/ 

Najboljši rezultat za vse

     

Igor Divjak – Esad Babačić. Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Esad Babačić (fotografija Dejan Habicht).

O poeziji avtorja v fokusu Vilenice 2019 

  

Poezija Esada Babačića je bila vedno na robu družbene sprejemljivosti. Čeprav v šoli ni bil dober učenec ter mu je razredničarka očitala, da noče sodelovati pri pouku in da ni zbran, so ga nekoč kot uspešnega pesnika in novinarja povabili v njegovo nekdanjo osnovno šolo. Ko se je predstavil učencem in prebral nekaj pesmi, pa je ena od učiteljic pripomnila, da se ji zdijo preveč negativistične. Lahko bi rekli, da so ga še drugič ocenili kot nezbranega učenca, kot nekoga, ki se ni najbolje naučil vizionarske lekcije največjih pesnikov iz naše literarne zgodovine.

Najbrž je tako zato, ker njegova poezija izhaja iz nekonformistične izkušnje panka, iz upora proti rdeči buržoaziji, ko je mularija Plečnikov trg preimenovala v Johnny Rotten Square in je nekdo na grafitu »Mi smo Titovi!« prečrtal Tita in spodaj dopisal »Mi smo Sidovi!«. Babačićeva pesem se je rodila, ko je ponoči delal v pekarni v neznosni vročini. Med premori je legal na karton in obupan prepeval nekakšne revolucionarne pesmi. V tistem času je nastal Proleter, najbolj znana pesem pank skupine Via ofenziva, katere frontman je bil Babačić, z udarnimi verzi »Kje si zdaj, proleter, kje je zdaj tvoja puška, kje so zdaj tvoje roke, proleter? Mi zdaj dvigamo zastave v čast tvoje borbe. Vodi nas zdaj ti, proleter.« Pisal pa je tudi že pesmi, ki niso bile namenjene nastopanju s skupino, in v njih je pankovsko estetiko kričečih parol spojil z liričnim glasom. V eni od takih zgodnjih pesmi – z naslovom Jesen – tako govori: »Ambient je strašen, da rabelj zamiži, ko se listu zlomi vrat«. Babačić je pankovski protest vpeljal v območje pesniškega jezika in pokazal, da imajo tudi udarne parole lahko poetičen učinek. Pesmi iz njegovih zgodnjih zbirk so razodevale nepokorno naravo in nezadovoljstvo z obstoječim družbenim stanjem, v nekonformističnem, ekspresivnem jeziku so zahtevale predvsem večjo individualno svobodo.

Morda katera od učiteljic Babačićeve pesmi teže sprejme tudi zato, ker uporabljajo preprosto, neposredno skladnjo, ki izhaja iz pogovornega jezika, če pozorno prisluhnemo podtonu njegovega pesniškega govora, pa v njem včasih začutimo tudi odmev materinščine – Babačićeva mati je bila hercegovska Hrvatica, oče pa Bošnjak, ki je prišel delat v Ljubljano – pa tudi novovalovske glasbe iz nekdanje Jugoslavije. Pesnik se je v intervjuju za revijo Literatura o tem izrazil tako: »Danes bi lahko dejal, da pišem v ljubljanščini, ki včasih zadiši po jugu … Zanimivo je, kako močno se je v nekaterih pesmih vrnil vonj po materinščini. Ko jih berem, se mi zdi, kot da slišim notranji glas, ki ni slovenski, je pa gotovo slovanski.« Krivične učiteljice rade prezrejo, da je vsaka Babačićeva pesniška poteza premišljena, da pogosto upesnjuje klasični dvoedini odnos, do katerega pa pristopa z ironično distanco, ki se noče uklanjati praznim konvencijam. Če hoče biti pesem živa, si seveda lahko dovoli tudi kakšno kletvico. »Učiva se bosansko, / kako se pravilno izgovarja. / Najraje imam, ko ponavljaš: / Jebem ti život da ti jebem. / Tako nežno me še nihče ni jebal« pravi na primer Babačić v eni od svojih udarnejših pesmi. Če drugega ne, je vsekakor osvežujoče, da v obdobju, ko se veliko naših pesnikov zgleduje po ameriških vzorih, ki izhajajo iz drugačne tradicije, eden od ljubljanskih pesnikov piše o svojih koreninah, kakršne dejansko so. In ko gre za kletvice, na neki način piše o vseh Slovencih, saj si jih radi sposojamo iz srbohrvaščine.

