Igor Divjak – Barbara Korun – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Svojo sedmo pesniško zbirko Idioritmija je Barbara Korun vpela v okvir, ki bi lahko ponujal ključ do njenega razumevanja. V knjigo nas uvede s citatoma korejsko-ameriškega umetnika Nama June Paika »I am always who I am not, and I am not always who I am,« in francoskega filozofa in literarnega kritika Rolanda Barthesa »Kjer sleherni subjekt živi v skladu s svojim ritmom.« Drugi citat je natančneje pojasnjen v zapisu Zdaj sem (tu) hipna točka ravnovesja, ki ga je avtorica dodala k zbirki. Tam pravi, da ga je Barthes uporabil, ko je pisal o redovniškem življenju na gori Atos v Grčiji. Barthes je individualni ritem vsakega posameznika razumel kot temeljni pogoj, ki omogoča sobivanje. V iskanju možnosti uravnovešenega sobivanja, kjer je prostor tako za ustvarjalko kot za ljudi, ki sokrojijo njeno življenje, lahko beremo tudi pesmi iz zbirke Idioritmija.
Pomembno spodbudo pri pisanju ji ponuja tudi geštalt psihoterapija, s katero se zadnja leta intenzivno ukvarja. Spomnimo, da je pred letom dni v nekem intervjuju izjavila, da ji je geštalt dal to, da lažje prisluhne neslišnemu drugemu, in da ji je zelo pomagal v smislu, da je tudi ona pomembna, da zdaj lahko več odnese od ljudi in se lahko nahrani iz tega. In verjetno je za to, da se je razprla drugim, morala najprej natančno prisluhniti sama sebi, podobam in arhetipom, ki jih prinašajo sanje. Kot razpiranje iz sebe navzven, k svetu in drugim, lahko beremo tudi tridelno kompozicijo zbirke: od uvodne Idioritmije, ki jo tvorijo izbrani faktografski zapisi sanj, prek Najdenk, pesniških utrinkov, ki spominjajo na haikuje, do Eholokacije, ki pesnico vmešča v prostor in odnose v njem.
Barbara Korun je zbrala že več sto faktografskih zapisov sanj, navadila se je, da spi s svinčnikom poleg postelje in da sanje zapiše takoj, ko se zbudi, še preden se razblinijo v pozabo. V razdelku Idioritmija je zbrala le tiste, ki so najbolj pripovedno strukturirane in slikovite. Osvobajajoče pri teh zapisih je, da jih ne moremo podrediti neki avtoričini intenci, saj tudi sama pravi, da jih ni kasneje prav nič preoblikovala. Tako lahko tudi bralci skupaj z njo zalezujemo, kakšen je njihov morebitni pomen. Nekatere podobe so nežne in avtomatično prikličejo ljubezen, na primer, ko pesničin sanjski subjekt v tujini išče darilo za ljubega, pa zagleda majhen grm z vrtnicami, zanj pa vzame še seme marelic in dve semeni japonskega drevesa benko. Spet druge so grozljive in manj razumljive, na primer ko med uprizoritvijo Beckettove igre opazi, da ji iz glave štrli kos kovine. Nekakšen vezni člen med grozljivim in nežnim, domačnim je morda podoba psa, ki se pojavi v več pesmih. Včasih komično, ko je pes iz sanj podoben Ivanu Cankarju z lepimi otožnimi očmi, drugič kot terier, ki se spremeni v kačo, tretjič le v besednih zvezah. Morda je pes podoba moškega, ki žensko psiho dopolnjuje, morda podoba patriarhalne družbe, morda pesničinih lastnih strahov, pa tudi prijetnih, toplih občutkov, morda česa tretjega. V sanjskem svetu je marsikatera interpretacija legitimna in avtorica nobene na vsiljuje.
