/ 

Razgradnja in umeščanje slovenščine v svet

Igor Divjak – Uroš Prah – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Uroš Prah: Udor, zbirka Lambda, ŠKUC, 2020.

    

Zbirka Uroša Praha Udor že s prvo pesmijo »Sem / bo / tu / le / pokazatelj / lege,« pokaže, da bo bralca uvedla v pesniški eksperiment z jezikom. Pesniški subjekt bo tu izmuzljiv, pomembnejši od njegovih izkušenj je kontekst, v katerem se nahaja. Obenem te verze lahko razumemo tudi kot odklon od poezije, ki je vezana predvsem na naš prostor, na »sem« in »tu«, tukajšnje zdrahe ali zatohlost. Pesnika to ne zanima, podobno kot nekateri drugi kritiki tudi sam lahko ugotovim, da je Prahova poezija, s tem ko se je avtor preselil na Dunaj, postala bolj igriva in lahkotna, manj eksistencialno obremenjena.

Razgibani in radoživi so erotični verzi, ki bogatijo našo zakladnico homoerotične poezije »zaidem pač / na neko majhno potko, ki se mikavno vije / v goščavo in obljublja / dom/ daljavo / mir / žival / jaso / skalo / in se točno tam za hip / na tvoja tiča polna usta / spomnim« ali »celoten obraz v njegovem rahlem dišečem/ dlačju roki znova in znova sklenjeni / v krepko pest moje ustje zakopano / v njegov mehki anus celotna noč blag stok«. Vendar erotična poezija ne predstavlja ogrodja zbirke, v ospredju so različne besedne zveze, stavki, besedne igre, rebusi, potujena skladnja, razgrajeni jezikovni vzorci in njihov kontekst. Te jezikovne fragmente je pesnik pobral tu in tam, niti ni pomembno kje, pomembno pa je, da so prepoznavno iz sodobnega sveta in da bralcu navadno ponujajo problem ali uganko, ki jo mora razrešiti. Rešitev ni vedno enoznačna, pesnik tudi ne vsiljuje določenih odgovorov, njegov pesniški govor je res predvsem »pokazatelj lege« kakor v zgoraj navedeni pesmi. Terja pa da se bralec prek njega sooči z določenimi dilemami, ki jih v vsakdanjem življenju rad prezre. Pesem kot provokativna uganka, ki zahteva opredelitev, je lahko zgrajena le iz enega samega verza. Na primer »Koga bomo pa danes jedli?« To lahko razumemo kot poosebljenje živali, s katerimi se hranijo ljudje in kot zagovor vegetarijanstva, lahko pa tudi metaforično kot žretje v medosebnih odnosih, ki ga kapitalistična družba še spodbuja. Kakor koli si ga že razlagamo, to nikakor ni verz, ki bi človeka pustil ravnodušnega. Še ena taka angažirana uganka, v kateri ni težko prepoznati kritike industrijskega uničevanja okolja in globalnega segrevanja je: »Sprašujem se, kako je palmam na žaru?« In druga, bolj paradoksna in pomensko razprta: »Živo / telo / tehnoloških / avtomatizmov / nad / nasilje.«

Prah v svojo pesniško govorico sprejema navedke, ki jih najde v pogovorih drugih, lahko pa jih pobere tudi iz medijev ali družbenih omrežij, a pomembno je, da jih potuji in s tem generira nov, drugačen kontekst. V eni zmed pesmi je tako pojavi tudi Luka Dončić, a ne v vlogi nacionalnega junaka, ki smo je vajeni, ampak bolj kot simbol socialnega razslojevanja in primitivne delitve ljudi na uspešne in neuspešne, blišča slave, ki zakriva dejstvo, da je mnogo ljudi osamljenih in nesrečnih. Na koncu te pesmi, v kateri ima Luka obgrizene nohte, se nekoliko presenetljivo pojavi biomedicinski pojem avtofagija oziroma avtofag, ki označuje fiziološki proces, v katerem se začnejo celice same razžirati oziroma jesti in s tem prečiščevati. V tem postopku bi lahko videli ključ za razumevanje zbirke Udor, v njej najdemo mnogo škodljivih pojavov hipertehnološke informacijske družbe, ki razžira samo sebe in uničuje naravo, vendar obenem tudi išče rešitve za svoje preživetje. Tudi jezik teh pesmi se hoče samorazžreti in prenoviti, da bi našel možnosti za nadaljnjo pot.

Tak avtofag je tudi Batagajski krater z naslovnice knjige. Slika kaže razjedo v zemlji iz Sibirije, ki ji domačini pravijo tudi vrata pekla. Pojavi se tudi v verzih »Ko zdrsne prst / se led odpre zraku / in plin uide / zeva in ječi Batagajka / ali v njej zeva in ječi?« Verze udora v zemljo bi lahko razumeli kot zarotitvene ali mitološke, če ne bi pravzaprav šlo za ekološko katastrofo. Krater je namreč posledica človeškega posega v naravo, nastal je zaradi izsekavanja gozdov, zaradi česar je prišlo do erozije, zdaj pa se udrtina širi tudi v okolico. Nenavadno je, da novonastala človeško-naravna tvorba zavzema obliko nekakšnega enoceličarja z bičkom, morda spermija, ki bi lahko simboliziral tudi nekakšno preporoditev oziroma avtofag – samoceljenje narave, ki se skuša očistiti, kar pa terja, da mora tudi človek do narave zavzeti drugačen odnos.

Udor je zbirka transformacije odnosa do sveta s transformacijo jezika, človeštva, ki s svojo tehnologijo in industrijo išče nove možnosti sobivanja z naravo in nove možnosti družbenega ustroja. Prah je kritičen do slovenščine kot jezika, ki se spremembam v svetu prepočasi prilagaja. Iz tujine se mu kaže kot preveč samozadosten jezik, da bi se zmogel razpreti resnično pomembnemu svetovnemu dogajanju. Zato zapiše »Ta jezik postaja trpen / s tem jezikom je mišljena slovenščina / mišljena je kaj pa misli manj kaj / ta reva bi rada pa nekako ne more.«Prah je bil tudi v izjavah ob predstavitvi zbirke zelo oster do slovenščine, saj ji ne napoveduje dolgega preživetja. Vendar pa je vprašanje, ali lahko njegove izjave glede okostenelosti slovenščine jemljemo povsem resno, saj če dobro premislimo, tudi drugi jeziki v svojem besedišču in slovnici ohranjajo okostenele vzorce, ki odražajo zastarele družbene odnose in zastarel pogled na svet. Prahove pesmi bi nenavadno, potujeno in izzivalno delovale tudi v prevodu. Edina, za katero se zdi, da ima svet v vajetih, je angleščina, pa še tam je vprašanje, ali dogajanje zares obvladuje. Vsekakor Prah slovenščino razgrajuje, transformira in umešča v nove relacije do sveta, da bi jo vzdramil iz avtomatizma in razprl današnjemu času. To pa je vedno bila ena izmed nalog poezije.

  

  
Uroš Prah: Pesem iz zbirke Udor

   
V tej vlažni jami Galileje
sem se sparil s čudovitim dečkom
čokatost šele v porajanju
globlje
oči
polmrak
vlaga
ud
dom
nežen in sopihajoč
tako lepo je pel.

Neandertalec.

    

    

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

      

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

  

Igor Divjak – Uroš Prah – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju
Igor Divjak deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Posveča se predvsem sodobni poeziji ter prevajanju za RTV Slovenija. Leta 2013 je na smeri ameriške študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral z disertacijo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.