Naj zapišem še, da je še kako pohvalno in dobrodošlo, da želi skupina mladih graditi na temeljih, ki so jih pred njimi postavili starejši. Zato naj se mladi slovenski avtorji še večkrat naselijo v tkanine Topolovega.
Nekaj modianojevskega je v pisavi Simonitijeve: s kratkimi spominskimi reminiscencami na minule dogodke, čase, kraje in osebe, z nostalgičnimi skoki v izmuzljivo spominsko snov
A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu, ko je treba pomagati, demonstrirati, kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente, delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.
Danes je kresnik – tako kot, žal, vsa duhovna kultura in omika – žrtev in derivat napredujoče sekularizacije in banalizacije našega sveta in življenja.
Lirski subjekt je tako nenehno v stiku z naravo, bodisi v ruralnem bodisi urbanem okolju, v katerem načrtno zasadijo parke. Najpogostejši in najbolj konkretno definirani so živalski motivi, ki so različni, njihove podobe so izpeljane izrazito in dovršeno.
Kot literarni kritik sem vajen analitičnega branja, ki spodbuja razpravo, a enkrat za spremembo sem se knjige lotil s cenzorskim očesom in podčrtaval primere sovražnega govora.
S svojo visoko humanistično držo ne sprevidi, da se je država Slovenija, »svetli cilj, za katerega smo zastavili dobršen del svojih življenj,« spremenila v periferno kolonijo centralistične Evrope.
