Je kdo videl starko s srebrnim očesom?

Kratek roman Ženska s srebrnim očesom (Beletrina, 2022) Katarine Marinčič, pisateljice, literarne zgodovinarke in prevajalke, med drugim tudi prejemnice nagrade kresnik, fabula in kritiško sito, je spisan v maniri njenih prejšnjih romanov. Gre za umetelen in slogovno dodelan roman, ki je poln aluzivnih odvodov, introspekcij in poetičnih opisov. Emil, moški na pragu zrelih let, je introvertiran lik, ki dopušča, da vanj pljuskajo različni spomini. Dogajalni čas je načeloma zdajšnji, jedro realnega dogajanja je za razliko od prejšnjih pisateljičinih romanov umeščeno v tukaj in zdaj, čeprav je, kot je opozoril že Samo Rugelj v Bukli, pomemben tudi kontrast med mestom in ruralnim okoljem. Emilova umaknjenost stran od tistega, kar mu je poznano in domače, mu očitno dopušča prosti tok misli, ali k temu kaj doda tudi vožnja s kolesom, ki ga je dobil od mame, žene in hčerke za petdeseti rojstni dan, lahko samo ugibamo; ključno je, da je Emil med opazovanjem okolice sam svoj. To, da se roman dogaja v sedanjosti, ne pomeni, da se junak ne nagiba v preteklost, na primer v čas svojega otroštva, pa k svojemu življenju, ki ga je začasno pustil za seboj, pri čemer je ključen spomin ali pa recimo spominske sledi.

Te služijo kot orodje za odkrivanje še ne videnih stvari v okolju, ki nam je domače in poznano, slovensko podeželje, ali še radikalneje, orodje za odkrivanje skritih možnosti, po nekaj straneh pa ugotovimo, da Emil v sebi nosi ustvarjalno in morebiti celo uničevalno potencialnost, nekakšen neviden in skrit svet. V tem oziru precejšnjo vlogo igra sanjski svet ali kot beremo v romanu: »Zleknil se je, priprl oči, spolzel v dremež. Sanjalo se mu je, da ga spreletavajo kačji pastirji in da nad njim brenčijo čebele in ose. Po sanjski logiki je vse to vzel za dobro. Zbudil se je mahoma, v popolno tišino.

Ne samo zaradi naplastenih časovnosti, ki se spiralasto navijajo okoli tega, kar se dogaja Emilu v resničnem času in kraju, pač pa tudi zaradi slutnje, kaj vse se dogaja pod površino tistega, kar vidimo, zaradi prehajanja iz realnega v fantazmatsko, s hrbtne na prednjo stran, spreminjanja enega v drugega, se zdi, da Emilov glas ni en sam, pač pa, da je glasov več. Avtorica je k romanu oziroma po obsegu dolgi noveli pripisala, da je to njena najbolj avtobiografska knjiga: »Med drugim tudi zato, ker je glavni junak kolesar, jaz pa se ne znam voziti s kolesom.« (Pripovedovati o nečem, kar nam v resničnosti ni bilo dano, je zagotovo eden od pomembnejših vzgibov za pisanje avtobiografskih besedil.) Tisto kar jo povezuje z Emilom, pa je njun pogled na svet: »Kar v knjigi vidi in sliši on, sem v resničnem življenju videla in slišala jaz: prizori in dialogi so večinoma iz mojega spomina, tisti redki, ki so izmišljeni, so izmišljeni po analogiji.« Pogled na svet naj bi ju povezoval tudi v prenesenem pomenu besede: »Ženska s srebrnim očesom je prva zgodba, ki sem jo izpisala brez zgodovinske distance. Zato se mi ne zdi čisto odveč pripomba, da sva z Emilom globoko navezana na čas in kraje, v katerih nama je dano živeti.«

Te razmisleke je smiselno navesti, ker se zdi, da Emilu iz ozadja nekdo prišepetuje, da opisi prostorov, ki so mimogrede nenadkriljivo lepi in toliko kot popolni, prihajajo od nekod drugod, in morda celo, da je knjiga lepljenjka nekih misli, izpisanih predhodno, in potem sestavljenih skupaj. Notranji tok misli, bodisi Emilov bodisi pisateljičin, je sicer prekinjen s spretno izpisanimi dialogi, ki nas opomnijo, da v romanu ne gre samo za lebdenje med idealom in resničnostjo, ali pa za tisto, kar Emil vidi, ko zapre oči: »V globoki resnosti je zaprl oči, videl je škrlatno, kot od nekdaj, na veke vekov, zmerom enako, vsakič na novo. Škrlat in nato blisk, blisk, blisk. Stavki, izpisani v francoščini, nas še dodatno opogumljajo pri misli, da Emila podpira pisateljica, saj ni jasno navedeno, kje in kdaj naj bi se on naučil francoščine, oziroma o njem nasploh izvemo zelo malo, hkrati pa izvemo mnogo več kot bi pričakovali. S tem v mislih si predstavljamo, da fokus niti ni toliko na Emilu, kot na tistem proti čemu kolesari, in pri tem ga prežema srhljiva radost. Ozračje v romanu je skrivnostno, skoraj srhljivo, kar še dodatno zamegljuje tisto, kar najeda Emila in kar poskuša predelati.