Najdenke v strogo formalnem smislu sicer niso haikuji, saj ne ustrezajo strukturi 5-7-5 zlogov, vendar pa so haikujem sorodne po svoji dvodelnosti, zaključek pesmi odgovarja prvemu delu, je nekakšen komentar k začetku, morda odgovor na zastavljeno vprašanje. Ob teh dvogovorih lahko razmišljamo o razmerju med predmetom in podobo, v zaključnem eseju jih avtorica naveže na pojma lik in ozadje iz geštalt teorije. Čeprav so liki teh pesmi najdeni predmeti ali pojavi iz resničnega sveta, se njihova povezava z ozadji ali drugimi predmeti in pojavi vzpostavlja svobodno, igrivo in skrivnostno, čutiti je, da je pesnica do nje prišla z ustvarjalnim veseljem. Čeprav so preproste, so te pesmi izredno komunikativne in bralca nagovarjajo z rahločutnostjo in toplino. Na primer: »med prodniki na obali / kamnito srce / še čisto vroče!« Ali pa »na vetrovo vprašanje / jopica na meni / skomige z rameni« in pa »ogromna senca mravlje / potuje čez kamen / tudi sonce gre spat«.
Prvi del je sanjski, drugi zapisan v nekakšnem ustvarjalnem polsnu, tretji del Eholokacija pa zariše konkretno družbo današnjega časa. Naslov označuje sposobnost nekaterih živali, na primer netopirjev ali določenih vrst delfinov, da določijo svoj položaj v svetu s pomočjo zvoka, ki ga oddajajo, in njegovega odmeva, torej imajo nekakšen vgrajen sonar. V pesmi, v kateri pesničin subjekt kuha juho in v fantaziji na dnu lonca ugleda brezdno, od katerega se mu zavrti, nenadoma zasliši »sosedo pod oknom / in otroški jok v daljavi, / še dlje gasilsko sireno / pomirjajoči šum prometa«. Ob pomiritvi, ki jo prinesejo zvoki sveta, doživi drobno epifanijo: »in jaz z loncem v ubežnem vesolju / s pokrovko in peteršiljem v rokah / v popuščajoči gravitaciji sveta / s tem otroškim zaupanjem«. Pesnica se v tem delu zbirke sooča tudi s svojimi spomini, na primer na čas, ko je bila učiteljica in ji je na nekatere učence uspelo prenesti veselje do literature, te spomine tudi vrednoti, prinašajo ji zadovoljstvo, vendar ob njih ostaja skromna »vžigalica ne dela ognja«. Ves ta del je prežet z zavestjo o lastni majhnosti in minljivosti; »Nikoli nisem pajek, zmeraj muha«. Tako je tudi, ko spregovori o skupini Pesnice o pesnicah, ki jo vodi že vrsto let in v našem prostoru pomeni velik premik na področju interpretacije ženske poezije: »ampak nekaj / nekaj je / kot lučka na tretjem hribu / v mrzli noči z vetrom, ki brije okrog ušes«.
Če so bile prejšnje zbirke Barbare Korun udarne zaradi mitološke moči, ko je na primer pisala z glasom pomembnih ženskih likov iz zgodovine in literature, je Idioritmija bolj krhka in ranljiva. Tudi erotika, ki je ena izmed gonilnih sil njene poezije, je zdaj pritajena, skrita za sanjske podobe ali zgolj nakazana nekje v ozadju. Je pa ves čas prisotna. V eni izmed najmočnejših pesmi zbirke zapiše »Moja muza ima skorbut / ali pa zobobol / obišče me samo tu in tam / moja muza je plašen / star gospod / ki veliko ve in veliko razume / nežen sočuten in nekoliko sentimentalen.« Staranje je ena izmed osrednjih tem te zbirke, telesno slo in čutnost pa izpodriva milost, drobne nežnosti, izražene skozi besede, ki vpenjajo posameznico in posameznika v svet in ga povezujejo s skrivnostno silo sanj, ki nas morda presega.
Barbara Korun: Moja muza ima skorbut
Moja muza ima skorbut
ali pa zobobol
obišče me samo tu in tam
moja muza je plašen
star gospod
ki veliko ve in veliko razume
nežen sočuten in nekoliko sentimentalen
precej je zmatran
pred usti drži roko
kot bi ga boleli zobje
ali bi mu smrdelo iz ust veliko molči
kadar govori
ne slišim dobro kaj momlja
skozi zatečene zobe
precej je žalosten in izgleda
da je veliko prestal
skušam ga razvedriti
klepetati z njim
skuham mu čaj in spečem piškote
ampak navadno ne je
in mi samo resno razlaga
nekaj česar ne razumem
potrpežljiva moram biti z njim
Preostali prispevki in literatura na portalu
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
