Maistrove pesmi so polne pustolovščine, poguma in predrznosti, manj sentimentalne in zamegljene od marsikatere pesmi, ki nastane danes, zato pa toliko bolj pristno srčne. Literarnazgodovina bi njegovo delo morala bolje ovrednotiti.
Pesnenje je zame morda celo način preživetja – ni mi vedno lahko s sabo, in ni (mi) (nam) lahko danes biti – je iskanje pravih vprašanj in prisluškovanje odgovorom, je potreba po pogovoru.
V romaniziranem Schwentnerjevem življenjepisu avtorica ob založnikovih prestižnih izdajah piscev, kot so Oton Župančič, Dragotin Kette, Josip Murn, Janez Trdina in drugi, postavi v fokus Ivana Cankarja.
Roman Sarivala Sosiča Sin in sin je delo, ki očara z lepoto posameznih odlomkov in deli, ki nas resno potisnejo v problematiko neizpolnjenosti in pogubljenosti življenj.
Tudi zato, ker je veliko pisateljev previdnih, ko z mnogimi državljani delijo strah pred aktualno maščevalno oblastjo, se je danes sovražni govor zavlekel v vse pore življenja, tudi zato besede nimajo več teže … Tudi zaradi premajhne angažiranosti pisateljev.
Kot v nekakšnem Malickovem filmu drsijo oddaljene, lirične pasaže skozi bralčev horizont, kjer se tu in tam zataknejo ob prepoznani občutek »mimobežno« posejane metafore ali izkušnje.
Schubertova možata in v slutnji bližajoče se smrti izzorjena, a hkrati lirično pretanjena in v hipnotično ponavljajoči se ritem začarana glasba se sijajno ujema s temeljnim vzdušjem romana.
Prav fizično izkušam svojo absolutno nepomembnost, odvečnost in zanemarljivost v samozadostnem prisostvovanju bivajočega. In hkrati zaznavam nekakšno totalno odprtost, darežljivo izročenost bivanju.
Dostikrat mi rečejo, da ne morem biti proti državi. Ampak saj jaz ne nasprotujem državi, vse to počnem, da bi bilo v državi bolje. Toda ti ljudje, ki trenutno upravljajo državo, se obnašajo, kot da so oni država.
Oblast vzpostavlja družbo, v kateri so vse moje elementarnosti, ustvarjalna identiteta, politična identiteta, osebna identiteta, seksualna identiteta, na mejnem robu. Vseskozi sem na nepravem mestu.
Navajam izbor stališč, brez korekture in lekture in brez psevdonimov. To so tvoji, Denis Poniž, in ti si njihov. Oni se odzivajo na tvoj klic. To je tvoje ljudstvo, Denis Poniž. In ti si zgodovinska zmota.
Katera muza, prav rada bi vedela, le katera bi se hotela žrtvovati, in bi prekršila vsa pravila, ki jim mora zadostiti tisti, h kateremu se spusti, da bi njemu šepetala?
Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo.
