/ 

»Nad Bujumburo sneži že dolge dneve in noči«

Gaël Faye: Mala dežela, prevedla Katja Šaponjić, Mladinska knjiga, 2017

 

Gaël Faye svoj odmeven prvenec Mala dežela začenja na svetlejši strani: »Že leta živim v deželi, kjer ni vojne, v kateri ima vsako mesto toliko knjižnic, da jih nihče več ne opazi.«Postopna transformacija iz nebes v pekel, ki dobi obliko genocida v Ruandi spomladi leta 1994, se odvije na dvestotih straneh, ki pa jih preberemo malodane v eni sapi.

V prologu se najprej srečamo s triintridesetletnim Gabrielom, ki živi in dela v pariški regiji Saint-Quentin-en-Yvelines, linija RER C. »Več let je trajalo, da sem se integriral,« pomisli prvoosebni pripovedovalec, za katerega uvodoma izvemo, da ga dekleta na zmenkih zaradi njegove karamelne polti sprašujejo, kaj je po rodu. Gabriel jim cinično odgovarja, da je njegova identiteta obtežena s številnimi trupli, pri čemer zaslutimo nekaj afropolitanskega duha, in sicer v smislu, da tudi Gaël Faye, ki je z Malo deželo požel mednarodni uspeh, pripada mlajši generaciji afriških migrantov, ki svojo pripadnost­ ­– po besedah še ene mednarodne literarne zvezde, Taiye Selasi  – utemeljujejo prek trojega: identitete, rase, kulture.

»Medtem ko naši starši prihajajo iz ene dežele, moramo mi definirati svoj odnos do prostorov, v katerih živimo,« je leta 2005 zapisala Selasijeva v eseju Bye-Bye, Babar (Or: What is Afropolitan?). Gaël Faye svoj odnos do prostorov, v katerih prebiva in ki jih je zapustil, definira z genialno potezo: za svoj rojstni dan s kozarcem viskija v roki preklaplja televizijske kanale in, ko se mu pogled ustavi na dnevnem informativnem program, kjer prikazujejo begunce, pomisli, da bo javnost prepričana, da so ti ljudje ubežali peklu in pristali v obljubljeni deželi. »Pa kaj! O deželi, ki jo nosijo v sebi, se bo molčalo,« vzklikne Gabriel, ki meni, da televizijske podobe prikazujejo stvarnost, ne pa tudi resnice.

Namen Male dežele je prikazati resnico, ki pa ni resnica politične realnosti Ruande, čeprav se ta v nadaljevanju romana znajde v središču, kot tudi ne resnica pigmenta, pač pa je bistvo v avtorjevi melanholiji, ki jo goji do izgubljene dežele: »Ponoči se mi vrača vonj ulic mojega otroštva, počasen ritem popoldnevov, tolažeče šumenje dežja, ki škrablja po pločevinasti strehi,« razmišlja Gabriel. Vse kar se je zanj imelo pomembnega zgoditi, se je zgodilo v Afriki, s čimer se Pariz postavi v zanimivo luč. »Sam sebi se zdim žalosten kot prazno počivališče ob avtocesti sredi zime,« se izreče junak, iz česar lahko sklepamo, da evropsko okolje zanj ni prostor hrepenenja; to je lahko samo Afrika, ki jo je moral junak z družino zapustiti.

Način pripadanja svetu, če spregovorimo z jezikom afropolitancev, je tisto, iz česar se poraja mehkoba in to celo v trenutku, ko je desetletni junak priča znašanju tutsijskih tolp nad Hutujci in obratno. Seveda je to tudi roman o odraščanju; Gabriel namreč brani otroško nedolžnost, toda še bolj ključno je, da Afrika ni več (samo) prostor vojn in nasilja. Ker je nasilje kontekstualizirano in niansirano, zaradi otroške perspektive je to narejeno z vrsto detajlov, avtor ne pristaja na žrtveno identiteto kontinentna. V vedenje prinese zavest o krivicah in nasilju, pa tudi o lepih trenutkih. Takšen primer je, ko Gabriel v globini zgodb, ki si jih sposoja od učiteljice, išče drugo stvarnost in s pomočjo »prijateljic knjig dneve preoblači v svetlobo«.

