A težko poslušam nepremišljene obsodbe, ki smo jih pred časom slišali tudi v najvišjem slovenskem političnem vrhu in brali v medijskih naslovih. Ker kaj drugega kot obsodba je to, ko Jelko Kacin izjavi: »Mi nismo Italija, mi ne bomo Italija, mi zmoremo.«
In če je oblast še lahko izkoristila naš začetni strah, negotovost in nepoznavanje nevarnosti, bo zdaj, ko je prvi šok za nami, verjetno priča še bolj strnjenim vrstam ljudi.
Od kje potem ta tesnoba, to upanje, občutek, da se je nekaj vendarle spremenilo, nekaj, česar panični izrazi, ki se nanašajo na konkretno situacijo, so verjetno zgolj premestitve? Rekel bi, da v tem, da nihče ne ve, kaj in kako. Kaj bo jutri, do kdaj bo to trajalo, kaj bomo delali po karanteni, kaj nam sporoča vlada.
Alfred Whitehead je dejal, da je vera najgloblja zvestoba svetu. Herezija pa je – bi dodala sama – najgloblji ugovor. Vsaka herezija prinaša kakšno zamisel o spreminjanju sveta.
Tudi zdaj, ko je virus odgnal vse turiste in sprehajalce iz strogega centra naše prestolnice, se ta harmonikar ne premakne; tisti, ki so ga v teh dneh videli, znajo povedati, da igra v dežju, snegu, včasih tudi do poznih ur, pokrit s polivinilom in obvezno kapo.
Tvoje besede so preveč drugačne od njihovih, da bi ti sploh prisluhnili, misleč, da te itak ne bodo razumeli, in ti — tujec — ne njih; zato: zakaj bi se vendar naprezali?!
Vprašati se moramo, kaj je za nas na kulturnem področju bistveno, če pride do recesije, da se ohrani.
Ob branju Anatomije imam končno občutek, da imam v rokah zbirko, ki se dejansko dotika tistega dela generacije, s katero sem imel sam največ socialnih vezi.
Breton je ustanovil Internacionalo duha – po predhodnem dogovoru z Internacionalo delavskega gibanja –, in v svoj program zapisal, da mora umetnost, revolucionarna, pristna umetnost, neposredno vplivati na človeško življenje.
Maska na nosu;
zavetje krepi vero.
Strah kameni.
V temi
ti dam svoja ženska usta.
V temi
ti dam svoje moške oči.
Cenzura spola je pomemben del izgube svobode izražanja. Koliko velikih romanov in pesmi bi umanjkalo? Koliko inovativnih idej in odkritij? Vem, da je zaradi cenzure spola na svetu manj knjižnic.
Ljubezen je želja, ki iz srca
privre, ki je z uživanjem navdano;
je v zamaknjenih očeh doma,
šele nato pa ji srce da hrano.
Ne glede na tovrstne odzive je Dnevnik film, ki na tihoten, umirjen in počasen način še kako glasno govori o pozabljenem nasilju v našem prostoru, o brutalnosti medvojne vladavine NDH in njenih rasnih zakonih, ki so botrovali smrti ogromnemu številu ljudi.
Knjige mi pomagajo preživeti, tako preprosto je to, kot subjektu mišljenja. Da, tistega vsakega četrtega v Sloveniji, pa še koga zraven, zelo močno čutim, zato mi knjige vse bolj predstavljajo nujno sogovornico, moj svet, ki torej ni samo moj svet.
