Prvi dan pomladi, 21. marec, je Unesco leta 1999 razglasil za svetovni dan poezije. Letos so se ga Društvo slovenskih pisateljev, Tretji program Radia Slovenija ̶ program Ars, Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj in Letališče Jožeta Pučnika odločili proslaviti z zvočnim multimedijskim performansom Daljave na brniškem letališču, ki mu je sledilo branje v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev. Celoten dogodek je potekal v znamenju gesla, ki ga je za ta dan pripravilo Društvo slovenskih pisateljev: »Pesem je ptica. Leti visoko v nebo. In je ena sama. Naša je. Raznotera na vsem svetu.«
Potniki na terminalu, pri prijavnih okencih in prevzemu prtljage so na ta dan poslušali izbrane pesmi slovenskih avtorjev. Tudi pesniki, ki so se udeležili tega dogodka, so morali skozi carinski pregled. Šele ko so policisti potrdili, da so njihovi potni listi veljavni, so lahko vstopili na terminal, kjer sta Nika Rozman in Nataša Živković kot glas in protiglas pripovedovali bivanjsko zgodbo iz zbirke Dotiki daljav, v kateri so objavljeni izbrani verzi Prešernovih nagrajencev. Celotno dogajanje je povezovala Saška Rakef, režiserka dogodka in motor prireditve. Kar naprej je dirigirala, dajala iztočnice igralcem in navodila tehnikom za usklajevanje zvočne podobe govorjene besede z zvoki letališča in skrbela za usklajeno povezavo s studiom programa Ars. Zvočno podobo performansa Vrabec Anarhist ponuja bralcem na naslednji spletni povezavi.
Za vse, ki so prijavljeni v portal MMC RTV Slovenija, pa ponujamo tudi video zapis dogodka.
Daljave – slikovno-zvočni performans
Scenaristka Daljav Tina Kozin je motiv za postavitev tega performansa opisala z naslednjimi besedami: »Dobro je, da se poezija vključuje med ljudi. Za radio je dobro pripravljanje takih polifonih stvaritev, kjer pride umetniška beseda do pravega izraza, hkrati pa se pokaže, kaj vse zvočni medij in zvočna krajina lahko ustvarita iz besedil.« Izbira letališča za performans ni bila naključna, saj »vsaka dobra pesem v sebi nosi daljave. Prostor, od koder ljudje odhajamo v daljave in se vračamo iz njih, pa je letališče.« Sodelovanje Radia Slovenija z Društvom slovenskih pisateljev je že tradicionalno. Skupaj so pripravili literarni večer na Trubarjev dan na Rašici, gorski nokturno pod Alpami, prireditve na Slovenskem knjižne sejmu. Urednica Uredništva za kulturo Tretjega programa Radia Slovenija Ingrid Kovač Brus povezovanje spodbuja, saj: »Skupaj ustvarjamo dogodke, ki poslušalcem Radia Slovenija in obiskovalcem ponudijo najboljše in najbolj žlahtno na področju radiofonije v naši državi. Za Radio Slovenija je to vedno vsebinski in tudi tehnični izziv, poezija pa gre tako najdlje. In v najintimnejši obliki.«
In kako so tako pobudo sprejeli na letališču Jožeta Pučnika? Boštjan Šijanec, predstavnik letališča za stike z javnostjo, je poudaril, da je »letališče stičišče najrazličnejših poti.« Letališče je odprto za sodelovanje s širšo družbo, podpira predvsem športnike pa tudi kulturo. »Zbirko Dotiki daljav, ki smo jo danes predstavljali, uporabljamo kot darilo poslovnim partnerjem, predvsem iz tujine.« Performans ob prvem dnevu letošnje pomladi še zdaleč ni bil prvi primer sodelovanja letališča s književniki. Na Brniku imajo tudi posebne knjižne kotičke, kjer si ljudje lahko izmenjujejo knjige, poskusili pa so tudi že s ponudbo knjig na letalih.
