/ 

Dva iz mesa in krvi

Igor Divjak – Alja Adam – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Alja Adam: Privlačnosti, Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2020.

Navadili smo se na mnoge pomenske odvode in labirinte moderne poezije, a ko je njen motiv ljubezen, heteroseksualna ali homoseksualna, ta navadno še vedno govori o osebi določenega spola, ljubljenem moškem ali ženski. Včasih, ko je splošnejša, pesnice in pesniki spregovorijo v 2. osebi ednine, ki se lahko nanaša na kogarkoli, tudi na avtorico ali avtorja samega, ali pa morda celo na presežna božanska bitja. Alja Adam pa bralcem v zbirki Privlačnosti ponuja nekaj drugačnega, ljubezenski spev dvema, določenemu moškemu in določeni ženski. Kot sama zapiše v pesmi Privlačnost: »V istem večeru sem dobila dva šopka rož, / sedela v dveh restavracijah, / iz njegovega objema izčrpana / hitela v njeno naročje.«

Odnos do dveh je jasno začrtan tudi v kompoziciji zbirke. V prvem delu ta govori o odnosu dekleta s fantom, zvezi, ki očitno traja že nekaj časa in je zapadla v rutino, v drugem delu pa o lezbičnem razmerju, avanturi na Finskem, ki je v subjektki prebudila novo strast. V odnosu s fantom ni več prave energije, včasih je težko najti pravo besedo, ki bi ga pognala naprej: »Kar sva drug drugemu zamolčala, / je ležalo med nama / kot prazna mesta v križanki, / kot občutek napetosti, ko sva pri preprostih stvareh, / jutranji kavi, iskala pravo besedo.« Z njo je drugače, vsaj na začetku odnosa se vse samo od sebe odvija idilično. »Odhajam in se vračam, / poljubljam prste, zapestje, ližem vrat. / Všeč mi je vsa ta mokrota, tvoja in moja, gledam te v oči ves čas.« Ali še preprosteje: »Ljubimka pripotuje sredi noči, / gola zleze k meni v posteljo. Zadiham srečo.«

Tako preprosto je, ko je odnos dveh, ki se imata rada v polnem zamahu, a preprostost v tej zbirki je varljiva. Število, ki to zbirko opredeljuje tako na ravni zunanje kot notranje, globinske kompozicije, je namreč dve in vsak pojav ima tudi svojo drugo stran, svojo senco. Če drugega ne, ljubezensko idilo ogrožajo zunanji pojavi. Navedenim verzom sledi vdor krute resničnosti, morda časovno-prostorski preskok v neko drugo obdobje, morda pa le današnja politična situacija: »Glasovi za mojim čelom jo dušijo: grožnje, ukaz nacista, ki trga ženski otroka iz naročja. / Najnežnejše vitice telesa zakrvavijo. / Objamem jo tesneje.« Tudi pesem, iz katere sem navedel verze o odnosu z moškim, opredeljuje število dve. Že v naslovu Pari. Ta dvojnost avtorici omogoča, da zavzema različne perspektive; na začetku zunanjo, kot da je kak duh, ki opazuje nek tuji par: »Vsako jutro ju slišim, / ževenketata s krožniki, s priborom, z besedami.« Potem dvojnost preide v dvojnost odnosa med jaz in ti: »Izrazom na tvojem obrazu sem vztrajno sledila.« V tretji kitici se izkaže za dvojnost med sedanjostjo in preteklostjo: »Tvojo preteklost / sem zatipala skozi kožo / kakor izraščeno kost.« In nazadnje v dvojnost med zamolčanim in izrečenim, križanko, ki sem jo navedel zgoraj.

Teh dvojnosti in perspektivičnih preskokov je v zbirki še kar nekaj: med otroškim pogledom in pogledom odraslega, starimi in mladimi, zgodovino in sedanjostjo, življenjem in smrtjo, domačini in priseljenci, ljudmi in živalmi, ljubeznijo in sovraštvom, Zato tudi vsebine zbirke, za katero se zdi, da izpoveduje resnično izkušnjo, ne smemo brati zgolj faktografsko. Res je večina pesmi strukturiranih kot da so utrinki iz dnevniških zapisov, a dejstva se v njih prepletajo s sanjami. In tudi pobeg od moškega k ženski ne pomeni nujno dokončnega odgovora ali spoznanja, da odnos ženske z žensko za subjektko pomeni tisto pravo srečo. Tudi to razmerje se potem začne kazati kot nekaj pretekelga, kar se ohranja le v spominu, in pesnica se sprašuje: »Bom na smrtni postelji vedela, kdo sem, / toliko identitet, krajev, sob, v katerih sem spala, / bom ljubila moškega ali žensko«. Naj spet spomnim na verze o nacistu, ki trga otroke materi iz naročja, in ki sledijo idilični združitvi z ljubimko. Pesem v kateri se pojavijo, ima naslov Oblast. Ker meja med fikcijo in dejstvi ni več čisto jasna, oblast in nacizem lahko označujeta tudi psihološko dogajanje v odnosu med ljubimkama, težnjo, da ena prevlada nad drugo, se je polasti in ji zagospoduje. Vse, kar lahko duši odnos med moškim in žensko, lahko duši tudi odnos med dvema ženskama. V tem pogledu Alja Adam ne dela nobene razlike in nobenega odnosa ne preferira kot tistega pravega.

Zato pa izpostavlja zlo, ki preži v slehernem človeku in slehernem odnosu. Njen ljubezenski spev dvema, ki iz realistične pripovedi prehaja v sanjsko, včasih že tudi kar nalašč izpisano kot trivialno pripoved, ki nanekaj mestih preskoči v grozljivko, nas opomni, da je dva število, ki sleherni odnos, ljubezenski in drugačen razpira svetu tako v dobrem kot v zlem. Odnosi nikoli niso nekaj danega, ampak jih treba negovati. Meje med ljubeznijo, ranljivostjo, politiko in oblastjo niso jasno začrtane in ko Alja Adam piše spev ljubljenemu moškemu in ženski, njena pesem vase sprejema tudi druge ljudi. To zbirko preveva zavest, da odnos nikoli ne more biti prazna beseda, saj vedno vključuje dva konkretna človeka iz mesa in krvi. Tudi odnos med pesnico in jezikom ne sme biti samemu sebi namen; pesnica z besedami ravna odgovorno, saj ve, da je od nje, tako kot od ravnanja slehernega bralca, odvisno, kako polnokrvn in plodovit bo ta odnos.

   

  

Alja Adam: Pisanje

  

Ni kapljanje besed, je tok
nosi me kot koraki begunce.
Niso stopala, odrezana od tal
zaradi gume, usnja, strahu
bosa, z odprtimi vekami
stojijo na zemlji.

Ne iščejo kosti umrlih
kot ultrazvok bolezen organov.
Od spodaj navzgor zrejo v telo,
v sled štirinožne hoje v celicah.

Pisanje je urjenje pokončne drže.
Sredi niči neznana ženska trka na vrata,
ji bo mi ponudila svojo roko, mizo, posteljo,
ali me bo zbegala jasnina v njenih očeh.
Se bo izgovorila na kemični svinčnik:
črnilo se je zasušilo,
da je nisem spustila med besede, ji dala glasu.

    

      

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

 

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

       
   
Igor Divjak – Alja Adam – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Igor Divjak deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Posveča se predvsem sodobni poeziji ter prevajanju za RTV Slovenija. Leta 2013 je na smeri ameriške študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral z disertacijo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.