležko, ker bi ga do končne rešitve, je mislil, nemara utegnil pripeljati analogni pristop. Kombiniral je črke, jih premetaval, delal rebuse, sestavljal besede, jih iskal v slovarjih, enciklopedijah, črke pretvarjal v številke, jih sešteval, množil, korenil. Prijateljem je sporočil, da je zadržan in da ga tokrat ne bo na redno petkovo pivo. Ne more, ne gre, ful dela, nekaj nujnega, sori.
Če pa bi prišel, samo pravim, bi spoznal Ireno.
Irena bi ga prevzela, Igor bi jo očaral. Resno pravim. To zanesljivo vem, ker sem vsevedni pripovedovalec. Človek s tem mandatom ve vse – kar se je zgodilo in kar bi se lahko zgodilo, če bi se stvari obrnile drugače. Poznam podrobnosti in ozadja, razčlenjen imam Igorjeve in Irenine planetarne tranzite, skratka, vse vem, zato z nesporno avtoriteto pripovedujem stvari, ki tebi zvenijo osladno in patetično, ampak so resnične oziroma bi bile lahko zanesljivo resnične. Samo povem. Torej – na tem mestu opozarjam, da sledi pohitrena in nekoliko razvodenela pasaža, ker popisujem dejstva, dejstva pa so pusta kot preveč razredčen malinovec: Irena bi tisti petek prišla v njihov lokal skupaj s sošolko, sestro od Mihata, enega od fantov petkove druščine. Tilen, nepoboljšljivi cinik, bi ju povabil, naj prisedeta. Prisedli bi. On bi nadalje vprašal, ali sta veseli, da je Olimpija zmagala. Sošolka-sestra bi z zvitim nasmeškom izstrelila: Aaa, misliš tisto, dva proti dva, kjer Olimpija NI zmagala, ne tekme ne prvenstva, in so državni prvaki prvič v stotih letih, odkar obstajajo, postali Celjani, a to misliš? Družba bi nato zastrigla z ušesi, globoko kimala in komentirala opa! in ooo! Druščina bi nadaljevala z obešenjaškim zbadanjem Tilna. Da bi vse bolj napeto vzdušje razelektril, bi Igor, ki ni prenesel posmehovanja lastnim prijateljem, tudi če gre za hec, prebrisano prekinil debato in jo zasukal drugam. Obrnil bi se k Ireni in jo ogovoril, rekel bi ravno prav na glas in razločno, da bi ga slišali vsi: Tako torej praviš, Irena, da si me nocoj sanjala. Pozornost omizja bi se odlepila od Tilna. Vsi bi bili začudeni nad Igorjevo korajžo, še bolj pa bi jih zanimalo, kako bo punca odreagirala. Nastala bi kratka pavza, premolk. Glave, prej usmerjene k Tilnu, zdaj zasukane k Ireni, bi jo fokusirale. Irena bi se tega zavedla in bi nekoliko zardela. Iz zadrege bi se skušala izvleči tako, da bi nonšalantno odbrusila: Ja, res je, sanjala sem, da si skakal v mrzlo vodo. V tistem bi se vsa družba zahahljala. Začeli bi namigovati na vpliv mrzle vode na moške genitalije, hi hi hi. Igor pa bi se v hipu, še predno bi se utegnil zmesti in biti užaljen, spomnil besede, ki jo je v sanjah prebral. Vzkliknil bi: Ne boš verjela, ampak jaz sem to noč res sanjal besedo »mrzlo«. Nato bi začel zagreto pripovedovati o svojih sanjah, o nemiru, ki ga je preganjal ves dan, in kako ne more verjeti, da je izrekla natanko to besedo, natanko to. Tudi Irena bi bila presenečena. Pred družbo bi prikrivala navdušenje nad Igorjevim odštekanim šarmom, vendar bi izkoristila trenutek njihove nepozornosti in ga vprašala za telefonsko. Igor bi bil v devetih nebesih. Vez, ki bi se tisti večer vzpostavila med njima, bi bila močna kot jeklena zajla. Od takrat naprej bi med njima plamtelo in kipelo, ne bomo o podrobnostih. Tako, kmalu bi postala par, lep par, trden par, večni par, saj veš, šlo bi, kot gre v romantičnih filmih, ko se srečata dva, ustvarjena drug za drugega, poročila bi se, ustvarila družino, se skupaj postarala in si v jeseni življenja prikimavala, da sta bila skupaj zares srečna.
To bi bilo čez leta, ja. Ampak prej, veliko prej, se pravi, tistega petka v baru, bi Miha Igorju navrgel še: Poslušaj, stari, kaj je s tem »mrzlo« v sanjah, si dojel, kaj si dejansko prebral? Igor bi razmišljal, bil bi majčkeno v zadregi, skoraj razočaran nad sabo, da je, natančen in sistematičen, kakršen je, iz sanj izločil zgolj besedo mrzlo, ko pa je vendar prebral več kot le mrzlo. Vzkliknil bi: Saj res! Pivo, pisalo je mrzlo pivo!
A kot rečeno, Igor tistega petka ni prišel v lokal, ni spoznal Irene, družbi ni povedal za nenavadne sanje, Miha ga ni vprašal, kaj je v sanjah pisalo poleg mrzlo, Igor ni pomislil in se spomnil.
Igor je tisti petek zvečer ves iz sebe kracal po papirju in se osredotočal na dva odvečna i-ja. Popisal je vso beležko, a ostal brez kakršnegakoli spoznanja ali ugotovitve. Zbudil se je pozno in kot pretepen. Šel na sprehod, da se zbrihta in si pretegne noge. Srečal je Ireno. Ja, tisto Ireno. Na ozki potki sta se izognila drug drugemu, da se ne bi po nesreči zadela, neznanca.
