Vrabec Anarhist

ali živimo v diktaturi je treba vprašati
tiste ki imajo
tiste ki imajo preveč
tiste ki bi radi še več
tiste ki kradejo
in tiste ki dovolijo da se krade

Rumeni opričniki, kako si drznete rohneti
nad nežnimi dekleti, z Sieg Heil pozdravljati pokveke,
moj spomenik ukrasti, da bi pljuvali – prekleti
landsknehti! – na moj rod, nebo, prostost, na boj stoletij?!

Kadar pride do tega, da posameznik trpi kakor biblični Job, trpi pars pro toto oziroma v imenu neke večje celote. Samo tako močna čustva pri bralcih povzročijo očiščenje in zadovoljstvo.

Toda kaj se zgodi z dušo, ki se skriva v telesu? Predstavljam si jo kot posebno ptico, ki odpira in zapira predale, v katerih so spravljena moja občutja.

Zaman, horde SS-ovske,
partizani ne klonejo!

Sredin dogodek je bil eden izmed tistih, ki se morajo zgoditi, treba pa jih je doživeti. Da ne utonemo kot posameznice_ki ali skupnost oziroma si tega ne dopustimo.

Zato naj se tisti “domoljubi”, ki menijo, da antifašizem, TIGR, OF in NOB niso bili potrebni, nikar ne trkajo po prsih in dičijo z lepotami slovenskega morja. Ali pa slovenske in štajerske prestolnice.

Tolažba nočnega neba je očarljiv preplet romansirane biografije, kjer se, prevlečene s filozofsko-esejistično kopreno, prepletajo interpretacija zgodovine, kriminalka, ljubezenska zgodba, psihološka študija, dokumentaristična kulisa in najbrž še kaj.

Trg je srce, trg je mesto v malem.
Odkar so ga zasedle palicajske straže,
je naša prestolnica mesto v žalnem.

1. člen Slovenija je bila demokratična republika.
2. člen Slovenija je bila pravna in socialna država.
3. člen Slovenija je bila država vseh svojih državljank in državljanov.

Ograja ne bo nikamor prebegnila. Ograja ti bo dajala
otročiče zanosa. Ograja se bo izkrojila čez glavno mesto.
Ograja čez obvoznico.

Prihajajo nove generacije. Generacije, ki so že šle skozi utilitaristični in brezkompromisni sistem amerikaniziranega študija ekonomije. Ti fantje in dekleta se ne sprašujejo, ali so si zaslužili. Njim enostavno pripada.

Takrat šele so se začele halucinacije in tega sem se dobro zavedala. Toda prevzele so vloge mojih resničnih strahov, zato so bile resnične.

V Kozjeglavki marsikaj brbota, a to brbotanje se večinoma dogaja na površju, ne prihaja nekje od spodaj. Zgodbe se velikokrat dotikajo disfunkcionalnih družinskih odnosov, tako partnerskih kot starševskih, a jim manjka pripovedne ostrine.

Bil sem šokiran. Upal sem, da bi mamo fizioterapevti toliko usposobili, da bi lahko hodila, čeprav ob pomoči, ampak se z njo sploh niso ukvarjali.