/ 

Nenadoma pride tisti aprilski večer …

   

»So rane, ki v samoti kot rak počasi, neopazno razjedajo in glodajo duha,« je na začetku svojega romana Slepa sova menda zapisal Iranec Sadeg Hedajat. Mathias Enard oziroma njegova junakinja Sarah v romanu Kompas ga opiše kot drobnega moškega z okroglimi očali, ki je nekega aprilskega večera, večera hude samote, do konca odprl plin v svojem stanovanju v Parizu, daleč, zelo daleč od Irana. Morda je imel pri sebi steklenico konjaka ali kepico opija, ali pa morda, razen nekaj pesmi, sploh ničesar, kar bi odnesel s seboj v plinsko praznino. Enard kasneje navaja, da si je Hedajat dve leti po smrti z romanom Slepa sova prislužil občudovanje francoskih intelektualcev. V Teheranu je njegovo delo mogoče najti na stojnicah prodajalcev na bolšjakih, cenzurirano in tako ne v celoti dostopno vsem norcem in pijancem, ki bi utegnili iti po njegovih sledeh.

Ta drobceni mož, ki se je v kuhinji, ki so jo preplavljale vonjave prihajajoče pomladi, prepustil plinu, še prej pa je uničil svoje rokopise, je zapisal, da se »nihče ne odloči, da bo naredil samomor; samomor je v nekaterih ljudeh, v njihovi naravi je.« Enardova junakinja Sarah v zagovoru svojega doktorata zaključi, da je imel Hedajat v sebi eno tistih ran, zaradi katerih se človek opoteka po svetu, »špranja se je odprla, dokler ni postala razpoka; in tako kakor v opiju, v alkoholu, v vsem, kar vas razpre na dvoje, v tem ni bolezni, ampak je odločitev, volja, da si razkolješ bit do konca.« Ta nekoliko »romantični« zagovor doktorata, kot ga opredelijo profesorji, namiguje, da ne samo v Hedajatovo delo, pač pa tudi v vsa druga literarna dela, seveda primerljive kakovosti, vstopamo, ker nameravamo raziskati to počenost, si ogledati razpoklino.

Zdi se, kot da je govoriti o tem razpokah in linah in prazninah, od koder se napaja pesnikova bolečina, in kjer ne pomaga nobena racionalizacija (seveda je to mišljeno onstran literarnovednih analiz), v dandanašnjih časih skoraj neprimerno. Pomembno je namreč tisto, kar drugi razumejo, in ne, kaj kdo pove in reče, oziroma, kar sklenejo, da bodo razumeli. In kako bodo to uporabili, zlasti če hočejo to izkriviti in obrniti v svojo korist. To verjetno ni manija današnjega časa – ko se zdi, da smo zasidrani ne samo v prekarnosti dela, temveč v prekarnosti življenja, kjer je družba izgubila kompas ne zgolj v ekonomskem smislu, temveč v družbenem smislu, in kjer posamezniki nimajo več nikakršne vrednosti, razen računovodske in davčne, zaradi česar me včasih in še vedno po pesniško prešinja občutek popolne izgubljenosti in izpraznjenosti – ampak gre za nekaj, kar v resnici od vekomaj pluje po gladini naših življenj.

Oziroma, če ne že od vekomaj, pa recimo vsaj od časov, ki jih italijanski politični filozof Giorgo Agamben raziskuje v svoji knjigi Il regno e la gloria, v kateri je svoj raziskovalni projekt Homo sacer zapeljal na področje raziskovanja ekonomske teologije in njenega razmerja z bolj znano politično teologijo. Takole pravi na začetku: »Ena od tez, ki jih bo knjiga skušala dokazati, je, da iz krščanske teologije izvirata dve politični paradigmi v širšem smislu, ki sta med seboj v antinomičnem razmerju: politična teologija, ki utemeljuje v edinem Bogu transcendenco suverene oblasti, in ekonomska teologija, ki suvereno oblast nadomesti z idejo oikonomije, razumljene kot imanenten red – gospodinjski in ne političen v strogem smislu. Iz prve paradigme izhajata politična filozofija in moderna teorija suverenosti, iz druge pa izhaja moderna biopolitika vse do zdajšnjega zmagoslavja ekonomije.«

