Vrabec Anarhist

pišem za te,
ki so jih imeli za nore,
ker so si razbili glavo ob oblakih

Oder za gluhe je prispodoba/odraz lirskega subjekta našega časa, sredi povprečja. Princesk, komercialne glasbe, šova, ki ga množica glasno, a nekritično vpija. A lirski subjekt se vsemu temu ne ukloni.

Morje zbere svoje posrebrene otroke
pod mesecem.
Morje meče stran pesek podnevi.
Morje oblega in se umika.

Vendar pa mi je čas, ki vse prinaša in odnaša, podaril lep jesenski dan, ki bi ga bilo škoda pozabiti.

Takrat si me prisilila.
Da pobegnem. Sebi in njim.
Prascem ki se skrivaj smejijo
ker ne ješ.

Slišim pesem.
To niso ovce, niso ptiči.
Ni človek, ni njiva.
Ne neha.

To je pesem-mehanizem, ki zavrta v simbolno tako, da strukturno preči dvoje: družbene matrice (produkcije simbolnega) in pogoje produkcije subjekta – ter jih transformira.

Eden je komunist, drugi musliman. Ostala sta neopredeljena levičarja. Prijazno se zbadajo in govorijo čudaške, a resnične zgodbe o velikih korporacijah in umetnikih.

Ementalec si,
z mogočno grivo si zvrtal vse te
luknjice v sir.

S pisanjem navadno ne moreš začeti ali dobiti revolucij ali vojn, lahko pa preoblikuješ ljudi.

Pri njej, glasbenici – ženski in/ali lezbični avtorici gre pri hoji skozi mesto in skozi institucije, za poslušanja neslišnega.

Pisatelji vidimo aktualno dogajanje predvsem kot posledico dolgoletnega političnega podcenjevanja in zapostavljanja področja kulture.

Vsem bi rad zaklical k soncu razprostrt:
če je greh živeti, je življenje – smrt!
Delavka Tereza, svet je tako lep …

Obžalujem, tudi obsojam, ne razumem, blatil pa ga ne bom.