Otrok seveda ne more ustaviti realnosti in tako se roman, ki ga beremo tudi kot družinsko sago, izpisano s kratkimi, zadihanimi stavki, ki glede na to, da je Gaël Faye tudi raper, proizvajajo posebno glasbo, prevesi v tragedijo. Poseben je lik matere, s pomočjo katere pisatelj zariše migracijsko pot znotraj Afrike. V prepiru med Gabrielovim očetom, Francozom, ki je prišel v Afriko iskat pustolovščino, in materjo, ki prihaja iz Ruande, izvemo, da je družina dislocirana. Gabrielova mati, katere del družine se nahaja v Ruandi, si želi iz Bujumbure v Burundiju, kjer živijo, odpotovati v Francijo ter tam najti varnost, medtem ko Gabrielov oče vztraja, da v Evropi nikoli ne bi imeli takšnega luksuza in privilegirane pozicije, kot jo imajo v Afriki.

Na koncu Gabrielovo mater vidimo kot uničeno žensko, ki obtožuje Francoze za genocid v Ruandi. Še preden se vojna preseli v Burundi, nam kot kurirka prinese novice o pobojih v Ruandi, kamor je šla iskat svojo družino. Iz praznine na dnu njenih oči razberemo, da je videla strašne stvari ali, kot komentira eden izmed stranskih likov: »To je odpad ljudi. Sejem človeške bede na vsakem kvadratnem centimetru. Sto tisoč beguncev na ulicah! Totalna ohromitev. /…/ Ruanda mezi po nas, dva milijona žensk, otrok, starcev, koz, /../, častnikov stare vojske, pohabljencev, nedolžnih, krivih, nepomembnih in najboljših …«

Pisatelj pri opisu krvavih prizorov ne podaja vrednostnih sodb, ne primerja neprimerljivega, na primer necivilizirane Afrik s civilizirano Evropo, pač pa so ti opisi podani skozi otroško perspektivo in kot z očesom kamere, ki drsi po gladini političnega dogajanja in sega v globino tam, kjer se stvari dotikajo človeške eksistence. Gaël Faye dečka pusti, da se do konca upira etničnim opredelitvam, oziroma, kot pravi prijateljem, s katerimi se je v času svobode podil po ulicah Bujumbure: »Nisem ne Hutujec ne Tutsijec /…/. To ni moja stvar. Moji prijatelji ste zato, ker vas imam rad in ne zato, ker pripadate tej ali oni etnični skupini. S tem nimam nič!«

Gaëlu Fayeu je na subtilen način uspelo vpeljati eno osrednjih tem v afriški zgodovini – genocid v Ruandi, ki je zahteval več kot milijon žrtev. Pri tem pa avtor ne moralizira o nesmiselnosti zgodovine, pač pa Gabriela s pomočjo fabulativno kompaktne zgodbe spremljamo vse do trenutka, ko izgubi nedolžnost ali kot zapiše v pismu deklici Laure: »Nočem več postati avtomehanik. Nič več ni za popraviti, nič več za rešiti, nič več za razumeti. Nad Bujumburo sneži že dolge dneve in noči.« Deziluzija se zgodi na ravni izgona iz otroštva, ne pa tudi izgona iz lastne dežele.

Mala dežela je med drugim tudi zgodba o izseljenstvu in o vrnitvi domov oziroma, povzemajoč pesem Jacuesa Roumaina, ki jo je Gabrielu ob odhodu podarila učiteljica: »Če prihajaš iz neke dežele, če si v njej rojen, /…/, potem jo preprosto imaš v svojih očeh, svoji koži, svojih rokah, skupaj z lasmi njenih dreves, mesom njene zemlje, kostmi njenih kamnov …«

 

Gaël Faye

 

 

Gabriela Babnik
O avtorju
Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica štirih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre in organizira festival Slovenski dnevi knjige, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Trenutno tudi podpredsednica Društva pisateljev. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.