/ 

Kako naj se Slovenija predstavi kot častna gostja knjižnega sejma v Frankfurtu

 

19. aprila je bil v prostorih Društva slovenskih pisateljev prvi javni posvet na temo, kako naj se Slovenija predstavi kot častna gostja knjižnega sejma v Frankfurtu leta 2022. Prvi pogovor, ki ga je organizirala Javna agencija za knjigo, je bil namenjen vprašanju, kako predstaviti slovensko književnost. JAK bo v maju in juniju organiziral še štiri podobne razprave, posvečale pa se bodo vprašanjem, kako želimo vključiti druge resorje, kakšen je marketinški potencial vloge častne gostje, kako želimo vključiti ostala umetniška področja in kaj Frankfurt 2022 prinaša slovenskim založnikom. Cilj teh razprav je odgovoriti na vprašanje, po čem naj si slovensko literaturo in kulturo zapomnijo obiskovalci frankfurtskega knjižnega sejma leta 2022 in kako oblikovati skupno strategijo nastopa.

Renata Zamida, direktorica Javne agencije za knjigo, je uvodoma omenila, da se je Latvija kot gostja letošnjega londonskega knjižnega sejma zelo posrečeno samoironično predstavila pod geslom »Introventiran sem« in tako kot bistveno značilnost latvijske kulture izpostavila zaprtost njihovega nacionalnega značaja, pa tudi smisel za humor. Pred izzivom, kaj izpostaviti kot svojo temeljno značilnost, kako oblikovati celotno predstavitev svoje književnosti in kulture v enotno podobo, se bo znašla tudi Slovenija. Nenadoma  bo v središču žarometov, na voljo ji bo več kot 2500 kvadratnih metrov paviljona za častno gostjo in nikakor ni vseeno, kako bo priložnost izkoristila. Z vprašanjem, kako se promovirati v času spremenjenih poslovnih modelov, ko se ekonomija pozornosti z dela seli na avtorja, se je teoretično doslej ukvarjal predvsem Andrej Blatnik. Njegova knjiga Izdati in obstati je bila na razpravi večkrat omenjena, avtor, ki je bil prisoten med občinstvom, pa je izpostavil, da bomo v pripravi na Frankfurt 2022 predvsem na preizkušnji, ali se znamo medsebojno pogovarjati, sporazumevati.

Razprava, ki jo je povezovala Urška Černe, sicer še ni podala dokončnega odgovora o tem, kako naj se Slovenija predstavi, in to tudi ni bil njen namen. Udeleženci pisatelj dr. Jani Virk, pisateljica in podpredsednica Društva slovenskih pisateljev Gabriela Babnik, ilustratorka Lila Prap ter pisatelj in podpredsednik Društva slovenskih literarnih kritikov Tadej Meserko so podali predvsem predloge in začrtali smernice, kakšna naj ta predstavitev bo. Jani Virk je na frankfurtski knjižni sejem zahajal že v 90. letih, takrat predvsem na stojnico založbe Wieser, ki je bila najbolje povezana z nemško govorečim in evropskim prostorom. V tistih časih so zgolj sanjarili o tem, da bi bila Slovenija nekoč lahko častna gostja. Virk je izpostavil nevarnost, da bo, če se ne bomo dobro pripravili, gostovanje na sejmu podobno, kot da bi na primer nogometni klub Vrhnika nastopil v Ligi prvakov. Karikirano prispodobo je uporabil zato, ker se sredstva za kulturo krčijo. Nekoč bi bilo potrebno zgolj prositi ministra, da se zagotovijo sredstva za pisanje novih del in ta bi bila zagotovljena.

