Vrabec Anarhist

In potem kako, moje mesto Mosul!?
In kako potem
In do kdaj
ubijanja, rušenja, uničevanja in
požiganja!?

poglej za zrcalo nikar ne hodi mimo
da se ne izgubiš v labirintu tavanja za smerokazi
samo tam ti neviden ključ odpre vrata
v dom kjer sonce nikoli ne ugasne

Če bi se opogumila, bi zagnala jabolko v najtrši balvan,
da bi se razletelo, raztreščilo, izbrizgalo vso notranjost.

Roman globoko gane in pretrese, pusti pa tudi nekaj dvomov.

Če je nekoč veljalo, da je bila knjiga neke vrste javno dobro, se danes njen pomen vse bol izgublja v egonarcisistični družbi z vedno manj empatije.

Samo to vem
da nas je upanje razvnelo
zmešalo nam je glavo
obstajati morate, nam je reklo

O, ja, vsemu sproti sledim iz svoje stare bele postelje, v kateri hiram kakor nekoristno truplo, ki čaka, da umre ali pa dobi injekcijo za podaljšanje življenja.

Ko sem stopil v dnevno sobo, sem zagledal ribe, kako ležijo na tleh med razbitimi delci steklenega akvarija. Razbile so ga, ker so bile tako ogromne, zdaj pa so ležale tam in patetično sopihale na mokri preprogi.

Kdo je ta, ki se je strgala s tisočletne verige,
oblajala vse, kar lazi južno od Save,
dvignila meč na štiri strani neba
in izbrisala vse, ki so ji stali na poti?

Grožnja denarne kazni
me ne preplaši.
Svoboda je zame sveta,
svetosti pa nikjer več ni.

Dar te knjige je v preprostem, intimnem, iskrenem in necenzuriranem popisu žalovanja kot osebnega in hkrati občečloveškega stanja, ki se ob koncu vendarle uspe zaobrniti na stran svetlobe, s čimer sugerira misel o feniksovem vzletu.

Vsak deseti Islandec, pravijo, napiše knjigo, čeprav jih je le nekaj več, kot je prebivalcev Ljubljane. Njihovo pisateljsko društvo povezuje približno 400 avtorjev, njihova književna pokrajina premore kakih 40 založb, poleg piscev pa so najpomembnejši bralci.

Ponovno se moramo naučiti empatije, sočutja. Zavedati se moramo, da ranjeno telo boli, da beseda bolečina ni prazna beseda, ampak zgolj približek vsega tistega, kar čuti ranjeno, zbrcano in na križ pribito telo.

Za njo hodim kot najstnik, igrava se prepletanje rok in dlani, na tleh. V moji glavi še vedno donijo klofute organov oblasti in kriki ljudi … krik mojih otrok …

Je zgolj nacistična Nemčija predmet kritike v pesmi? Ko Auden opozori na »moč Kolektivnega moža« in na življenje »v vznesenih sanjah« meri na ZDA.