Igor Divjak – Mavrične rime – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Dobrodošla novost iztekajočega se leta so bile Mavrične rime, literarni večeri, ki so nastali po vzoru Mladih rim. Pobudnik Mavričnih rim je Tom Veber, potekajo pa v soorganizaciji Mladih Rim, ŠKUC-Kulturnega centra Q / Kluba Tiffany, STIGME – spletne LGBTQ+ platforme in KUD Kentaver. Kot na spletnih straneh pravijo organizatorji, so večeri nastali zato. Ker novi avtorji in avtorice težo vstopajo na literarno sceno, za LGBTQ+ avtorje in avtorice pa je to zaradi nesprejemajočega okolja toliko težje.
Sam sem si ogledal tretjo izvedbo Mavričnih rim, ki je potekala 26. 8. v klubu Tiffany na Metelkovi. Večer sta organizirala in vodila Tom Veber in Veronika Dintinjana. Uvodoma je Veronika Dintinjana prebrala pesem To je moje telo Juana Antonia Gonzálesa Iglesiasa iz antologije sodobne evropske gejevske poezije Moral bi spet priti, ki jo je leta 2009 pri založbi Škuc uredil in izdal Brane Mozetič. Dintinjana je povedala, da je ta knjiga obvezno čtivo, ki bi ga morali vsi vzeti v roke. Verzi »To česar se dotikaš, je moje telo. / Nekdo je rekel drugače. / To, česar se dotikaš, ni knjiga, je človek,« so napovedali večer, ki bo potekal v zavedanju, da dobra poezija nastaja iz mesa in krvi, da gre v njej zares in da razpira meje k strpnejšemu sobivanju.
Krisitna Hočevar je nato brala pesmi iz svoje zadnje knjige Rujenje. V kateri so pesmi, nastale ob bivanju na Kitajskem. Verjetno je odtujenost posameznika v totalitarnem sistemu spodbudila nastanek verzov, ki izpostavljajo krhkost, ranljivost, odtujenost pa tudi dragocenost intimnega sveta. »Ne skrivam, varujem zate.« Pesmi prežema želja po pristnejšem stiku, vendar pa tudi spoznanje, da sta si kulturi različni in da »zahodnim rokam ne uspe razrahljati Konfuciju repa. Sledil je nastop Anje Resnik. Njene pesmi so izrazito čutne in erotične, polne napetosti, ki jo ustvarjajo čustvena in telesna približevanja in oddaljevanja v odnosih. »Plazim se nazaj do tebe, kolena se že dolgo šibijo, prišla bom, ko ura odbije polnoč. Obe veva, da je noč tisti del dneva, ko misli preglasijo le še globoki vzdihi.« Obenem pa te pesmi prevpraševanjem ljubezni prevprašujejo ontološki status resničnosti, razmerja med minljivim in trajnim. »Morda je vse le utopija, morda je odeja edina stvar, ki še pogreje telo, morda je imela prav, ko je rekla, da se igram z ognjem in morda pozabim na tvoje besede, a nikakor tvojih oči.«
Morda je odgovor o skrivnosti odnosa med minljivostjo in trenutkom, smrtjo in življenjem vsaj deloma podala poezija Urbana Kavke, ki se je toku namišljenega dogajanja najprej prepustil v dveh pesmih, ki ju je prebral v angleščini: »I hear the flow of water again, of love and of death, I hear the sorrow, I hear it grow.« Angleškim sta sledili še dve slovenski pesmi, ki ju je prav tako izgovarjal fluidni subjekt: »Sem fluidnsot, ki sublimira iz zvoka v vonj, iz okusa v vidne dražljaje. Sem 432 Herzov, v resonanci s teboj sva poigravala različne melodije tega sveta.« Tea Vuga je začela s pesmijo Smrt tisočih rezov Davida Pavlasa o ljubezni, bolečini in izgubi: »Tam, kjer si me ljubil in mazilil, so iz zaceljenih ran nastale nove, le še bolj globoke. Rožnata očala si razbil, njihove črepinje pa so se mi zarile v oči.« Tudi njena pesem, ki je sledila, je govorila o ljubezni in spominu: »Ne bom nehala drveti sama naokoli. Iskala bom spomine. Pohodila, povozila in prekrila jih bom z novo bogato zemljo. Trave in cvetlice bodo pognale iz nje. In on ne bo spomin. In jaz bom zopet duhala cvetje in si ga pletla v lase.«
Anja Papuga je prebrala nekaj krajših pesmih, slikovitih prizorov, ki včasih učinkujejo kot aforizmi. »Poglej me, preden odideš iz najinega pogleda. Obe veva, da je smrt samo drugačen način gledanja.« Spet druge njene pesmi so čustveno izpovedne: »Za vedno bi nekatere filme in glasbo in težko spuščene objeme v prevelikem plašču. Za vedno bi pristala med verzi nekoga, ki razume svet. Za vedno bi rada pozabila, kako tuje mi je živeti.« Za njo pa je Luka Kürner poslušalcem predstavil daljšo in mogočno hvalnico ljubezni, toku časa in pomladi, za katero se je s ponavljanjem verza »To je tvoja pesem njej,« zdelo, kot da je zaklinjevalni obrazec, ki priklicuje prvobitno čutenje sveta: »To je tvoja pesem hrepenenju, to je tvoja pesem njej. Gledali bosta sončni zahod in gozd vrhov in skozi okna, oblita z dežjem, spremljali kaplje, kako iz treh postaneta dve, iz dveh ena, ki se zlije preko stekla in konča v oceanu.«
Za zaključek je tudi Tom Veber prebral pesem španskega avtorja Juana Antonia Gonzálesa Iglesisa v prevodu Cirila Berglesa: »Priznam… … da ni nič izjemnega v dveh, ki se ljubita. A ko te objemam noč za nočjo in v temi otipavam tvoj utrip, na kateri točki, ki utripa v tvojem spečem telesu, prešine moje misli beseda čudež.« Veronika Dintinjana pa nam je predstavila še pesem Lawrencea Schimela Recept za ljubezen prevodu Gašperja Maleja. »Vsega, kar vem o kuhi, sem se naučil od prijateljice, ki mi je zaupala skrivnost: Nikoli ne dovoli, da hrana zavoha tvoj strah. To je tudi vse, kar vem o ljubezni. Pojdiva v kuhinjo, pa ti pokažem.«
Ljubezen je bila rdeča nit tega večera v klubu Tiffany na Metelkovi, osvobajajoče polnega čutnosti in hrepenenja, daleč od političnih zdrah, cepilskih in proticepilskih spopadov, nestrpnosti in sovraštva. Le želimo si lahko, da bo tudi v prihodnjem letu še veliko takih, Mavričnim rimam pa zaželimo srečno pot.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Preostali prispevki in literatura na portalu