Kletvic v Babačićevi poeziji sicer ni veliko. Z leti so tudi njegove podobe postale manj kričeče, svoj izraz je prečistil in oklestil skoraj do minimuma. V teh pesmih se nominalne fraze brez atributov in povedki brez predmetov pogosto spajajo z drugo osebo, ki pa ne prehaja v kako arhetipsko drugost, ampak zaradi rabe vsakdanje govorice deluje dovolj prepoznavno kot avtorska. Te pesmi so skoraj brez metafor, in ker besede obdaja zgolj praznina, same začnejo pridobivati metaforični potencial. Ko pa se tu in tam kakšna izrazitejša metafora vendarle pojavi, kot na primer genitivna metafora ptice v pesmi Tradicija, se zgodi nekaj takega kot vstop v mit. »In se pripraviš / na težaven razgovor / s staro ptico tradicije.« V tej in drugih pesmih zbirke Kiti se ne napihujejo (2000), eni od svojih najboljših, je Babačić našel minimalno pesniško strukturo, s katero še lahko nakaže neko zgodbo. To je poezija brez okrasja, brez šminke, v njej se avtorjeva konkretna izkušnja spaja z arhetipskimi temami, v katerih se lahko prepozna slehernik. Usoda upornega pesnika ni več v hudem nasprotju z usodo njegovega očeta, in čeprav oče nikoli ni razumel njegove ljubezni do poezije, pesnik v pesmi Brdo spoznava, da se vozi po istih vsakdanjih, morda mitoloških poteh, po katerih se je vozil že njegov oče. »Nedelja popoldan. / Debil na motorju, / ki ne bo nikdar dovolj hiter zanj, / drvi proti koncu / ulice, ki jo njegov /oče prezira iz dna /duše.«

Upornik se je spojil s sufijem, njegove pesniške parole so postale podobne modrostnim izrekom. »Lahko bi umrl / lahko bi vstal. / Vse to vedeti / in ostati skromen.« Tako pravi v pesmi Divan, vključeni v istoimensko zbirko, ki je izšla leta 2006. Babačić ne piše le kratkih pesmi, včasih nastane tudi kakšna daljša, ena ima celo naslov Dolga pesem, a tudi v tej jedro ostane aforizem, drobno začudenje sredi potrošniškega vsakdana. »Zakaj so moje pesmi / vse krajše in vrste pri / blagajnah vse daljše?« Ta kratka razodetja, ki so se razvila iz nekdanjih udarnih parol, ostajajo Babačićev prepoznavni znak sredi sveta, ki so ga preplavili sms-i in sporočila na Messengerju. Čeprav niso več neposredno uporna, pa ta razodetja še vedno ostajajo družbenokritična in izrekajo, kar v času marketinške korektnosti ostaja izrinjeno in zamolčano. »Kreteni gredo / skozi zobe.« Včasih ob kakšni bolj mračni pesnikovi viziji v zbirki Sloni jočejo pošteno človeka prime, da bi pošteno zaklel: »Najbolj črnogledi pravijo, da se bo morje / dvignilo za šest metrov. Verjetno bo dovolj, da / bodo Madžari dobili svoj Mediteran, Slovenci / pa naposled izginili.«

In čeprav bi se komu morda take besede zazdele preveč brezupne, je ironija klasičen pesniški postopek, ki človeka osvobodi od običajnega doživljanja realnosti in mu omogoči, da končno zadiha. Sčasoma sta tudi literarna veda in kritika, ki Babačićeve ustvarjalnosti nista mogli umestiti v nobeno od ustaljenih pesniških šol, čeprav dejansko že v njegovih zgodnjih zbirkah prepoznamo napoved kasnejše »urbane poezije«, v njegovih pesmih začeli prepoznavati umetniško vrednost. V Babačićevih verzih včasih meja med poezijo, izmišljijo in vsakdanjimi anekdotami ni čisto jasna, kar jim daje dodaten čar, in poleg pesniških figur ironije v njih najdemo tudi figure odvzemanja, oksimorone in paradokse. Te pesmi vsebujejo tudi številne nadrealistične elemente; med njimi naj izpostavim živalske pesmi, ki v slovensko pesništvo prinašajo lahkotno bizarnost. Taka je na primer Babačićeva enovrstičnica »Kiti se ne napihujejo.« Sorodni sta ji »Sloni / tulijo / zeleno« in »Sokol / ne / odobrava / krotkosti / v tvojih / očeh.«

Podobe živali v Babačićevih pesmih nimajo le nadrealistične funkcije, obenem so tudi karikature ljudi in kritika sprevrženih medčloveških odnosov, razmerij, v katerih so eni podrejeni drugim, in družbe, v kateri se vse bolj uveljavlja pravilo človek človeku volk. Babačić se nikoli ni odrekel pankerskemu idealu skupnosti, ki bi omogočala svobodo vsem posameznikom. Morda se je s padcem socialističnega režima in spremembo sistema zazdelo, da je taka utopija možna, toda prebivalstvo v samostojni demokratični Sloveniji se je kmalu začelo razslojevati. Najprej se je leta 1992 dogodil izbris prebivalcev iz drugih republik nekdanje skupne države, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo, potem je tržni sistem začel pospešeno povečevati razkol med revnimi in bogatimi. Najočitneje je to postalo v času svetovne gospodarske krize, ko tudi množične ljudske vstaje v letih 2012 in 2013 niso mogle preprečiti, da se zasebni dolgovi bogatih bančnikov ne bi poplačali z javnim denarjem državljanov. Varčevalni ukrepi so močno prizadeli marsikoga, med drugim tudi kulturo.

