/ 

Svet, v katerem bi vsak lahko našel svoje mesto

bozicek-v-usesu

Cvetka Bevc: Božiček v ušesu, spremna beseda Veronika Šoster, založba Pivec, Maribor, 2018

Cvetka Bevc v mladinskem romanu Božiček v ušesu mladostnikom prek slikovite, večplastne in vznemirljive pripovedi predstavi kar nekaj pomembnih tem. Na prvem je to zgodba o iskanju identitete. Oja, trinajstletno dekle, ki ima slovensko mater in nigerijskega očeta in ki se je z družino dvakrat preselila – najprej iz Nigerije v London in nato iz Londona v Sečovlje – nima občutka, da bi bila kje zares doma. Preplavljajo jo spomini na srečno zgodnje otroštvo v Nigeriji, od koder so morali zbežati zaradi vojne, v Sloveniji pa se pogosto zateka k spominom na življenje v Londonu, kjer je bila izredno srečna predvsem takrat, ko je hodila na tečaj risanja. Toda njen oče ji je risanje prepovedal, saj želi, da postane uspešna flavtistka. Ker Oja na skrivaj še vedno riše in se v srcu ne počuti kot glasbenica, ampak kot slikarka, je njen osrednji problem, kako, kljub očetovi prepovedi, uresničiti svoje umetniške težnje.

Tu se dotaknemo že druge teme Božička v ušesu, konflikta med patriarhalnimi in demokratičnimi, enakopravnimi družbenimi vzorci. Že Ojina mama Vida je prišla v spor z očimom, ki je vedno hotel uveljaviti svoj prav, zato je tudi pobegnila najprej v Anglijo in nato v Afriko. Kot kaže, je uporno naravo podedovala tudi hčerka. Čeprav se na videz uklanja očetovi volji, je oblikovala skrivni jaz, Božička, ki ji v uho prišepetava, kako naj ravna. Pisateljica pokaže, da problemi zaradi patriarhalne miselnosti ne poznajo nacionalnih in rasnih meja, do njih prihaja tako v mešani nigerijsko-slovenski kot v tradicionalni slovenski družini. Naslednji pomembni temi romana pa sta multikulturnost in rasna nestrpnost. Ob konfliktih v mešani Ojini družini in njihovi končni razrešitvi vidimo, da je kljub razlikam in nesoglasjem z dialogom, in če je vsakemu omogočeno, da zares izrazi to, kar si želi, možno najti tudi rešitve za plodno sobivanje. Na makroravni to lahko razumemo kot podobo sodobne multikulturne družbe. Prek težav, s katerimi se spopada Oja, ko jo kot hčerko temnopoltega očeta in belopolte matere sošolci zmerjajo z Belo kavo in ko njenega očeta označujejo za zamorca, se odraščajoči bralci soočajo s krivičnostjo in absurdnostjo rasizma, ki je na žalost v današnji Evropi vse prepogost.

Druge teme, ki jih prek Ojine zgodbe avtorica predstavi mladim bralkam in bralcem, so za to zvrst standardne zgodnje najstniške ljubezni, iskanje pravega prijateljstva, prve izkušnje s pitjem alkohola in prve zabave, med te pa subtilno vplete zahtevnejše teme nasilja v družini, tako fizičnega kot psihičnega, hude travme zaradi neuresničenih želja, ki privede do samopoškodbe, in vojne. Vojna je prisotna tako v Ojinih spominih na otroštvo v Nigeriji kot tudi v spominih njene babice na drugo svetovno vojno na slovenskih tleh. Pisateljica mlade bralke in bralce ves čas drži v napetosti, saj ti do konca ne izvejo, ali bo glavni junakinji uspelo uresničiti svoje zatrte želje, prav tako pa zanimiv zaključek napoveduje tudi zabava pri prijateljici, na katero bo prišel tudi sošolec, v katerega je glavna junakinja zaljubljena. Zgodba je zasnovana premišljeno, tako da mladostniki resne probleme doživljajo skozi perspektivo vsakdanjih zgod in nezgod občutljive in nadarjene punce, katere psihološki portret se skozi dogajanje postopoma izrisuje.

Pri karakterizaciji je pisateljica spretno uporabila preizkušen prijem menjave pripovedne perspektive, saj se kot pripovedovalki ves čas izmenjujeta Oja v različnih starostnih obdobjih in vsevedna pisateljica, ki lahko pokuka tudi v notranje dogajanje drugih likov, kar v kombinaciji z uporabo različnih jezikovnih registrov delo naredi večplastno in psihološko poglobljeno. Nestandarden pa je dodani glas Božička, ki s tem, ko junakinji prišepetava na uho, le to razodeva kot razdvojeno osebnost, ki je pripravljena iti preko mej običajnega za razrešitev svojega konflikta. Mladim bo verjetno zanimiv tudi prikaz okolja ob koncu prejšnjega tisočletja, ki je bilo v marsikateri podrobnosti drugačno od današnjega, to pa je prikazano skozi avtentičen in neprisiljen jezik tistega časa, ki ga zaznamujejo tudi nekateri slengizmi, ki se današnji mladini morda zdijo nenavadni. A takšna odločitev je boljša, kot pa da bi avtorica podobo in vzdušje nekega časa nasilno izkrivljala s sodobnim slengom mladih, saj bi ti to hitro razumeli kot nepristno vsiljevanje. Resne psihološke težave junakinje omehča idealističen zaključek, ki zariše podobo sveta, kakršen bi moral biti, če bi družba omogočala, da v njem vsak najde svoje mesto.

     

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

 

 

    

Igor Divjak
O avtorju
Igor Divjak deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Posveča se predvsem sodobni poeziji ter prevajanju za RTV Slovenija. Leta 2013 je na smeri ameriške študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral z disertacijo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.