Projekt Homo sacer se je v izhodišču vrtel okrog kritike suverene oblasti in s tem politične teologije, toda Agamben je dodal skrito hrbtno stran te paradigme, ki jo odkriva natanko v ekonomski teologiji, ki se vrti okrog ključnega termina oikonomia. Izraz oikonomia je, kot vemo, starogrški izraz, ki je označeval dejavnost, ki se je izvajala v oikosu, se pravi v zasebnem gospodinjstvu kot strogo ločenemu od javnega političnega prostora. Če je bila temeljna značilnost političnega prostora ta, da je bil to prostor enakosti in pluralnosti (mnoštvo svobodnih moških), pa so v hišnem gospodarstvu vladala razmerja hierarhije (moža nad ženo, otroki in sužnji).

In kot pokaže Agamben, je ta izraz igral ključno vlogo v spekulativnih teoloških debatah krščanskih cerkvenih očetov med 2. in 6. stoletjem glede problema svete trojice znotraj krščanskega monoteizma. Boštjan Nedoh v prispevku Nove oblike prekarnosti na evropski periferiji, v katerem se problema prekarnosti loteva skozi analizo dispozitiva varčevalnih ukrepov ter pojava novih oblik prekarnosti zlasti na področju socialnih transferjev, dokazuje, da so cerkveni očetje – ravno z namenom preprečenja ponovne uvedbe poganskega politeizma v krščanski monoteizem – uvedli paradoksalno rešitev. Znotraj Boga so razlikovali med bitjo in prakso oziroma med ontologijo in delovanjem. Bog je v svoji biti eden, toda v pojavnem smislu deluje prek svojih administratorjev – menedžerjev v obliki Svete trojice.

Nedoh navaja, da so si cerkveni očetje pri utemeljitvi pojavnosti Svete trojice pomagali z izrazom dispotio, s katerim so v latinščino prevajali nič drugega kot Aristotelov izraz oikonomia. S tem izrazom, tako Nedoh, so definirali paradigmo ekonomske teologije oziroma prakso božjega upravljanja sveta. In ravno to je v jedru dandanašnje situacije: mehanizem oblasti, ki se sproži v urgentni (krizni) situaciji in zajema celotno mrežo medsebojno usklajenih, t. i. protikriznih ukrepov. In če ta koncept razumemo, kot predlaga Agamben, kot osrednji koncept ekonomske teologije, ki zasede prazno mesto politične teologije, potem pride do administrativno-menedžerskega mehanizma, ki nima opore v nobenem transcendentnem principu, temveč zgolj v koordinaciji praktičnih ukrepov.

Slovenska država je obešenjaško in z argumentom ekonomskega upravljanja prekarizirala socialno državo in z njo tudi knjigo. Izkušnja v kriznih letih 2011-2016 kaže natanko na to logiko, ko oblast preko zakonsko sprejetih varčevalnih ukrepov naredi prostor za čisto menedžersko-administrativno upravljanje z državnim dolgom, kar državljane spravlja v prekaren položaj. Področje knjige je specifičen, vendar precej zgleden primer. V slovenskem javnem prostoru se je vse do izbruha krize in razprav o prezadolženosti države, uveljavil gospodinjski moto – knjigi in tistim, ki smo povezani z njo, se je življenje otežilo na način, da se je od leta 2008 do danes panoga prepolovila (s 117,7 milijonov na 62,5 milijonov), skrčile so se subvencije za JAK in druge programe, skoraj prepolovila so se sredstva za nabavo v splošnih knjižnicah, dvignil se je DDV z izgovorom, da je kriza, število zaposlenih se je zmanjšalo z 870 na 523 (Vir: Ajpes), število izdanih knjig je v istem obdobju padlo za petino (6.953 knjig leta 2009, leta 2017 5.627, Vir: NUK), država je lastne ustvarjajoče državljane spravila v prekaren položaj tudi v razmerju do domnevno univerzalnega sistema socialnih pravic, itd.

