Andraž Rožman – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Andraž Rožman o poslani zgodbi
Nekoč sem se družil s človekom, ki je hotel imeti dom, ljubezen, biti kreativen, se premikati, kot se premika večina, sanjaril je, da bodo njegove misli razumljene in sprejete, pa da se bo lahko sam odločal o svojem življenju… Ker ničesar od tega ni mogel dobiti, si je želel le še, da bi lahko splezal do vrha in tam storil, kar se je namenil storiti. Do vrha mu nikoli ni uspelo priti. Zdaj mu posvečam to zgodbo.
***
Kateri veleum je sezidal polmetrsko stopnico? In deset nadstropij po ducat takih stopnic.
Želodec se mi obrača, ko gledam proti vrhu. Še dobro, da so v njem le kava in nekaj kapljic vode, ker bi sicer bruhal. Pobruhal bi to smrdljivo stopnišče, celo smrdljivo stavbo in še šefico, ki me meče ven. Ona bruhanja in scanja ne prenese. Ta krota me zaradi bruhanja in scanja mimo školjke meče na cesto. Kot da se njej, zdravi ženski srednjih let, ne more zgoditi kakšen lapsus. Kaj se ne bi meni, pohabljenemu siromaku.
Spet. Kot vsak dan.
Izza zastekljenega hodnika me bodo gledali temni obrazi z zgarano kožo na licih. Njihove podganje oči se bodo skrivale za uvelimi okrasnimi rastlinami, medtem ko se bom v amfiteatru boril s polmetrskimi kamnitimi levi. Kovinski vonj mi bo skupaj vlekel sinuse, ko se bom oklepal oluščene ograje in se plazil proti vrhu. Mic po mic v tretje nadstropje do zatohle sobe, ki ji ne morem reči dom. Če mi uspe.
Ko bi imel vsaj zobe. Silno bi ugriznil v krvavi goveji stejk, privzdignil kozarec jakota in ga trknil ob njenega. Z rdečo šminko obrobljene ustnice umakne belim zobem, da se od njih odbije diamanti odsev. Glavo rahlo nagne naprej, kostanjevi lasje se ji privzdignejo na ramenih, pogleda me globoko, da mi vidi v drobovje in reče: »…«
Kar je bilo, je bilo. In kmalu ničesar več ne bo.
Potem ko bom premagal prvi ducat kamnitih levov, se bom usedel na stol v kotu hodnika. Zasopel bom gledal v nevidno točko naravnost pred sabo. Podganje oči se bodo premikale za mojim hrbtom. Kukale bodo izza ovenelega zelenja. Potem se mi bodo približevale, da bi pobližje videle stvor. Mislijo, da jih ne opazim, a ne vedo, da ne gledam le skozi oči, ampak tudi skozi drugačne zaznave.
Ko bi imel vsaj normalne možgane in telo. Potem me ljudje ne bi le nadzirali, ampak tudi poslušali, ne le poslušali, tudi upoštevali. In lahko bi slikal. Čopič namočim v modro barvo, privzdignem pogled, da si ogledam, kako stoji pred mano v kopalnem plašču. Slikam jo takšno, čudovito. Ne premika oči, ne spreminja izraza na obrazu. Spet vidi vame in si misli, nekaj si misli, in reče, nekaj mi reče …
Kar je bilo, še vedno je. In bo, dokler se ne konča.
Spočit se bom dvignil s stola, zagrabil za kovinsko ograjo in jebalo se mi bo za podganje oči. Neustavljivo bom pohodil kamnitega leva. In naslednjega. In naslednjega. Vse do vrha. Ne, ne bom. Pojenjal bom. Privlekel se bom do hodnika v drugem nadstropju. V kotu bo sedel ščetinast nesrečnik in kadil drino. Ko se mu bo prikazal stvor, bo dim zadržal v sebi, vstal, stopil dva koraka naprej, dva nazaj, me pogledal z mešanico sočutja in zadrege in se pobral. Usedel se bom, potem se bo vse ponovilo.
Ko bi bilo človeško vsaj tisto, kar me obkroža, če že sam nisem. Potem me ne bi občasno zadrževali v institucijah, me vezali na posteljo in mi odrejali, kdaj moram iti spat, kdaj se moram zbuditi in kdaj lahko prdim. V prostor, ki bi mu lahko rekel dom, bi mi poslali le tisto podporo, ki jo potrebujem, da bi bil sit, čist in pomirjen. Potem bi se lahko ves zlikan vrnil v preteklost k njej in njeni sliki. In se predal njenim besedam, ki jih zdaj ne morem slišati.
Kar je bilo, ostane tudi po tem, ko se vse konča.
Z vso močjo se bom oprijel ograje, da se bo kar stresla. Sila bo v naslednjem hipu popustila. Zobotrebca, na katerima imam bolj slabotno privito telo, se bosta zamajala, kot bi ju stresel potres. Potni prsti mi bodo zdrsnili po kovinski obli navzdol, železo bo zacvililo, oklenil se bom palic, ki povezujejo zgodnji in spodnji del ograje, trudoma bom še nekajkrat dvignil nogo v polmetrski razkorak… Le še trije kamniti levi. Hropem in se splazim čez prvega, dušim se na drugem, bljuvam žolč, ko se usedem na zadnjega. Ne premikam se več.
Zdaj sem tu, a to ni moj cilj. Moj cilj je vrh, le od tam je pot do neskončnosti.
Kurc pa tako življenje, če se dobro še ubiti ne moreš.
Preostali prispevki in literatura na portalu