Vrabec Anarhist

Kaj sem zaznala, ko sem tonila v sen, v tako imenovanem psihopompnem stanju tiste noči po ogledu Grama srca? Iznenada se vzpostavi nekakšen notranji odnos, sled davnega manka, značilnega za mnoge iz baby-boom generacije.

Pred časom sem šel gledat film Dražen in bil edini gledalec v dvorani na zadnji nedeljski projekciji; toliko o tem, koliko ljudi se še spominja enega največjih jugoslovanskih košarkarjev. Ampak njegova podaja še vedno drvi skozi vesolje in nekdo jo bo vedno ujel.

Brezdomstvo je tako na neki način v tej specifični populaciji in teh specifičnih okoliščinah, latentno v vseh programih uporabljano kot »dodatna motivacija« in slovenski prostor ne pozna programa, ki bi ta problem zaobhajal na varen in ljudem dostopen način

Jezik oblikuje naše misli, jezik pa so ljudje, ki jezik govorijo.

ta voda v meni
nemirna
neukročena
po poletnih nalivih v medeninasto posodo nabrana

obljube so bile skope
malo več denarja
in nekaj Evrope
in si gradil in gradil
veliko novega
za nekoga drugega
budalo balkanska

V vojnah so ženske vdove, posiljene so v begunskih centrih, potujejo v varnejše države, ali pa jih ubijejo. Ali pa so matere, ki so jim vzeli otroke.

Črna gora izginja, ne da bi to “veliki” sploh opazili. Spreminja se v jadransko Belorusijo.

Precenjujemo politični aktivizem, ki nima toliko moči, kot je želi imeti in kot si govori – še ena zgodba – da jo ima in obenem podcenjujemo moč mišljenja nečesa novega; vedno znova zapadamo v debate o sistemih, pristopih in idejah, ki že so.

Ne morem pisati, zato pa lahko razmišljam, recimo o tem, kako bi bilo, če bi namesto mene pisala umetna inteligenca, saj ona že ve vse o stanju, v katerem se nahajam. Brez težav mi lahko postavi tudi diagnozo in predpiše terapijo.

Kakor ob pesmih se bralec lahko pomudi in poglobi tudi ob likovnih podobah. Te se ne le dopolnjujejo s pesmimi, ampak jih tudi nadgrajujejo. Obema umetniškima govoricama je skupna skrivnostna, nedorečena otožnost, ki odstira andaluzijsko dušo tako neizprosno, da obenem upodablja dušo slehernega premišljevalca.

Pri delu na projektu Labirint devetdesetih smo s kolegi občinstvu zastavljali vprašanja, ali so vse države nekdanje Jugoslavije v začaranem krogu devetdesetih in če so, kako lahko iz njega izstopijo.

Glavni krivec, da se lahko mala sredozemska država na ukradeni zemlji do avtohtonega in sosednjega prebivalstva obnaša kot tiran iz antike, katere vojske so genocid čutile kot moralno pravico in dolžnost, je kolektivni Zahod z Zruženimi državami Amerike, Veliko Britanijo in Nemčijo na čelu.

Čeprav se v pesmih bolj ali manj vrti okrog plodnosti in nosečnosti, številnih ginekoloških testiranj, posnetkov (splavljenega?) nosečniškega tkiva, spletnih opisov poroda itd., se avtorica vsakič znova zave, da je njeno telo unikatno in neponovljivo, da predstavlja edini tem(p)elj, edino zatočišče, ki ga ni možno replicirati.

Pa vendar je Nož kljub težki temi ves čas pregneten z nekakšno zastrto svetlobo, ki ne glede na avtorjeve dvome, strah in negotovost vseh vrst (kako živeti kot funkcionalen enooki človek v dvookem svetu) v drobnih snopih pronica skozi iskrena in preprosta, s pomenom ustvarjanja, prijateljstev in ljubezni prepletena razmišljanja o življenju, minljivosti, novih začetkih in smrti.