Najbolj pa nas je zanimalo, kako tako obliko promocije poezije na prvi dan pomladi doživljajo pesniki sami. Maja Vidmar je ocenila, da je prvi dan pomladi zelo primeren za praznik svetovnega dneva poezije. Ko je bila majhna, je namreč brala Vinetouja Karla Maya in tam so Indijanci šteli leta po pomladih. »In potem me vedno, ko zadiši pomlad, prešine, koliko pomladi še,« je pojasnila. »Se čisto drugače sliši kot, koliko let še.« Na vprašanje, ali ni za branje poezije primernejša intimnost kot taki javni performansi, pa je odgovorila: »Branje poezije največkrat zahteva intimnost. Meni je všeč, kadar je okoli pesmi tišina. Ob takih branjih, kot je bilo to na letališču, sem zato včasih razdvojena. Ob tem dogodku se je videlo, da je vanj vloženo ogromno truda. To je bil zvočni dogodek. Pesmi pravzaprav niso bile glavna oseba tega dogodka, ampak neka zvočna podoba vrvenja na letališču, pesmi, prevodov, glasovi avtorjev, glasovi igralk, igra zvoka in pomena v nekem posebnem zvočnem kontekstu.«
Na terminalu je bil tudi Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev in pripadnik generacije, ki je konec 60. in na začetku 70. let prva pri nas začela izvajati performanse v Mali drami in v Križankah. »Takrat, v skupini Pupilija Ferkwerk, smo se nenadoma odločili, da moramo iti med ljudi. Lahko živiš v prepričanju, da je dovolj, če si zaprt v slonokoščenem stolpu, toda oditi med ljudi je ključno. Takrat smo slišali, kako je Allen Ginsberg nastopal pred množico ljudi, v Sovjetski zvezi pa je to počel Jevgenij Jevtušenko. Seveda je današnji performans veliko bolj sofisticiran, kot so bili performansi v naših časih. Letališča so živčni vozel, ki povezuje svetove med seboj, in pravzaprav je to tudi poezija.«
Borisa A. Novaka je performans na letališču spomnil na čase, ko so z Milanom Klečem, Juretom Perovškom, Igorjem Likarjem ustanovili pesniško skupino Nomenklatura, iz katere je nastala tudi multimedijska skupina Nomenklatura. Pomemben član je bil skladatelj Bor Turel »Na začetku sva raziskovala razmerje med zvokom in besedo, kar se je na jezikovnem področju kazalo kot razstavljanje besed na zloge, glasove. To raziskovanje smo razširili v gledališki prostor.« Zanimali so jih medsebojni prostori med različnimi umetniškimi jeziki. Na različna polja so postavili glasbene inštrumente in pesniške tekste ter z metom kocke določali gibanje nastopajočih in občinstva. »Podobno kot ob performansu na letališču, je bila tudi takrat situacija paradoksalna,« je sklenil svoj razmislek Novak.
Kot izjemno spodbudnega je performans Daljave ocenil Miroslav Košuta, ki se je prav zaradi dogodka na Brniku pripeljal iz Trsta, čeprav se je malo bal burje pod Nanosom. »Zdi se mi, da je ideja o tej prireditvi na letališču že v zametku nekaj novega in izredno pozitivnega. Gotovo tako pride poezija tudi do ljudi. Glede na to, koliko ljudi smo videli tukaj na letališču, smo lahko presenečeni in izredno zadovoljni.« Performans Daljave pa ni zajel le nastopajočih pesnikov in potnikov na terminalu. Nekatere je tja prignala radovednost. Vlado Motnikar, urednik oddaje S knjižnega trga, je prišel preprosto zato, ker se mu je zdel program zelo zanimiv. Še pred začetkom dogodka je rekel, da pričakuje »zvočni užitek, eksperiment, občevanje poezije z javnostjo. Zanima me, koliko bo dogodek pritegnil naključne udeležence. Tiste, ki niso prišli zaradi njega, ampak odhajajo na neko pot.« Matjaž Pikalo pa je na letališče prišel preprosto zato, da bi praznoval svetovni dan poezije. »To je spektakel,« je izjavil. »Poezijo postaviti na letališče in to na mednarodni del!« Na vprašanje, kako ocenjuje kakovost brniškega performansa glede na tradicijo performansov pri nas, pa je pesnik, ki je bil tudi sam udeležen že v mnogih performansih, pristavil: »Mislim, da jo presega. Da česa takega še ni bilo.« Multimedijskemu spektaklu na brniškemu letališču pa je sledilo še bolj tradicionalno obeleženje prvega dneva pomladi v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, kjer so pesmi prebirali Ivo Svetina, Maja Vidmar, Miroslav Košuta, Boris A. Novak, Niko Grafenauer, Veno Taufer, Marjan Strojan, Milan Jesih in Milan Kleč.
