
Kratek odgovor Plavčaku (Tradicionalizem in fašizem)
Ni namreč težko utemeljiti, da je fašizem vsaj toliko blizu modernosti, kot je tradiciji, zato je samozavesten pristop, ki trdi nasprotno, lahko precej neupravičen.
Ni namreč težko utemeljiti, da je fašizem vsaj toliko blizu modernosti, kot je tradiciji, zato je samozavesten pristop, ki trdi nasprotno, lahko precej neupravičen.
Kar pa mi zlasti gre v nos, je ta apetit (pretežno) moških inkvizitorjev po svoji želji urejati nožnico, maternico, jajčnike, dojke in nasploh organsko opremo žensk ter odločati o ženskem telesu in življenju kot svoji lasti.
Ne le, da tradicionalizem ni spravljiv z modernimi idejami družbene pogodbe, obče volje (Roussaeu), konsenza vladanih(Locke) in podobnih mehanizmov civilne legitimizacije družbenopolitičnega reda, povrhu tudi nikdar ni bil apolitična religiozna misel.
Mathias Enard je s pomočjo “demokratizacije” jezika, pa tudi “demokratizacije” junakov, ki prihajajo praktično iz vseh delov sveta, osvetlil senčni pol sveta, Homerjev Had, v katerem sta za človeško življenje značilni njegova bežnost in njegova izjemna krhkost.
Fašisti zagovarjajo etnično čistost v imenu vrednosti razlik med ljudmi. Koran smisel obstoja razlik v jezikih in barvah kože med ljudmi pripisuje možnosti medsebojnega spoznavanja.
Katoliki – in mo(note)isti – ne razumejo, da se politična svoboda ne nahaja v »hočem – moraš«, ampak v »zmorem – lahko, če hočem«.
V spomin na Simone Veil, borko za pravice žensk, predsednico Evropskega parlamenta in francosko ministrico za zdravje, ki je omogočila legalizacijo pravice do splava.
Le dejanje jezika, ki bo ubežalo tehničnim avtomatizmom finančnega kapitalizma, v katerem je mesto univerzalne slovnice prevzela ekonomija, lahko omogoči novo življenje.
Vsem bi rad zaklical k soncu razprostrt:
če je greh živeti, je življenje – smrt!
Delavka Tereza, svet je tako lep …
Pomembno je, kaj sejemo, tudi takrat, ko gre za besede. Z njimi, znaki, smo se kot ljudje ločili od živalske vrste. (Stanislava Chrobáková Repar)
Dogme so fantomi zla, ki delijo človeštvo ne samo teritorialno, temveč tudi v njegovi biti.
Alojz Rebula je ustvaril opus, ki je svetovljanski in starožiten obenem. Večkrat postavljen v davno zgodovino, a nič manj občutljiv do dilem individualca našega časa.
Kot literarni kritik sem vajen analitičnega branja, ki spodbuja razpravo, a enkrat za spremembo sem se knjige lotil s cenzorskim očesom in podčrtaval primere sovražnega govora.
Kajti homo sacer biva v vsakem državljanu, le da mora vednost o njem biti potlačena in preprojicirana v sovražnike države, naroda, skupnosti – tiste skratka, ki so izločeni iz družbe.
Večina literarnih ustvarjalcev piše v katalonščini in katalonščina je pod zdajšnjo špansko politiko ogrožena.