/ 

Mathias Enard – prižgati si zadnji čik pred koncem sveta

  

Mathias Enard – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Mathias Enard: Cona, prevedla Suzana Koncut, izvirnik 2008, Mladinska knjiga 2019

V romanu Mathiasa Enarda Cona, ki smo ga dobili tudi v slovenskem prevodu (Suzana Koncut, Mladinska knjiga, 2019, 2008), ljubimca, Francis Servain Mirković in Stephanie Muller po ljubljenju ležita na postelji in bereta vsak svojo knjigo. On bivši plačanec iz balkanskih vojn, bere Bardechovo Zgodovino španske vojne, ki mu jo je še v gimnaziji podaril stari fašist in ki se mu je poleg Orwellovih spominov zdela najprimernejša branje med pobegom v Katalonijo. Stephanie je ob njegovem čtivu vsa iz sebe, celo želodec se ji obrača, pravi, da bi njega moralo biti sram, da na počitnice vlači te nacijevske gnusobe. On ji poskuša razložiti, da je bila do konca frankizma v Španiji to uradna verzija zgodovine, rdečkarji so bili hudobneži, drugi pa dobri, in da nekaj “zgodovinarjev” še vedno zagovarja tezo, da je Franco rešil Španijo pred Stalinom in anarhisti.

Stephanie še naprej oporeka, da mu ni treba brati takšnih fašistoidnežev in nacijev, pri čemer ljubimec udari nazaj ter ji odvrne, kaj pa Céline? A Celine ni bil antisemitski fašist? Ona užaljeno odgovori, da to ni isto, ni tako preprosto, celo precej zapleteno je. Stephanie Muller, briljantna francoska intelektualka in geopolitična analitičarka bi Brasillachu lahko oprostila, če bi napisal vsaj eno veliko knjigo, vendar je bil zanjo to slab pisatelj, ki si ni zaslužil nobenega usmiljenja. Fracoski pisatelj torej, ki je sicer znan kot velik poznavalec Bližnjega vzhoda, kjer je nekaj časa tudi živel (Damask, Bejrut, Teheran) predpostavlja, da je bralec poučen, kdo je Brasillach. Katalonec iz Perpignana, kot nam pojasni kasneje, antisemit, ki je podlegel poenostavljajoči paranoji in strahu, ter zato zagovarjal deportacijo Judov. 6. februarja 1945 so ga ustrelili, menda je pred odporniki pred strelskim vodom zavpil živela Francija. Mathias Enard gre v svojih predvidevanjih, zakaj je de Gaulle dal Brasillacha ustreliti precej daleč; mogoče iz sovraštva do homoseksualcev, mogoče, da bi zadovoljil komuniste, mogoče iz lenobe, ali mogoče, ker ni bil dovolj velik pisatelj, kot je mislila Stephanie, zagotovo pa ne zaradi njegovega antisemitizma, če bi bil Brasillach samo antisemit, tako Mathias Enard, bi ga pomilostili.

Ko sem na hrbtni strani romana Cona prebrala, da se je Mathias Enard, ki je svetovno literarno javnost očaral z romanom Kompas in zanj 2015 prejel nagrado Goncourt, v hlastajočem toku misli in spominov popisal Francisa Servaina Mirkovića, tajnega agenta, pol Francoza in pol Hrvata, ki z nočnim vlakom in s kovčkom, polnim kočljivih dokumentov o vojnih zločinih, lotil tako delikatne teme, me je pograbila panika. Zahodnjak, ki se loteva geografskega prostora, ki je zgodovinsko in vednostno zapisan drugosti, potencialno vedno predstavlja grožnjo – tako za literaturo kot za vednost. Iz postkolonialne teorije je znano, da so se fantazmagorije o Drugem osnovale preko kolonialnega imaginarija, ki ne temeljii na dejstvih, temveč izmišljiji. O drugih stvarnostih torej govorimo iz oddaljenosti in anekdotično kot o mračnem presledku, nevidni votlini, v kateri so stvari nedosegljive, kjer je vse prazno, zapuščeno, živalsko. Toda potovanje Enardovega junaka Mirkovića iz Milana v Rim, 517 kilometrov na 517 straneh, obsedeni in nespečni monologi, mentalno izživljanje skozi čas in prostor “cone”, ki razširjajo sredozemski prostor kot zgodovinski prostor konfliktov, ponavljajoče se okrutnosti in najnasilnejši trenutki 20. stoletja, od Alžirije preko Balkana do Bližnjega vzhoda, kažejo na eruditskega misleca, ki se zaveda, kaj pomeni politika neenakosti.

