Igor Divjak – Andrej Brvar – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Glede treh avtorjev, ki pripadajo približno isti generaciji, se nikakor ne morem odločiti, kateri mi je ljubši: Ivo Svetina, Milan Jesih ali Andrej Brvarj. Skoraj praviloma se mi, kadar berem enega, ta zdi boljši od ostalih dveh. Vsi trije, vsak na svoj način, dinamizirajo, ritmizirajo in pomensko bogatijo pesmi po koncu prešernovske strukture, a zdaj, po prebrani zbirki Fusnote, sem ves na Brvarjevi strani. Kar ne morem verjeti, kako je iz drobnih, atomiziranih, samih na sebi prozaičnih in obenem čarobnih detajlov, sestavil mogočno, v sebi sklenjeno pesnitev, ki je hkrati žalostinka nad iztekajočim se časom ter hvalnica bivanju in njegovim drobnim čudežem.
Fragmente bi lahko brali tudi posamezno, kakor se naključno odpirajo strani, in vsak zase bi bil drobna epifanija. Zdaj sta se mi na primer odprla tale dva: »Dan brez oblačka – vse se dogaja na zemlji, nič na nebu«. In pa »Lom valov v školjki, školjke v peščencu talnega zidca, s školjkami posute potke cvetličnega vrta v Piranu.« Vendar pa tu ne gre le za posamezne utrinke, ki jih je avtor zapisal v beležnico, ki jo ima vedno pri sebi, ampak tudi za načrtno kompozicijo, saj je zbirka zasnovana v sosledju letnih časov in vsak delček nosi v sebi vednost o tej celoti. Miljana Cunta v odlični in natančni spremni besedi izpostavi, da gre pri Brvarjevi pesniški metodi za »hkratno zdajšnost«, »izzivanje meja lastne pojavnosti, ki budi pričakovanje ali priklicuje spomin«. Na primer v naslednjem fragmentu z začetka zbirke: »Sredi oktobra smo že, obiramo izabelo, njen vonj pa nas vztrajno spominja na maj, na vonj cvetoče akacije.« Maj sredi jeseni predstavlja obet novega zagona naravnega cikla, a je tudi spomin na čas, ki je neizpodbitno minil. Tkanje naravne celote v detajle je osrednji kompozicijski postopek Brvarjeve zbirke, ki je, čeprav fragmentarna, tudi sklenjena dolga pesnitev bežečih trenutkov, zalezovanje pesmi, ki gre neizpodbitno naprej.
Čeprav avtor zapiše »meni pa so ostale fusnote, samo še fusnote kot hipni odzivi na sprotno dogajanje vse bolj razdrobljenega žitja in bitja v vse bolj razdrobljenem, fragmentarnem svetu,« je vsak fragment fusnota k premišljeni celoti. Na tej poti zalezovanja pesmi pa se dogaja marsikaj, pesnik ne najdeva le čudežnih in lepih utrinkov, ampak tudi socialni razkroj, medijske izmišljije, politične zdrahe, erotiko, spomine na mladost, ljubezen, umetniško teoretične refleksije, včasih pa je kak fragment potrebno prebrati tako, da se postaviš na glavo. Denimo: »Potopljene v zraku kot ribe v vodi nas voda duši kot ribe zrak.«
Osnovno gibalo, kot smo pri Brvarju vajeni, je linearno, še vedno se izogiba metaforam, za katere je sam nekoč izjavil, da njegovi naturi ne ustrezajo, vendar pa fragmenti drug ob drugem včasih delujejo metaforično, se dopolnjujejo in ustvarjajo nov pomen. Ko na primer piše o dosežkih ruskega pravoslavnega duhovnika Fedora Filipoviča Konjuhova, ki je sam osvojil tako Severni kot Južni tečaj, se povzpel na Mount Everst, prekolesaril Rusijo, večkrat objadral svet ter preveslal Atlantik in Pacifik, pri tem pa pogosto skoraj nič spal, se ti nadčloveški dosežki bralcu zazdijo odločno pretirani in absurdni, iz sveta, ki ga narekuje brezobzirna ekonomska in družbena resničnost. Toda temu fragmentu sledi fragment: »In greš: z vsakim korakom za teboj