Samo brezčutnosti ne, nam govorijo Sosičevi junaki. In njegova smrt, tako znenada pri 62-ih letih, nas ganjene nagovarja, da ohranjamo njegovo knjižno, gledališko, filmsko delo
Poet te presežne, čezrobne, izvsakršnega vmesja porojevajoče se govorice je zdaj dokončno prestopil na ono stran jezika in nemara našel odgovore na ključna vprašanja bivanja, ki si jih je zastavljal v svojem pisanju.
Marko je bil dejansko zadnji od slovenskih avtorjev v Italiji (po Pahorju, Rebuli, Košuti in Kravosu), ki mu je uspelo v pisateljski karieri prehoditi pot od začetkov v za Ljubljano tržaškem zakotju do slovenskega Parnasa.
Naj zapišem še, da je še kako pohvalno in dobrodošlo, da želi skupina mladih graditi na temeljih, ki so jih pred njimi postavili starejši. Zato naj se mladi slovenski avtorji še večkrat naselijo v tkanine Topolovega.
Danes je kresnik – tako kot, žal, vsa duhovna kultura in omika – žrtev in derivat napredujoče sekularizacije in banalizacije našega sveta in življenja.
Ta tema je ljubezen. A ljubezen kot nedosegljivo hrepenenje, neizpolnljiva sila, ki s svojo zaslepljujočo močjo cefra nepomirljivo napetost med razumom in čutnostjo.
Bolj kot roman v strogem pomenu besede je Kruh, prah svojevrstna pesnitev v prozi, skrajno občutljiva, lirična, kakor iz svilnatih pajčevinastih nitk poezije stkana efemerna in prosojna pisava.
Kdo ve, ali je Platonov privilegij – da ne poznaš drugega jezika kakor svojega – vreden zavidanja. Morda je takšna izključnost tudi nevarna. Utegne te zapeljati v misel, da si ti edini, ki poimenuješ stvari.
Kot literarni kritik sem vajen analitičnega branja, ki spodbuja razpravo, a enkrat za spremembo sem se knjige lotil s cenzorskim očesom in podčrtaval primere sovražnega govora.
