Vrabec Anarhist

A za moje oči je bilo vse to le ničvredna kulisa, če se pred njo ni pojavil on. Živela sem samo še za ukradene trenutke, ko je postal sredi moje čevljarnice na prostem in izmenjal z mano nekaj besed.

Rad bi molil sredi sovražnikov,
boja ali obrambe. S tem bi bil kot reka
ali kamen na dnu reke.

v hiši prebiva človek tvoji zlati lasje Margarita
svoje pse ščuva na nas poklanja nam grob v zraku

Že stoji med njenimi razširjenimi stegni v samih spodnjicah, poljublja jo, liže, ljubkuje, nenadoma pa se ustavi in se ozre proti oknu.

Samo temu – kar se spreminja – smemo reči življenje.

Zajel sem zamah s sekiro. Pripravljen sem ga bil razčefukati do amena. Razkosati na koščke.

Ko se je prikazala Ž., je bilo takoj vse jasno: bila je pijana in razrvana, sicer ne zanemarjena, spodobnega videza, visoka črnolaska, vitke postave, na ošvrk ženska višjega srednjega razreda.

S svojo visoko humanistično držo ne sprevidi, da se je država Slovenija, »svetli cilj, za katerega smo zastavili dobršen del svojih življenj,« spremenila v periferno kolonijo centralistične Evrope.

Domovina je izključno individualna izkušnja, zato bi se moralo izraz domovina uporabljati izključno nepolitično, ne pa kot nasilje nad vsem, kar ni naše.

Dvignila si se sama iz sebe, iz plitkordečega Sredozemskega
morja, v Venero oblikovana svetloba sveta.

Da, lepota. Sliši se patetično, morda je glas zaostalega, toda prav ta Svetinova zbirka mi je odkrila lepoto v poeziji – namreč estetizirano, senzualizirano lepoto.

Ko danes pomislim nazaj, ugotavljam, da sem si nekoč, pri petnajstih letih, intuitivno izbral dober pesniški »model«.

Edino z njim sem se tedaj lahko pogovarjal o tem, čemur danes rečemo poetika. Tako kot si dva gospodinjca pripovedujeta drobne kuhinjske finte.

Vsaj na področju erotične poezije skromnost gotovo ni lepa čednost in vse do danes pri nas Iva Svetino v razkošnosti in čutni nazornosti erotičnih podob nihče ni prekosil. Pravzaprav se mu ni niti približal.