preteklost, z vsakim korakom pred teboj prihodnost,« ki Konjuhova in njegove dosežke umešča v drugačen, bolj človeški in toplejši kontekst. Vsak človek ima pač svojo dolžino kraka in svoj tempo, verzi iz prejšnjega fragmenta pa tako dobijo celo kritično vsebino, saj svet vendarle mora biti po meri slehernega človeka, ne le nadljudi. Toliko bolj se zapis o Konjuhovu pomensko spremeni, če se spomnimo, da smo le štiri strani prej prebrali simpatičen in tudi čustveno obarvan zapis: »Na en korak trije korakci – na sprehodu sta, ata in sinek.« Podobno se v kontekstu spremeni pomen fragmenta »Ni res, da denar kvari ljudi; ravno njegovo pomanjkanje jih dela grde, zamorjene in nasilne,« ki bi ga lahko razumeli tudi kot nekje najdeno ceneno neoliberalistično mantro, toda prav tako v njih lahko razberemo kritiko družbe, ki ustvarja nasilje s tem, da ljudi ekonomsko razslojuje. Slednji razlagi pritrjuje fragment, ki sledi in je zapis o umoru, ki ga je zagrešil moški, ki so mu zaradi nasilja prepovedali približevanje partnerki.
Pesnik najdenih fragmentov nikoli neposredno ne komentira, pušča jim biti v pomenski razprtosti, pesniški učinek pa dosega z njihovim razporejanjem, izbiranjem podrobnosti, slikarsko obdelavo utrinkov, med vse to pa vnaša tudi čutne in čustvene zaznave. Ob zavesti o veličini in moči presežnega sveta ter krhkosti in majhnosti lastnih fusnot pade tudi na kolena: »… zaplate oljne repice in nebesno ogledalo akumulacijskega jezera in stara, zgubana zemlja v ozadju, indigo modri hribi, že skoraj vijolični, pa sinji, bolj in bolj sinji, pa beli, še komaj razpoznavni, samo še sluteni v belem bleščanju obzorja … Znašel sem se na kolenih, ne da bi vedel, kdaj in kako.« Toda njegov padec ni toliko predaja nečemu, kar naj bi bilo bolj veličastno in mogočnejše od tega, kar je tu, kot je počastitev tubiti in slavospev vsemu zemeljskemu. Brvar tako kot na začetku svoje ustvarjalne poti, ostaja pesnik čudežnosti, ki jo najdeva v materialnem, njegova pesnitev v prozi je ožarjena z življenjem.
Andrej Brvar: pesem iz zbirke Fusnote
Po uri zadihanega vzpona sem preznojen obstal na pašniku nad Kamniško garbo, se ozrl in ostrmel: okrog in okrog je migljalo na tisoče žoltih, žarkastih cvetov regrata, lapuha, zlatic in drugih medovitih rastlin; niže spodaj, tam, kjer je izza pobočja oprezal medvedast oblak, so se pasle ovce v svojih volnenih bundah in malo više šekaste krave, te najbolj dobrodušne, najbolj materinske živali; na levi, od koder sem prišel, so bukve, ta lesena bitja v visoki starosti, na široko izkoriščale prostor, sonce jim je srebrno odsevalo na vsakem listu posebej, debla so se širila v nosilne korenine, zraščene tudi druga čez drugo, med njimi, v zelenkasto prosojni senci, pa je zelenel otroški vrtec novih generacij; na stezi, ob lužah od včeraj, so lastovke nabirale blato za gradnjo gnezd, iz cvetočih akacij na desni je padal sneg v prečnem vetru, v potujočem zraku, ki je prinašal vonj po dimu, po hlevskem gnoju, in tam, tam spodaj žila reke, zvijajoča se vodna cesta, in rumene zaplate oljne repice in nebesno ogledalo akumulacijskega jezera in stara, zgubana zemlja v ozadju, indigo modri hribi, že skoraj vijolični, pa sinji, bolj in bolj sinji, pa beli, še komaj prepoznavni, samo še sluteni v belem bleščanju obzorja … Znašel sem se na kolenih, ne da bi vedel, kdaj in kako.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