»Za preveč stvari si domišlja, da jih razume in so mu mar, vedno znova razvije sočutje do nesrečnežev, ki se jih potlej naveliča. Boljši človek bi bil, če ne bi bil nikoli zelo dober. pomisli Emil, in vprašamo se, kaj zares združuje ta kompozicijsko izjemno spisan roman? Kaj je njegova vijačnica in kaj ga poganja naprej? Seveda ga je mogoče brati tudi posamično, le določene odlomke, se navduševati nad pisateljičino spretnostjo pisanja z barvami, prevpraševanja, kakšna perspektiva se nam zastavi, ko smo nekod drugo in mislimo na svoje ljubljenje, ki so ostali tam nekje, ali pa zadrževati dih, ko portretira določene osebe (»Natakarica je bila še čisto mlada, velika, okorna. Redke lase je nosila spete v čop. Trepalnice je imela tako svetle, da so bile kot puhasta obroba okrog sivih oči. Lica so bila ploskovita, brez jamic, nos prifrknjen, nežen, izrezljan natančneje kot preostanek obraza. Flamska slika, holandska lutka, je pomislil. In to je bilo vse.«), toda ti zaustavljeni prizori vsekakor niso dovolj za koherentnost in celo za občutek realističnosti, ki se nam poraja med branjem.

Ko pride do srečanja med Emilom in žensko s srebrnim očesom (»Desno je bilo običajno sive barve. Leva šarenica je bila brez zenice, lesket tega očesa je bil ves na površini, kot pri satiniranem nakitu.«) in posebej, ko ženska s košarico borovnic – po uničujoči nevihti – izgine, ter Emil ostale vaščane, med katerimi so zaradi nevihte mnogi izgubili streho nad glavo, začne prepričevati, da je starka resnična oseba in ne le izmišljotina, postane jasno, čemu služijo Emilova (pisateljičina) tenkočutna in blaga proustovska zaznavanja ter izjemna jezikovna spretnost, ki meji na artizem. Emil ne razume ali pa noče razumeti, in tu se zgodi tudi diferenciacija med njim in pisateljico, da se dogodek nikoli samo ne zgodi, pač pa ga je treba tudi znati razvozlati in izraziti. Ko nevarnost nevíhte mine, se Emil vrne v dolino in med ženskami zaman išče ženo s srebrnim očesom. Od tu dalje se začne kazati Emilovo tujstvo; bolj ko Emil vaščanom pojasnjuje, da sta šla s starko skupaj v zaklon in da je po nevihti ni več našel, manj mu vaščani verjamejo. Emil začne poizvedovati ali se je starka izgubila v gozdu, toda naslednji hip pomisli, da gozda v resnici ni več. Prav tako – od nesreče pretreseni vaščani – nimajo dostopa do tega, čemu se je Emilu tako zelo prikupila žena, oblečena v gospodinjsko haljo in obuta v plastične sandale.

Emil »dogodek zmore pojasniti le samemu sebi, medtem ko se besede in podobe, ki jih govori vaščanom, izkažejo za prazne. Dejan na primer sporoči, da nikogar ne pogrešajo, nihče ne pozna ženske, ki bi ustrezala opisu. Vaščani mislijo, da se Emilu vse samo dozdeva, medtem ko on vztraja pri zanesljivosti svojega spomina in računa s tem, da bodo ljudje na prelazu zagledali, kar jim že ves čas kaže: »smejali se bodo svoji zmoti, ne več njemu, nesporazum bo pojasnjen, starka bo najdena.Emil je pripravljen spodbijati resničnost nekoga drugega, da bi ohranil lastno, kar ga pripelje do sumničenj, da mu vaščani nekaj prikrivajo in da so starko spravili s poti. »Mogoče je tudi z ljudmi na prelazu tako, mogoče se medsebojno sumničimo, ker nismo iz istega sveta. Pojavi se dilema, kako daleč bo Emil šel, se bo njegovo vztrajanje spremenilo v norost, bo njegovo spominjanje preseglo mejo tistega, kar je mogoče izraziti v govorici? Morda v daljši formi, tokrat pa nas pisateljica opomni, da je »Emil obdarjen s posluhom za notranje glasove, v svojih neizrečenih besedah – prazna, nemogoče – /je/ zaznal samoobrambne podtone. Zaukaže si, da je dovolj, pospravi prtljago in odide.

Emil je ob koncu romana toliko kot razkrinkan, iz turista se spremeni v nezaželeno osebo. »Če vam ne izdam računa, ne bo nihče oškodovan. Kot da niste prenočevali,izreče junakinja, ki se hoče Emila čim preje znebiti. »Kot da me ni bilo?jo vpraša Emil. »Tako, ja. Možnosti sta bili dve, pomisli Emil. »Lahko bi se pošastno spačil in strupeno pripomnil: »Kot ni bilo žene s srebrnim očesom, ali ne?

Očitno je, da je Emil premagan, preden se tega sploh zave, kar je mogoče pripisati tudi njegovi fragmentarnosti, nestanovitni identiteti. Biva namreč v večih realnostih, zdajšnjosti, ki se deli na tu in tam, ter v preteklosti, ki ga ves čas preplavlja. Poleg tega mu dejstvo, da se je kot tujec sopostavil neki domačijski skupnosti, ni ravno v prid. Začne se torej spuščati tja, od koder se je pred dnevi povzpel. Ko pri tem naleti na moža, ki skrbi za svojo mater, ugibamo, kaj je tisto, kar Emila zares muči, zdaj je namreč že jasno, da je poln zatajevane jeze, kar najlepše pride do izraza preko oklepajev, in da gre v resnici za nezanesljivega pripovedovalca. Konec ni katarzičen, pač pa bolj spravljiv, prevlada razumska odločitev; Emil izstopi iz sebe in si pojasni, da je to, kar je doživel, nekaj mimobežnega in da bo starko ohranil kot »svetel, čist spomin.«