Danes praznuje 100. rojstni dan legendarni bitnik in urednik založbe City Lights Lawrence Ferlinghetti. Vrabec Anarhist mu ob jubileju čestita in želi vse najboljše!
***
»Niso še postavili barikad / ulice so še vedno polne obrazov, / po njih še vedno hodijo prijetni moški & ženske, / še vedno povsod prijetna bitja, / v vseh očeh še vedno pokopana / skrivnost vsega / tam še vedno spijo Whitmanovi divji otroci.« V teh verzih iz Populističnega manifesta, ki nas spomnijo, da vsi demokratični dosežki sodobne družbe še niso izgubljeni in da vendarle obstaja nekaj, za kar se je vredno boriti, se Lawrence Ferlinghetti navezuje na ameriškega nacionalnega barda Walta Whitmana. Temu bitniška generacija, katere promotor je bil Ferlinghetti, dolguje marsikaj, a tisto najpomembnejše je izum prostega verza. Prva izdaja Travnih bilk, kjer ga je uporabil, je izšla leta 1855, medtem ko je v Evropi v prostem verzu prvi pisal Arthur Rimbaud, ki Whitmana ni poznal, šele okoli leta 1870. To, da ga je Ferlinghetti označil za očeta najudarnejše ameriške pesniške skupine druge polovice 20. stoletja, priča o očaranosti nad bardovimi dolgimi, valujočimi verzi, ki v epskem katalogu slavijo fenomene novega sveta, pa tudi nad njegovo kozmično vizijo, ki jo spaja s podobo individualne svobode. Svojo Pesem o svobodni cesti je Whitman začel z naslednjimi verzi »Peš in veselega srca koračim po deželni cesti, / zdrav, svoboden, s svetom pred sabo, / dolga rjavkasta pot me vodi, kamor le hočem.«
Vendar pa je dobrih sto let pozneje Ferlinghettijeva pesem zazvenela precej drugače od Whitmanove veličastne hvalnice, v kateri je vsak atom pesniškega jaza pripadal tudi drugim pripadnikom ameriške družbe. Ferlinghettijev katalog proizvodov potrošniške družbe 20. stoletja v pesmi Nespodobni pogled pesnikovega očesa … je ironičen: »in to je Amerika … / … neuničljiv svet plastičnih straniščnih desk tamponov in taksijev«. Whitman je možnost demokratične izbire med drugim proslavil tako, da je v svojo pesnitev vnesel tudi odlomke in parafraze Deklaracije o neodvisnosti, Ferlinghetti pa je do ameriške demokracije precej bolj skeptičen: »Ne dajte se zapeljati / Vse temelji na dvostrankarskem sistemu / ki ne omogoča prav veliko svobodne izbire / glede na to kako je vse skupaj zastavljeno.« (Spodnje perilo) Zadrtost tedanjega pojmovanja svobode izražanja je na lastni koži občutil leta 1956, ko je pri založbi City Lights, ki jo je ustanovil v San Franciscu, izdal zbirko Tuljenje in druge pesmi (Howl and Other Poems) Allena Ginsberga. Policija ga je aretirala zaradi izdajanja nespodobne in opolzke literature, ki govori o drogah in homoseksualnosti, a na srečo ga je sodišče – tudi zaradi podpore mnogih znanih pesniških imen – oprostilo vseh obtožb. Proces je Ginsberga in Ferlinghettija lansiral med zvezde, Howl and Other Poems, ki je bil prvotno natisnjen v 1500 izvodih, pa so do danes prodali v več kot milijon izvodih.
Ferlinghetti tako kot pesnik kot založnik sledi Whitmanovemu izročilu v prepričanju, da poezija spreminja svet. V Evropi so pesniki do kakršnih koli kategoričnih sodb na to temo navadno zadržani ali dvoumni; spomnimo se le znane izjave Wystan Hugha Audna: »Poetry makes nothing happen.« Ferlinghetti pa v besedilu Ali lahko poezija zares spremeni svet? jasno zapiše: »In spoznamo, da vrhunska poezija spodkopava prevladujočo paradigmo in odločilno spodbuja status quo sveta in ga preobraža v nekaj povsem novega in drugačnega.« Temu pa še doda, da mora pesnik nujno biti državni sovražnik in nasprotnik današnje civilizacije, saj taka civilizacija, kot jo imamo in ki jo poganja imperialistična vojaška mašinerija, uničuje tako okolje kot zdravje ljudi. Poezija je orodje za spreminjanje sveta, za ponovno povezavo s kozmično energijo, s tistim, kar je Whitman imenoval »narava brez omejitev v svoji izvorni energiji«. Bitniki naj ne bi bili le divji, ampak tudi sveti in blaženi pesniki, saj se beseda beat ne navezuje le na izvorni ritem, ampak tudi na beatitude, blaženost. Ta energija omogoča spreminjanje sveta in terja osebni angažma. »Ne čakajte na Revolucijo, / sicer se bo zgodila brez vas«, poziva preroški Ferlinghettijev glas v Populističnem manifestu.
