/ 

Anarhist, prekarec, utopist

 

Ko sem v preteklem mesecu komu omenil, da v okviru Društva slovenskih pisateljev pripravljamo spletno literarno revijo z imenom Vrabec Anarhist, se je praviloma na njegov obraz prikradel širok, rahlo hudomušen nasmeh, in tako rekoč vsi so tako ime kot prihod nove revije sprejeli optimistično. In to kljub temu, da vrabec Anarhist v romanu Ivana Cankarja Hiša Marije Pomočnice konča tragično. Bolna dekleta so tam v dar prejela vrabčka, ta pa se nikakor ni hotel sprijazniti z ujetništvom. Ker je neprestano silil skozi okno, so ga poimenovala Anarhist. Nekega dne pa se je tako močno zaletel v šipo, da je poginil. Ta dogodek lahko razumemo tako ali drugače. V vrabčevi katastrofi lahko vidimo zgolj realistično sliko, literarna zgodovina ji je podelila simbolen hrepenenjski pomen, v njegovem usodnem letu pa lahko razberemo tudi prispodobo večnega uporništva in težnje po nikoli uresničeni utopiji. Cankarjevega upornega vrabčka z našo revijo znova oživljamo in ga razpiramo novim interpretacijam, novim literarnim stvaritvam – nasmeh, ki ga njegovo ime privabi na obraz, pa sprejemamo kot dobro popotnico, ki vzbuja upanje, da njegova utopija le ni bila čisto zaman.

Le neka prijateljica je ob omembi imena Vrabec Anarhist pripomnila: »Zakaj pa ne orel, orel je pravi anarhist.« Morda res, ampak orel s človeškim svetom nima prav dosti skupnega. Njegov let v visokogorju je morda blizu nietzschejanskemu nadčloveku, svobodo sprejema kot nekaj samoumevnega in neodtuljivega, vrabec pa je proletarec, ki se mora zanjo kar naprej boriti. Komaj nabere nekaj drobtinic, že ga odžene sovražna dlan, nakar se pri sosednji mizi v lokalu ali restavraciji zgodba ponovi. V današnjem času bi se reklo, da je vrabec prekarec, ki leta od projekta do projekta, vratolomne akrobatske lete, ki si jih tako rad privošči, pa vse pogosteje onemogočajo krute razmere na trgu delovne sile. »Vsi bomo do konca življenja vozili rikše,« se glasi verz iz znane reperske pesmi tega časa in literarni ustvarjalci niso v nič drugačnem položaju kot večina Slovencev. Trudijo se napaberkovati dovolj, da bi se prebili iz meseca v mesec, njihovo gonilo vse pogosteje postaja strah, da tega ne bi več zmogli. Seveda je bil orel od nekdaj pesniški simbol veličine in morda tudi vrabci sanjarijo o tem, da bi nekoč dosegli njegove neslutene višave, toda letenje zahteva energijo in najprej je treba jesti.

Kako je danes s svobodo, ki jo je iskal Cankarjev vrabec? Njegovi potomci so se znašli v samostojni državi, ki naj bi jim jo zagotavljala. To pa je storila tako, da je državno mejo zavarovala z bodečo žico, vsak poskus njenega rezanja ali zgolj razmišljanja o odstranitvi pa je stigmatiziran kot anarhizem. Žica dejansko ščiti zgolj interese večjih roparic in ujed, države majhni ptički ne zanimajo, še najmanj kulturniški in literarni vrabci. V zadnjem času se je veliko govorilo o katastrofalnem kulturnem proračunu in nacionalnem programu za kulturo, o preganjanju kulturnih vsebin tako iz zasebnih kot državnih medijev, zadnja slaba novica pa je ukinjanje sredstev za legendarno pesniško zbirko Aleph. Slabih novic očitno ne bo zmanjkalo niti iz domačih krajev niti iz tujine, ne le s kulturnega, ampak tudi s širšega družbenega področja, zato bodo poleg literarnokritične in umetniške refleksije osrednjo vlogo v naši reviji imeli tudi eseji in kolumne z družbenokritično tematiko. Vrabci so pač individualni kolektivisti; zelo radi sami brskajo in zbirajo gradivo po načelu zrno na zrno pogača, obenem pa so del širših jat in gibanj, zato jih družbena problematika prizadeva. In za to, da si izborijo svoj položaj pred roparicami, se znajo tudi povezati. Naš izdajatelj, Društvo slovenskih pisateljev, vse več pozornosti namenja problemu prekarnosti in prepričan sem, da bo v prihodnje vse več podpore dalo boju za pravičen socialni položaj besednih ustvarjalcev.

Ker več kot je eksistenčnih skrbi, manj je pravega svobodnega ustvarjanja, manj vragolij. Sam vrabčev anarhizem vsekakor razumem tudi kot težnjo po nepokorljivosti, po ustvarjalnem delovanju zunaj družbenih okov. Umetnost je bila vedno avtonomna, ne le družbeno in državotvorno konstitutivna, ampak tudi preizprašujoča, nasprotujoča, subverzivna. Uredniška ekipa izkušenih pisateljev, kritikov in esejistov bo skrbela za to, da bo Vrabec Anarhist ponujal prostor za objavljanje takih prodornih in vznemirljivih literarnih, esejističnih in kritiških besedil, ki bodo ohranjala vrabčevega živahnega in neukrotljivega duha. Ob naši krstni pojavitvi na spletu ponujamo prozni odlomek Gorana Gluvića o času, ko se je kljub svinčenemu režimu iluzija svobode zdela bliže, kot je danes, pesmi Stanke Hrastelj o lažnem preroku z Nutelo in utopiji, ki je postala senzacionalna novica, haikuje Josipa Ostija o življenju in smrti, ob katerih dodaja, da tudi vrabci čivkajo o tej temi, in groteskno ter obenem alegorično družbenokritično dramsko parabolo Matjaža Briškega. V razdelku Hiša DSP objavljamo poslanico predsednika Iva Svetine ob dnevu maternega jezika, v kateri ugotavlja, da se jezik ljubezni prepogosto sprevrača v jezik sovraštva, in intervju Andreje Kalc z ukrajinskim pisateljem Andrijem Ljubko, v katerem avtor spregovori tudi o vojni, ki so jo naši mediji po obisku Vladimirja Putina pometli pod preprogo. Andrej Brvar je prispeval nekoliko polemičen razmislek o novem slovenskem trendu pisanja  epov ter o razmerju med pesništvom in pripovedništvom. Kritiški del revije odpirata Tina Vrščaj in Gabriela Babnik z recenzijama zadnjih del Draga Jančarja in Slavenke Drakulić. Jančarjev roman prinaša svežo interpretacijo druge svetovne vojne, roman Slavenke Drakulić pa kritično analizo vloge moškega in ženske v sodobni družbi. Vrabec Anarhist bo objavljal tudi interpretacije posameznih pesmi. Rubriko Pesem po mojem izboru z analizo Kristine Hočevar začenja Karlo Hmeljak. Upam, da nam bo z raznolikostjo in kakovostjo literarnih, esejističnih in kritiških prispevkov, za kateri bomo skrbeli tudi ob prihodnjih objavah, bralce uspelo prepričati, da je nemirni in brezkompromisni duh Cankarjevega vrabčka še vedno živ in da njegove utopije še ni konec.

 

 

Igor Divjak
O avtorju
Igor Divjak deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Posveča se predvsem sodobni poeziji ter prevajanju za RTV Slovenija. Leta 2013 je na smeri ameriške študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral z disertacijo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.