V četrtek 6. decembra je Društvo slovenskih pisateljev gostilo Quima Torro, predsednika katalonske vlade. Prav je, da je ugledni gost, katerega obisk sta organizirala evropski poslanec Ivo Vajgl in nekdanji predsednik države Milan Kučan, še pred sprejemom pri predsedniku države Borutu Pahorju in predsedniku Državnega zbora Dejanu Židanu prišel v vilo Ebenspanger na Tomšičevi 12. Kot je v uvodnem nagovoru poudarila predsednica DSP-ja Aksinja Kermauner, je bil tam v času predsedovanja Rudija Šelige med leti 1987 in 1991 štab slovenske osamosvojitve. Šeligo je takrat poudaril, da Slovenija lahko deluje le kot samostojna država in katalonske zahteve po svobodnem delovanju so zelo podobne našim pred tridesetimi leti. Naklonjenost katalonskim težnjam je Aksinja Kermauner izrazila s pozdravom v katalonščini »Benvingut!«
Tudi Quim Torra je izpostavil sorodnost med slovensko in katalonsko voljo do svobodnega izražanja svojega jezika in kulture. Po naključju je Torra Slovenijo obiskal ravno na dan, ko je Španija praznovala 40-letnico sprejema ustave, vendar, kot je poudaril, Katalonija nima nobenega razloga za praznovanje. Po njegovih besedah je ustava za Katalonce kletka, najti morajo vrata, jo odpreti in oditi. Kletka ni le v prenesenem, ampak tudi dobesednem pomenu, saj je devet predstavnikov prejšnje katalonske vlade v zaporu, ker so sodelovali pri organizaciji referenduma o neodvisnosti 1. oktobra 2017. Štirje izmed teh zapornikov zdaj gladovno stavkajo in zahtevajo uveljavitev svojih pravic. Torra je poudaril, da v 21. stoletju ne bi smelo biti političnih zapornikov. Ljudje bi morali imeti možnost uveljavljati svoje pravice in imeti možnost mirne samoodločbe.
Spomnimo se, da je španska oblast skušala referendum nasilno preprečiti. V brutalni policijski akciji je bilo poškodovanih 900 ljudi, policisti pa so tudi močno vplivali na udeležbo, saj so onemogočili glasovanje približno 700,000 volivcem. Torra tega v Društvu slovenskih pisateljev sicer ni omenjal, vendar preprost izračun pokaže, da bi bila udeležba referenduma brez policijskega posredovanja vsaj 55 odstotna. Kljub temu je glasove oddalo 43 odstotkov registriranih volivcev in 92 odstotkov jih je podprlo ustanovitev neodvisne katalonske države. Torra je rekel, da Katalonci ne bodo nikoli pozabili Slovencev, saj je slovenski parlament takrat obsodil nasilje španske policije. Poudaril je, da se v Sloveniji počuti kot doma. Tu je bila namreč uveljavljena samoodločba oziroma, kot se je izrazil, »odločitev, da bodo ljudje živeli svobodno«.
Pesnica Jana Kolarič je predsedniku katalonske vlade nato prebrala tri sonete o Kataloniji, v katerih je ostro obsodila špansko represijo, igralka Draga Potočnjak pa pesem Czeslawa Milosza o Sarajevu, ki je učinkovala kot opomin, da se vojne grozote ne smejo ponoviti, in s katero je pozdravila trud katalonske vlade, da do neodvisnosti pride po mirni poti. Režiser Igor Koršič, ki je moderiral pogovor s predsednikom katalonske vlade, je nato zbranim v polni dvorani društva predstavil oranžno majico, kakršne je 11. septembra letos, ko so Katalonci slavili svoj nacionalni praznik, na protestih proti španskemu zatiranju nosilo več kot milijon ljudi. Torra je ob tem pojasnil, da so v Kataloniji dosegli konsenz o treh poglavitnih temah: 80 odstotkov ljudi zahteva ponovno izvedbo referenduma pod nadzorom mednarodne skupnosti, 80 odstotkov jih je proti španski represiji in 80 odstotkov jih nasprotuje monarhiji in zahteva uvedbo republike. Ob tem je Torra dodal, da se zdajšnja katalonska vlada, ki se zavzema uresničitev teh zahtev, čuti za naslednico prejšnje vlade, ki jo je vodil izgnani Carles Puigdemont.