Duha tega časa, ko je za trenutek znova zaživela vera v uporne parole in demokratičen protest, čemur pa je sledilo naglo razočaranje, močno odraža v samozaložbi izdana zbirka Prihodi, odhodi (2013), ki je bila nominirana tudi za Jenkovo nagrado. Pesniški glas v tej zbirki je glas nekoga, ki mu gre predvsem za to, da sploh lahko preživi, ne nujno Slovenca, to je lahko delavec iz nekdanjih bratskih jugoslovanskih republik: »Gradiš stolpnice, / v katerih ne boš živel, / stadione, na katerih / ne boš navijal, / hotele, v katerih bodo spali / tisti, ki te ponižujejo.« Babačić je v pesmih tega obdobja vse pogosteje začel uporabljati mrtve metafore, podobe, ki razkrinkavajo lažne vidike resničnosti in prazno idealiteto. Te pesmi ne izražajo le osebne bolečine, ampak predstavljajo protiutež stvarnosti, ki je navzven vse bolj bleščeča in gentrificirana, dejansko pa zlagana in prazna. V zbirki Kitula (2015) tako avtor neposredno pove, da lahko »kapital / kupuje / naše / prazne / laži«. Vseeno tudi tu klasična dvoedina struktura ne zamre. Avtor, četudi ironično, pogosto še vedno nagovarja drugega ali drugo, kot da bi bila v tej komunikaciji edina prava možnost utopije: »In dokler je tako, sem tvoj suženj, / melanholični brat, zapornik zlate ladje, / ki rine v blatno večnost.«

Babačićeva posebnost so tudi športne pesmi, ki črpajo iz neposredne izkušnje. Po eni strani Babačić rad igra košarko, po drugi je dolgo delal kot športni novinar; napisal je tudi knjigi o slovenskem boksarju Dejanu Zavcu in o uspehih slovenskih hokejistov. Se pa izkušnje sodobnega športa v Babačićevih pesmih vse pogosteje prepletajo s spomini na stare jugoslovanske čase. Tudi tu je prisotna deziluzija, na primer v pesmi Žalostni Bosanec: »Kdo se tolaži s tem, da je Ivković branil Maradoni. / Nič ni pomagalo, zjutraj je bilo treba v službo, / oni pa so se pobrali v svoje klube in igrali naprej, / kot da se ni nič zgodilo.« Ko pa se prek športa metaforično dotakne aktualnega stanja v družbi, kot v pesmi Umik, eni najboljših iz njegove zadnje zbirke Odrezani od neba (2018), prav tako nominirani za Jenkovo nagrado, njegov glas resignirano opisuje prazno nogometno igrišče: »ko se nihče ne brani, / ker nihče ne napada. / Ko so stadioni prazni / in je neodločeno / najboljši rezultat / za vse.« V tej apatiji, ki jo pesnik zaznava, privolitvi v neodločen izid, se skriva nevarnost poraza. In čeprav to ni neposredno izraženo kot v mladostnih pankerskih pesmih, so ti verzi še vedno kritika konformizma in vdanosti v usodo, ki zakrivata brezup.

Najbrž se kakšni učiteljici ali učitelju tudi dvovrstična pesem »Včasih je bil Fidel. / Danes je Lidl,« ne bi zdela zadosti poetična, da bi v njej prepoznala kakšno globlje sporočilo, četudi bi stala v vrsti pred isto blagajno v omenjeni veleblagovnici kakor pesnik. Od poezije bi verjetno pričakovala, da govori o kakem lepšem, boljšem svetu, kot je ta naš, da ju očara in morda celo malo pozabava, ne pa da jima nastavlja ogledalo in ju prikazuje z nakupovalno košarico in skrbmi. Morda sta tudi že pozabila, da smo nekoč verjeli, da je najboljši rezultat za vse socializem. In morda sta prezrla, da pesnik zoperstavlja eno prazno idealiteto drugi zato, ker mu resnično ni vseeno, kakšen je rezultat, ker ve, da sistem, v katerem ljudje več ne razmišljajo in zapadajo apatiji, pristaja na poraz. Babačićeve pesmi se ne trudijo biti všečne, ampak želijo bralca vsaj malo zdramiti, čeprav z ironijo. Nekje v globini ostajajo podobno nekonformistične in utopične, kot so bila njegova mladostna pankerska besedila o »proleterjih«. Morda navzven niso čisto v skladu s tem, kar naj bi po družbeno sprejemljivih kriterijih bilo izročilo naše literarne zgodovine, tudi zato ker avtor ne pristaja na to, da mu ga prodajajo kot ceneno blago z rimanimi oglasi. V takem primeru je njegova funkcija predvsem ta, da se z njim nekje nekdo okoristi na račun drugih. To pa nikoli ni bil pravi namen poezije.

    

  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

   

Igor Divjak – Esad Babačić. Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Igor Divjak (fotografija Mojca Fo) deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Posveča se predvsem sodobni poeziji ter prevajanju za RTV Slovenija. Leta 2013 je na smeri ameriške študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral z disertacijo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.