Gabriela Babnik je podprla Virkovo zamisel o sredstvih, ki bi se jih pisateljem namenilo za zagotovitev pogojev za pisanje novih del, namenjenih predstavitvi na sejmu. Nekaj med njimi bi gotovo lahko bilo uspešnic. Gabrielo Babnik sicer zanimata predvsem avtorski položaj in vloga avtorskih pravic v spremenjenem in razpadajočem sistemu. Lila Prap pa je izpostavila pomembnost tega, da bo predstavitev zasnovana tudi na kakovostnih ilustracijah. Tu se postavlja vprašanje, kdo bi naredil izbor ilustracij; oseba, ki bi bila za to primerna je na primer Pavle Učakar. Sicer pa se Lili Prap za knjižni sejem ne zdi potrebno pisati novih knjig, pomembneje se ji zdi izpostaviti paradne konje slovenske literature in humanistike, kot so Slavoj Žižek, Vladimir Bartol, Alma Karlin, Drago Jančar, Evald Flisar …, na širšem kulturno-znanstvenem področju pa na primer Herman Potočnik Noordung s svojim načrtom za bivalno kolo v vesolju. Tudi Jani Virk se je z njo strinjal, da na predstavitvi ne smemo pozabiti na najpomembnejše avtorje iz naše tradicije in se znova slikovito izrazil, da bi nastopili kot amputiran narod, če bi podlegli diktatu industrije, ki zahteva vedno nova dela ter bi pozabili na Daneta Zajca, Gregorja Strnišo, Tomaža Šalamuna in druge.

O tem, kakšno vlogo bi pri predstavitvi lahko imeli literarni kritiki, je spregovoril Tadej Meserko. Kritiki na predstavitve na literarnih sejmih niso pogosto vključeni, tu pa bi lahko sodelovali v strokovnih komisijah pri izboru avtorjev in tudi na razpravah na sejmu. Pomembno je, da se tujcem pove, za katera dela Slovenci sami mislimo, da so zelo dobra, in tu bi bili kritiki lahko zelo pomembni. Renata Zamida je pristavila, da v okviru Centra za slovensko književnost že obstaja projekt 10 Books from Slovenia, kjer kritiki redno izbirajo deset najbolj zanimivih knjig preteklega leta.  Na temo pomena kritiške selekcije se je navezal tudi Aljaž Koprivnikar, ki je poudaril, da tujce zelo zanima, kaj pišejo mladi avtorji, stari do 35 let. Koprivnikar je že uredil antologijo mlade slovenske poezije v nemškem jeziku, pripravlja tudi prozo in mladim avtorjem bi bilo treba v Frankfurtu nameniti posebno pozornost.

V Frankfurtu bo  leta 2022 torej treba predstaviti tako dela slovenskih klasikov kot tudi dela novih avtorjev vseh generacij v nemščini, angleščini in drugih vodilnih svetovnih jezikih. Poleg tega, kako zbrati finance za tako predstavitev, je težava tudi dejstvo, da časa ni več veliko. Tanja Petrič, podpredsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev, je izpostavila vprašanje, ali imamo za tako kratek čas sploh na voljo dovolj kredibilnih prevajalcev. Izzivov je veliko. Obstajajo na primer dobri prevodi Ivana Cankarja iz 60. in 70. let, toda vprašanje je, kdo bi jih ponatisnil. Številne knjige tudi niso več dobavljive. Urška Černe je med drugim predlagala, da se oblikuje delovna skupina za branje starih prevodov,  Renata Zamida pa je dodala, da je do časa sejma možno pripraviti 100 novih prevodov v nemški jezik.

Energija, volja in pripravljenost za odmevnejši prodor na evropsko in svetovno literarno prizorišče vsekakor obstajajo, treba pa je zavihati rokave. Tudi zgledi za možnost takega prodora so podani. Eden izmed zadnjih je roman Maje Haderlap Angel pozabe, ki je postal uspešnica na nemškem govornem področju, res pa ga je avtorica napisala v nemškem jeziku. Vsekakor se bo treba opreti tudi na pomoč koroških založb, ki so močno vpete v nemški govorni prostor. Založba Drava je na primer že začela prevajati Sebastjana Pregla, Wieser ima v lasti pravice za dela Berte Bojetu in prav tej založbi je s srbskim avtorjem Danilom Kišem uspelo prodreti v vse pomembnejše knjigarne tudi v Nemčiji. Kako bo začrtana založniška strategija, bo predstavljeno na prihodnjih JAK-ovih razpravah, v naši reviji pa nas bo zanimalo predvsem, kako se bo predstavitev slovenske književnosti na frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2022 dopolnjevala s predstavitvijo drugih umetnostnih področij, zato bomo poročali tudi z razprave v Slovenskem mladinskem gledališču 29. maja na to temo.

 

 

Igor Divjak
O avtorju
Igor Divjak deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Posveča se predvsem sodobni poeziji ter prevajanju za RTV Slovenija. Leta 2013 je na smeri ameriške študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral z disertacijo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomaldi 2018 je odgovorni urednik poratla Vrabec Anarhist.