Koršič je v nadaljevanju pogovora Quima Torro predstavil tudi kot založnika, raziskovalca in pisca. Quim Torra je veliko pisal o Kataloniji v obdobju republike od leta 1931 do 1939 . Takrat so na primer izdali več knjig v katalonščini, kot jih izdajo danes. Objavljal je tudi članke katalonskih novinarjev iz tistega obdobja, posebno pozornost pa je namenil raziskavam o 150.000 Kataloncih, ki so se po koncu državljanske vojne leta 1939 znašli v izgnanstvu. Pod fašističnim Frankovim režimom so bile vse katalonske ustanove ukinjene, katalonski jezik pa v šolah prepovedan. Po koncu Francove diktature so mislili, da bo nova ustava prinesla pluralizem, a so se zmotili. Tako je še danes prepovedano govoriti katalonsko v španskem parlamentu. In prav tako ni mogoče govoriti katalonsko v Evropskem parlamentu, čeprav je v Evropi 10 milijonov katalonskih govorcev. Sploh so Katalonci po referendumu pričakovali več evropske podpore, a jih je Evropa žal pustila na cedilu.
Igor Koršič je pogovor domiselno zaključil z namerno provokativnimi vprašanji, postavljenimi v slogu, kot ga imajo protikatalonsko usmerjeni novinarji BBC-ja, kar je Quimu Torri tudi pojasnil in se vnaprej opravičil za provokacijo. Ta vprašanja so bila zabavna tudi zato, ker so enaka, kot so jih, zdaj že pred skoraj tridesetimi leti, postavljali slovenskim osamosvojiteljem. Na primer: Vsa Evropa se povezuje, zakaj se vi odcepljate? Sodobna družba je usmerjena v multikulturnost, zakaj potem vzpostavljate koncept nacionalne države? Niso bogati Katalonci egoistični, ker bogastva nočejo deliti z revnimi predeli Španije? In pa, zakaj bi se odcepili, ko pa bi bilo to slabo za katalonsko gospodarstvo? Quim Torra je pokazal, da je sposoben suvereno odgovoriti tudi na takšna nedobronamerna vprašanja. Po njegovih besedah je gibanje za Katalonijo zelo evropsko, saj se zavzema za nenasilje, demokratično in miroljubno pot. Želijo si le zaščititi svojo kulturo, infrastrukturo in socialno državo. Poleg tega je Katalonija zelo multietnična in multikulturna, na kar so ponosni. Raznolikost je treba spoštovati, pravi Torra, to je ena izmed glavnih evropskih vrednot. Katalonci tudi nikakor niso egoistični. Ko je Madrid zavrnil pomoč beguncem s Sredozemlja, je Katalonija odprla svoja pristanišča in jih sprejela. In tudi katalonskemu gospodarstvu težnje po osamosvojitvi ne prinašajo nič slabega, čeprav so bile napovedi nasprotnikov katastrofične. Številke kažejo, da je zadnje leto eno izmed najboljših v zgodovini. Izvoz je največji v zadnjih šestih letih, brezposelnost pa se je spet zmanjšala na raven iz leta 2008.
Trud Kataloncev je trud za pluralistično in demokratično Evropo, zato smo podpore slovenskih pisateljev in slovenske politike Kataloniji lahko vsi veseli. Gre za vprašanje idej, za to, koliko glasu ima v Evropi sleherni izmed nas. In ne gre pozabiti, da je glavno mesto Katalonije Barcelona tudi središče protestov proti deložacijam in varčevalnim ukrepom, zato ne preseneča, da so Katalonci vsaj nekaj razumevanja našli pri levičarski stranki Podemos, ki podpira izvedbo novega referenduma in obsoja nasilje. Predstavniki te stranke so tudi obiskali zaprte katalonske politike. Upajmo, da bodo zahteve po izpustitvi političnih zapornikov uslišane in da bo Španija prisluhnila katalonskim demokratičnim željam. Žal trenutno španski socialisti, liberalci in predstavniki desnih strank katalonskih teženj ne podpirajo in tudi Evropa zaenkrat molči. Je pa katalonskim politikom v zadnjem letu uspelo svoje vprašanje internacionalizirati in ko je nemško sodišče Carlesa Puigdemonta oprostilo obtožbe upora, je postavilo pod vprašaj zakonitost razsodb španskega sodišča. Kataloncem lahko zaželimo veliko sreče in jih podpiramo še naprej. Da se tudi sami zavedajo, kako nevarni so lahko prelomni trenutki in da pri trudu za mirno rešitev spora ne gre pozabiti na zgodovinske izkušnje, je pokazal Quim Torra že naslednji dan, ko je obiskal rojstno hišo Franca Rozmana Staneta v Spodnjih Pirničah. S tem se je simbolno poklonil vsem slovenskim borcem, ki so se pred osemdesetimi leti v španski državljanski vojni zavzemali tudi za katalonsko svobodo.
