Vrabec Anarhist

Kratke zgodbe ali roman. Karkoli že pride izpod tipkovnice Veronike Simoniti, smo lahko prepričani, da je zapisano v izbrušenem stilu, prefinjeno, z občutkom za detajle,

Ko je ameriška pesnica Judyth Hill po padcu dvojčkov v New Yorku napisala pesem Predaj se miru (v izvirniku Wage Peace), ni slutila, da bo njena pesem sprožila množično gibanje za mir na drugem koncu sveta. Izraelke in Palestinke so imele dovolj ter so vzele usodo vojne v svoje roke.

Brezposeln je. Pljune na filozofske knjige. Nič več ne postavlja vprašanj kot: Ali je življenje samo nenehna izgradnja pokopališč? Postavlja si druga: Plin ali elektrika?

Gre torej za izbor poezije petnajstih mladih ustvarjalcev_lk, milenijcev (med 20-30 leti), v kateri prevladujejo pesnice (10:4). Ženski kvoti je torej za spremembo zadoščeno.

V romanu 1984 George Orwell zapiše: »Če želiš vedeti, kakšna bo prihodnost, si predstavljaj škorenj na človekovem obrazu – za vedno.« Morda mi tudi ni treba zapirati oči in spati, ker bo moj pogled zastrl podplat velikega škornja – za vedno.

Ko boš odšel na potovanje proti Itaki,
zaželi si, da pot bila bi dolga,
polna dogodivščin, polna spoznanj.

Poezija je v življenju Miljane Cunta in toliko bolj v njenem delu eden ključnih gradnikov. Zakaj se ji zdi pomembno besede in misli najprej drobiti do zadnjega najmanjšega člena, da se nato loti gradnje na novo, prisluhnite v podkastu.

Dežuje,
z neba dežujejo
moji prijatelji v zaporu.

Moja teza je, da Brane Mozetič s temi 46 slikami spodbudi oz. nakazuje k pristnosti medčloveških odnosov in individualnih doživetij, ki so pogosto, morda celo povečini, daleč stran od kulturno pogojenih, sprejemljivih in pričakovanih.

dobili boste ugoden cepič
in se spremenili v nore krave
livade že cepetajo od vzhičenja
in policija prijazno pomaga
pri usmerjanju klavne živine

ta pesem
ne prenaša metka meta-fore vse je tako dobesedno
ubijalsko in dokončno mesto je zaprta konzerva
patriotizem konzervans in ne to nas ne zadeva

Včasih jo srečam že na poti na postajo, s hitrimi koraki drviva istemu cilju naproti. Sprašujem se, kdo je in kam je namenjena.

Minikrila v 70-ih: vsesplošno deljenje slik Afganistank v 70-ih v minikrilih je neverjetno rasistično početje. Sporočilo je, prvič, zelo cinično: poglejte, srečni ste lahko le, če ste podobni nam. Drugič, je izjemno šovinistično: večina muslimank to sporočilo dojame kot signal, da jih zahod lahko razume le, če so seksualno objektivirane..

Najbolj baročni del besedila gotovo predstavlja molitev rožnega venca (moli ga škof Lenič), ki se na tridesetih straneh ponavlja kot nekakšna mantra, v njej pa so zaobjeti vsi njegovi trije deli, in sicer veseli, žalostni ter častitljivi.

V milijonskih mestih so ljudje prosto krožili, v somestju, ki skupaj ne šteje niti 80.000 prebivalcev, pa smo bili eni ločeni od drugih. Normalno ozaveščen človek vidi, da tak ukrep ni bil primeren ne z zdravstvenega ne s psihološkega vidika.