Vendar pa spreminjanje sveta bitniških nasprotnikov današnje civilizacije ni bilo brez paradoksov, kar pa ni bil tako hud problem, da bi pohod gibanja v čemerkoli zaviral. Ferlinghetti kot vodja založbe City Lights, ki je izdajala in promovirala poezijo, ki naj bi izstopila iz okostenelih akademskih tokov, je bil sam doktor literarnih ved. Leta 1950 je na pariški Sorbonni doktoriral z disertacijo Mesto kot simbol v moderni poeziji. Bil je prostovoljec v drugi svetovni vojni, kjer je postal celo poveljnik minolovca in kapitan fregate, vseeno pa je pozneje postal zagrizen pacifist in nasprotnik ameriške imperialistične vojske. In ne nazadnje, upor proti tržni potrošniški družbi je terjal premišljeno tržno strategijo. Dosti pred IBM-om je City Lights-u, poimenovanem po legendarnem filmu Charlieja Chaplina, uspelo tržno uveljaviti podobo Chaplinovega potepuha s polcilindrom in sprehajalno palico. Chaplinov polcilinder Ferlinghetti še danes redno nosi, postal je njegov zaščitni znak, chaplinovski človeček pa je prešel celo v njegov pesniški program. Ferlinghetti pesnika na poti do Lepote primerja s podobo Chaplinovega možica kot vrvohodca v filmu Cirkus. Spomnimo se, da se je tam Chaplinov lik na skrivaj pripel še z varnostno vrvjo; »In on / charliechaplinovski človeček / ki morda doseže njeno jasno nesmrtno telo / ali pa ne / ki moli vse štiri v prazni zrak / bivanja.«
Ferlinghetti piše v živem, razgibanem verzu, ki temelji na gradacijah, ki jih včasih tudi vizualno stopničasto oblikuje, da bi zapisana beseda čim bolj ustrezala govorjeni. Tako kot pri drugih bitnikih sta zanj javni nastop in stik z občinstvom pomembnejša od golega zapisa. Vse to tudi teoretično reflektira. Kot pravi, je »osnovni namen poezije vzbuditi zanimanje občinstva, ga razvneti, osvoboditi, razsvetliti ali navdihniti in radikalno spremeniti.« V tem je nadaljevalec komunikativne tradicije preroške Whitmanove poezije, variabilnih stopic Williama Carlosa Williamsa in dolgih Ginsbergovih verzov, ki spominjajo na improvizirane fraze jazzovskega trobentača. Ferlinghetti obžaluje, da je obdobju intenzivne komunikacije z občinstvom sledilo obdobje, ko so se je poezija prozaizirala in je začel prevladovati hladen, neoblikovan zapis na papirju. Vseeno pa vidi upanje za novo dinamiziranje verza v pojavih rapa, slama in spoken worda.
Kljub ironiji in sarkazmu je Ferlinghettijeva poezija izrazito optimistična. Z evropskega zornega kota se zdi razglašanje pripadnikov neke pesniške skupine za otroke tega in tega slavnega predhodnika morda pretirano idealistično, vendar pa je v Ferlinghettijevi sintagmi o Whitmanovih divjih otrocih nek značilno ameriški prostodušen čar. In čeprav se slovenski pesniki, kljub temu, da pišejo v prostem verzu, najbrž nimajo za neposredne Whitmanove naslednike, ne moremo mimo dejstva, da skoraj vsak verz, ki ga Ferlinghetti zapiše, zadeva tudi Slovence. V globalizirani zahodni kulturi veljajo pesnikove besede o neuničljivem svetu plastičnih straniščnih desk, tamponov in taksijev tudi za nas. Več kot šestdeset let pozneje bi jim lahko dodali še kak verz o neuničljivem svetu selfiejev in všečkov na socialnih omrežjih. In ko Ferlinghetti piše o uničevalni zahodni vojaški mašineriji tako kot slehernega Američana nagovarja tudi slehernega Evropejca in Slovenca. In s svojim neizmernim optimizmom pokaže, da obstaja upanje ter da edina pot do svobode in demokracije vodi skozi upor.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