Ko omenjam politiko neenakosti, mislim predvsem na njeno polemično razsežnost. Pri njej gre za zavedanje o razliki med videzom in resničnostjo. Enardu je jasno, da obstaja nek temeljni paradoks, ko pride do opisovanja Drugega (v najširšem možnem pomenu). Če se na eni strani soočamo z močjo jezika, kar se v romanu izraža na način nepreštevnih referenc, ki se zlivajo v epski tok zavesti, na drugi strani obstaja zavest govorca o lastni nemoči, nemoči torej, da bi izrekel smisel tega, kar govori. Kajti, če si nekoliko pomagam s Foucaultom, “govorica govori samo izhajajoč iz manka, ki je zanjo bistven”. Bistveni razmik se torej nahaja med podobo, ki bi jo bilo mogoče povezati z resnično besedo. Iz tega sledi, in kljub temu, da je Enardov roman pisan na ozadju Homerjeve Iliade, da subjekt, ki govori, niti ni pomemben. Pomembna je široka mreža vednosti, ki se vedno znova in z vsakim stavkom, odbija od realnosti, pomnožuje in nas na ta način ne toliko rešuje pred morebitnim prisvajanjem, pač pa ohranja svojo nočno, hrbtno stran. Na ta način je Enardov roman Cona, v katerem se sprašuje o pogojih proizvajanja individuuma v kontekstu zgodovine, moč brati kot kritiko govorice in manj kot kritiko življenja.

Ko sem na spletu spremljala emocionalen in jezen odziv Saše Stanišića, ki je ob prejemu nemške književne nagrade za leto 2019 izjavil, da mu je Nobelovec Handke “pokvaril” nagrado, me je prešinilo, da bi romanu kot je Cona, težko očitali “zamolčanost”. Skoraj nepredstavljivo je, da bi Enardu, pa četudi iz časovne razdalje, pisateljski kolegi oporekal, da je ob besedah “Bosanec”, “genocid”, “Vukovar” kaj zares spregledal, v svoji prevzetnosti in potopljenosti v vse to, kar predstavlja institucija belega moškega, ne razumel, zavestno preslišal, poteptal, v pesniškem zanosu napačno interpretiral, skratka, da bi na dno temne votline tlačil odpadke našega sveta. Ravno nasprotno. Mathias Enard je s pomočjo “demokratizacije” jezika, pa tudi “demokratizacije” junakov, ki prihajajo praktično iz vseh delov sveta – pri čemer je smiselno poudariti, da gre ob Marie NDiaye in Abdellahu Taïau za enega redkih francoskih pisateljev, ki pišejo o vsakdanjosti muslimanov, živečih v Franciji – osvetlil senčni pol sveta, Homerjev Had, v katerem sta za človeško življenje značilni njegova bežnost in njegova izjemna krhkost.

Izrazi kot so “Bosanec”, “Alžirec” na primer, so Enarda nekakšna mnèma, znak, ki naj bi opominjal, kako je prišlo do tega, da sta v politiki našega sveta smrt in življenje tako zelo definirana v medsebojnem odnosu, da je skoraj nemogoče jasno opredeliti mejo, ki ločuje red življenja od reda smrti. Ti sopostavljeni svetovi ali pa bolje soobstoječi svetovi, ki segajo od Kaira do Pariza od Teherana do Barcelone, in katerih razdaljo prepotujejo v enem stavku, ne promovirajo razlike med znanim in neznanim, temveč obstajajo v imaginariju, ki goji zavest o multipliciranem in razsrediščenem svetu. Eden izmed njegovih junakov nekje izreče, da je to, kar je prebral, kar je videl, in da je ravno toliko Arabec, Španec kot Francoz, da se je torej v teh ogledalih multipliciral vse do točke, ko je izgubil samega sebe, rekonstruiral samega sebe v fragmentarno podobo, ki je lahko samo fluidna. Ta podoba individuuma v stalnem gibanju, podoba destruktivnih konstruktivnih možnosti, ki jih lepo povzema mediteranska “cona”, seveda ni samo literarni konstrukt, pač pa gre za pisateljsko držo. Ki nam, povzemajoč stendhalovskega duha, in torej tako politični kot literarni spomin, sporoča, da ima literatura, tudi v času terorističnih napadov in humanistične krize, še zmožnost ustvarjanja smisla.

V Enardovem zgodnješem romanu, kot je Cona, sicer ne bomo našli dokončnih odgovorov, dokončnih rešitev. Sedeč na letališču Fiumicino junak Mirković čaka na zadnji poziv za svoj let, pri čemer ve, da več ne pripada oziroma pripada le vmesnosti, da nima več nobene teže, nobenih oprijemališč, in da ima spričo velike neodločnosti na voljo le mrtev čas. Prijateljica bi rekla, da to ni razlog za zlo, vsekakor ne, Enardov junak je vojno in slepeče sonce prerezanih vratov pustil za seboj, zdaj mirno čaka na konec sveta, še prej pa si bo prižgal zadnji čik,

zadnji čik pred koncem sveta.

     

     

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

     

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

     

Mathias Enard – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

      

Gabriela Babnik
O avtorju
(fotografija Beletrina) Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica petih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.