Če konkretiziram in se navežem na zadnje dogajanje na Društvu pisateljev: ne gre za računovodske in davčne izdatke, ki jih Društvo ima, pač pa za vprašanje o moralni in operativni skrbi za slovensko knjigo. Večina te teže namreč leži na Društvu pisateljev in drugih stanovskih organizacijah. Dolžnost Društva pisateljev namreč ni v tem, da bi še naprej vlagalo svoje premoženje v izvedbo programov na področju knjige, ki je seveda v domeni javnega interesa, in ne nazadnje, Društvo nima težav s lastnim premoženjem, ampak z izvajanjem programov, ki so javni interes. Tu je torej prišlo do kolapsa. In če si drznem še kanček špekuliranja: če bi prišlo do takšnega kolapsa v Franciji, bi bili vsi že zdavnaj na cestah, pri nas pa kar mencamo in zvijamo roke in gledamo proč in izgubljamo potrpljenje drug do drugega.

Občutek, da smo nekaj prestopili, morda s hinavskim nasmehom in še bolj zafrkljivostjo, se je stopnjeval z objavo članka v sobotnem Delu, ki je deprimirajoč odnos države do knjige umestil v kontekst (pisateljskega) upravljanja z nepremičninami, in zaradi tega upravičeno požel negodovanje med pisatelji in pisateljicami. »In tako je, navsezadnje, sleherno dejanje korak k tnalu, k ognju, samo zato, ker smo na svetu, tvegamo pot k njima, prostora ni niti za ugovor,« je zapisal španski pisatelj Javier Marias v enem izmed svojih romanov. Bolj kot tisto, kar je zajeto v Delovem članku, je v njem zanimivo tisto, kar je izpuščeno. Kot na primer navedba, da so Američani za pisateljsko hišo ponudili šest milijonov. Česa? Tisti čas je bil čas prehoda iz jugoslovanskega dinarja na slovenski tolar. Kot je pojasnil profesor in pesnik Boris A. Novak: noben Američan ne bi barantal v evrih, še posebej pa ne v tistem času in okoliščinah! Gre torej za današnjo projekcijo v neki drugi, pretekli, oddaljeni čas, in kaj je s to projekcijo in njenimi učinki v sedanjosti, je seveda svojevrstno vprašanje.

Ta docela gospodinjska logika hišnega proračuna, ki jasno označuje zaton moderne države, čeprav se navzven prezentira kot skrajno moderen, napreden, seveda že na terminološki ravni razkriva svoje teološko poreklo. Toda ključno vprašanje ni, kaj bodo naredili tisti, ki nas targetirajo z visokega okna in nas zmerjajo s klošarji, pijavkami, lenuhi, itd., ker naj bi domnevno pripadali nekemu drugemu svetu, nečemu, kar je, recimo temu, onstran ekonomske iznajdljivosti, pač pa, kaj bomo storili mi s svojo bridkostjo in mračno samotno norostjo, ko ne bomo imeli več česa dati v usta?

Nenadoma namreč pride tisti aprilski večer, ko se duh pritaji, in namesto misli na odtavanje v plinsko praznino ali pa samo odprtje steklenice konjaka pesnik (še raje pesnica) v tistem najširšem pomenu, pomisli, da je tam zunaj nekaj, kar ga kliče, nagovarja. Hedajat se z rano, ki jo nekateri imenujejo norost, spet drugi melanholija in depresija, opoteče, špranja se odpre, dokler ne postane razpoka; v tem seveda ni bolezni, ni več misli na samomor, ampak je odločitev, volja, da si je treba razklati bit. In stopiti na ulico, saj ni ničesar več izgubiti …

  

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Gabriela Babnik
O avtorju
(fotografija Beletrina) Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica petih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.