Vrabec Anarhist

ah, močnejši si, Semezdin
od spominov, namigov,
radovednosti in strahov.
Nevednico me presenečeno
vodiš, pripelješ
naravnost domov

Ruskega napada res ne moremo primerjati z Natovimi in ameriškimi. Nam gre vendar za surovine in demokracijo in za prevlado našega gospodarja ZDA, svetilnika demokracije in svobode finančnega kapitala in orožarsko- vojno- obveščevalnega kompleksa v svetu.

Zbirka se za bonus ponaša še s humorjem, ki ga, kot vselej rada poudarim (z redkimi izjemami: Milan Kleč, Zoran Hočevar in Arjan Pregl), v slovenski knjižni krajini pač kronično primanjkuje. Gre za prepoznavno pisavo, ki me tu pa tam spomni na (pre)drzno Erico Yong.

Ka politici nade (nakon rata) ni samo eksperimentalna pesniška knjiga, je tudi politična in globoko angažirana – angažirana, kadar prepričljivo priča o smrti in hkrati vseskozi dionizično pritrjuje življenju, ga afirmira.

Vstrelnina v mojem občutenju same sebe je bila udor, v katerem sem lebdela v spominu na materino naročje, neodložljivo najzgodnejšem. Praznina v meni je bila pristna odsotnost, konstitutivna za postajanje. Zaznala sem, kako se prestreljeni človek ziblje v prehajanju iz smrti v življenje, iz življenja v smrt.

Avtorica, opozori da je še posebej v postpandemičnem času nujno potrebno vnovič definirati pojme svoboda, demokracija, normalnost, sreča, sebičnost, odgovornost in še kaj. Se spomniti, da smo ljudje družbena bitja, ki za svoj obstoj potrebujemo drug drugega.

Cvetka Bevc ima prepoznaven slog pisanja za mladino. Tudi v romanu F.A.K. je dogajanje rahlo idealizirano, njegova gonilna sila je mladost sama, neobremenjenost in pristnost osrednjih likov vračata upanje v ta svet in njegovo prihodnost.

Antična tragedija in življenje v klasični dobi sta usahnila zaradi zahteve po splošni izobrazbi, ki sta jo terjala sterilni racionalizem in optimistična znanost, z eno besedo: teologija napredka.

Bolečina je v središču vseh odvisnosti. Prisotna je v nekom, ki obsesivno igra igre na srečo, odvisniku od interneta, alkoholiku, pri nekom, ki kompulzivno nakupuje in pri deloholiku. Bolečina morda ni tako globoka, ampak je zagotovo tam.

Spustim se v razpoko v zemlji pod vodo v dvigalih iz starih čolnov – v vzporednih kolonah se spuščajo in dvigajo na tisoče kilometrov globoko in na dnu me vrže ven – dolg tunel in na vsake toliko nekaj malega zraka dokler se ne odpre v vesolje in nič.

povsod sami
obrazi obrazci
brezobraznosti
obrazložitve
misel se prostituira
na konici jezika
usmiljenje
cviljenje
da ne pozabiš živeti
žival

Moj stari oče iz Hščolkova se bori,
moja stara mama iz Gajsinu se spopada,
za njima, tema za temo,
svetloba za svetlobo, svet za svetom,
donijo, okrvavljeni, na križih poganjajo
rože nebeškega Jeruzalema,
njihova kri združuje Konstantinopel in Kijiv.

Kdo bo peljal starce na sprehòd okoli bloka?
Kdo, le kdo bo pel mrličem na porokah?
Naj zdaj pišem pesem, ko bi rajši kričal?
Toda čas zahteva pesem, ne pa joka.
Tudi jaz sem kriv. Jaz, nema, plašna priča.

Katedrale, male in velike torej še zdaleč niso apologija današnjega katolištva na Slovenskem, ampak veliko prej ravno nasprotno. Obravnavajo namreč vprašanja, ki si jih zastavlja današnja družba, v katero je vpeta tudi Katoliška cerkev, ne samo slovenska, ampak vesoljna, predvsem pa tista v zahodni Evropi in Severni Ameriki.

Črna skrinjica je prišla ravno s tem namenom, da sami sebe že v začetku strmoglavimo in se potem mogoče sproti najdemo. Zakaj strmoglavimo? Zato, ker je na literarnem področju pri nas vedno manj pozornosti namenjene poeziji in pesnicam in pesnikom, še manj pa prvenkam.