Vrabec Anarhist

Zdi se, kot bi vlada uporabila krizno družbeno stanje za nekakšno »šok terapijo« v kulturi.

‘Kakšni bebci!’ si med sabo šepetajo,
kuhajo zakone, lončke že ravnajo,
polne rožnatih odlokov in tabletij,
z veseljem davke nam pričnejo šteti,
ko smo blizu, zgrabijo za nos se svoj.
– Predstavnikom tem našim, dragim, mi smo gnoj!

Nekaj modianojevskega je v pisavi Simonitijeve: s kratkimi spominskimi reminiscencami na minule dogodke, čase, kraje in osebe, z nostalgičnimi skoki v izmuzljivo spominsko snov

Dezorientalko tako berem trojno: kot bogat vir za razumevanje zgodovine Irana, kot pripoved o razcepljenem sodobnem subjektu v globaliziranem svetu ter kot (precej dostopen) literarni eksperiment.

Avtor na primer navaja, da je od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne z ozemlja današnje Slovenije emigriralo 310.000 prebivalcev.

Sploh si ne privoščimo pogleda iz ozadja,
vem, da to ne gre zlahka, pa bi se morali kdaj
s pravega položaja in z razdalje ozreti
(od znotraj in od strani) – na preostanek mladosti

Gospod bivši tovariš ne čivka v našem imenu,
v imenu državljanov, ki nam je mar.
Ki smo z lastnimi očmi gledali
kri, dim in razdejanje,
a ko smo gledali, kako se koljejo bratje,
je on služil denar.

Pofukljiva so usta
nabrekla so bedra
ki silijo čez robove
jezik poklja
ob steklo
pohlepno se lomi

A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu,
ko je treba pomagati, demonstrirati,
kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente,
delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.

Zakoni se sprejemajo poleti;
dopustnike se zlahka da okrasti.

govoreči medvedi, ki hodijo drug k drugemu na obisk
na čaj z ribezovo marmelado
presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit

Sto let brez Doma domá.
Spet lega prah preko mesta, ogrinja ga v grdi zadah.
Ogenj se sfenži in ugasne. Žal ne bo konec sveta.

Trenutne razmere v Srbiji lahko umestimo v globalni kontekst, ko se v mnogih državah rušijo demokratične institucije.

ali živimo v diktaturi je treba vprašati
tiste ki imajo
tiste ki imajo preveč
tiste ki bi radi še več
tiste ki kradejo
in tiste ki dovolijo da se krade

Rumeni opričniki, kako si drznete rohneti
nad nežnimi dekleti, z Sieg Heil pozdravljati pokveke,
moj spomenik ukrasti, da bi pljuvali – prekleti
landsknehti! – na moj rod, nebo, prostost, na boj stoletij?!