Vrabec Anarhist

Meni se zdi, da pisanje kroji način življenja in opazovanja sveta. Vse moje prioritete so, tako kot sama beseda, na črko p: pisanje, pes, služba (prev. posao), preživetje, prijatelji, postelja, prostor, potovanja.

V osnovi pa za ljudi vedno ostaja najpomembnejše perje – Ikarjevo perje. Zaradi tistega dvigniti se, poleteti kakor ptič, dobiti tisto božansko, kar nam ni bilo dano po Bogu, kar je bilo po Bogu dano samo ptičem.

Krušni oče je roman, ki prepisuje že tolikokrat izpisano zgodbo, ki se vrti na vijačnici med identiteto, politiko in zgodovino, njegova posebnost pa je, da izpostavi človeške subjekte, ki si po svojih najboljših močeh prizadevajo za košček svobode in pri tem mobilizirajo vse življenjske zaloge.

Cvetka Lipuš namreč pritiska na nevralgične točke žarečih točk pesniško uspešno: z občutkom, brez sentimentalnosti, v duhu želje po igrivosti, sproščenosti. Krhkost je v Odhajanju za začetnike ojačana z zdravo mero distance in šaljivih zasukov.

Filokalija velja za največje delo pravoslavne krščanske tradicije. Poleg Svetega pisma je zaklad krščanske duhovnosti in se imenuje tudi biblija pravoslavne duhovnosti. V grščini filokalija pomeni ljubezen do lepega, ljubezen do lepote duše.

Svet umetnosti vsekakor deluje znotraj magijskega kozmološkega reda. Ne le, da je pri ustvarjanju »dovoljeno vse«, vključno s čudeži in ne-vzročno povezanimi dogodki, gre tudi za stalno preigravanje in so-vplivanje med notranjimi in zunanjimi svetovi.

Če ste se pri prebiranju Dostojevskega naučili in utrdili, da je smisel v poti branja obsežnega gradiva ne v cilju, vam ne bo zmanjkalo kondicije in navdiha za roman, ki se posveča vprašanjem koncepta nasilja in zla, aktivizma in umetnosti, terapevtskih učinkov branja.

Vendar pa skozi branje Kanonijeve knjige dobimo neko drugo, krožno ali spiralno perspektivo časa, v kateri se starost znova približa igrivosti otroštva, in v kateri preteklost odtujenega mesta ni izgubljena.

Tudi v drugem romanu je, podobno kot v prvencu, avtor skonstruiral odnos z drugim, saj šele v odnosu z drugim najdemo sebe, toda parodični odnos nakazuje, da se Andraž Rožman samozaveda literarnih konvencij in vzpostavlja kritični odnos do žanra družbenega romana.

»Pogovarjala sva se in se odločila, da lahko imate svoja nova imena, a tudi midva bova imela nova imena. Moje ime v prihodnosti bo »Nisemlačnainnepotrebujemnič« in očka ni več očka, ampak »Nevzemimessebojinnekupiminič.« Zdaj ponovite. In le tako naju lahko pokličete v prihodnje.«

V Nigeriji je pisanje o Igbo spiritualnosti razumljeno kot poganstvo, čeprav je to le eden izmed mnogih načinov seganja k transcendentalnemu, ravno tako, kot je to krščanstvo.

Vsekakor je pesnik izjemen v risanju atmosfere mesta, ki ga določajo ljubezni, sestajanja in s tem odnosi. Ti niso nič kaj popolni – a so. Ne gre za nujnost, gre preprosto za iskanje, rast in željo po sami graditvi relacij.

Pred nami se izlušči krhkost posameznika, ki išče svoje jedro in svoje korenine – korenine pripadnosti, a ne pripadnosti državi, narodu ali nekemu globalnemu gibanju, temveč plemenu prijateljev in somišljenikov, znotraj katerega lahko neobremenjeno razvija svoj kritični um in pesniško senzibilnost.

Sanjal sem o tem, da bi se vrnil domov, ja, domov, tu v mojem novem domu, Ljubljani, in ta šarmantna gospa je čakala name, sedela je med dvema svečama na mizi kot lahek oblak, nosila je belo obleko, ki je razkrivala rame, in čevlje z visokimi petami kot pesnikovo pero

beseda roka se znajde ob besedi glava
beseda usta pove besedo nož
na besedo uho
in prodre globoko v besedo možgani
da besedo noga spreleti trzljaj