Vrabec Anarhist

Roman Sarivala Sosiča Sin in sin je delo, ki očara z lepoto posameznih odlomkov in deli, ki nas resno potisnejo v problematiko neizpolnjenosti in pogubljenosti življenj.

Z administrativno in tudi brutalno policijsko represijo nas skušate prisiliti, da sprejmemo nekaj, kar nima in ne more uživati našega zaupanja.

Tina Volarič tako s skrbno izbiro različnih perspektiv, kompozicijskih rešitev, tekstur, barvnih poudarkov in ekspresivnih obraznih oznak v Črti domiselno spregovori o majhnih, velikih, absurdnih, intimnih ali kolektivnih drobcih vsakdanjega življenja.

Z obravnavo primerov iz književnosti nam avtor dokazuje, kako se je koncept etičnega (oziroma dobrega) ravnanja v času spreminjal.

Najbolj mi je v spominu ostal klic gospe, ki zaradi slepote ni več sposobna brati. »Veste, saj mi hčerke prinesejo zvočne knjige iz knjižnice za slepe, vendar se to s tem, da sam avtor bere svoje delo, in to samo zame, na mojem domu, ne more primerjati.«

Festival mlade literature Urška, ki letos praznuje dvajseto obletnico delovanja, je osrednji slovenski literarni natečaj za mlade literarne ustvarjalke in ustvarjalce, ki so stari med 15 in 30 let.

Medtem ko je v Italiji čakal, ali bo dobil mednarodno zaščito, je skušal pomiriti prepir med sostanovalcema in varnostnikom. Vodstvo azilnega doma je odločilo, da se je vedel nasilno in ga vrglo na cesto. Leto in pol je spal na ulici.

Telo in lasje, ki moške zavajajo na kriva pota in v grešnost. Zato si moramo oboje zakrivati. Nekaj torej, telo, ki ni namenjeno nam, saj nam ni dovoljeno izbrati prekrivala zanj. Moški so tisti, ki sedejo in odločijo o tem, kako nas bodo zakrili.

Dostopne ocene, statistike, strokovne raziskave in mnenja ter nenazadnje osebne izkušnje me utrjujejo v prepričanju, da covid-19 ni nalezljiva bolezen, ki bi terjala tako drastične posege v temeljne državljanjske svoboščine, kot jih uvaja oblast pri nas.

Nobenega prijatelja razen gora je mogoče uvrstiti ob bok veliki taboriščni literaturi, obenem pa prinaša nekaj novega, pečat hiperpovezanega sveta, v katerem taborišča niso več popolnoma skrita.

Seksal si, kot da se bojiš
streti jajčno lupino,
drugim pa si,
ko so ugasnile božične luči,
predrl vse membrane.

Na strani obupa sem,
brezno je vedno globlje od
od zemlje, ki me hvaležno
sprejema v svoje naročje
in me prekriva z zeleno
preprogo, da lažje zaspim.

Čeprav so nekatere pesmi glede na jezik in izpeljavo nekoliko pretirane, pa je večina pesmi takšnih, ki prikazujejo veliko zamolčanih in spregledanih zgodb. In to so torej rane.

Nino tako v slikanici preseže enoznačno vlogo, v kateri ne gre zgolj za portret nekega dotičnega otroškega junaka in preide na raven nečesa bolj simbolnega.

Ko je red vzpostavljen, a še vedno dinamično živ, zaznam roko, ki sproščeno zadrsi po belini papirja in pusti za sabo sled, kakršno izrisuje telo na gladini morja