/ 

Roman o družbeni slepoti ali omejiti tisto, kar velja za intelektualno življenje, na skrajno bedo telesa in zadovoljevanja materialnih potreb …

  
Mitja Čander – Gabriela Babnik – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

       

    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Romaneskni prvenec Mitje Čandra Slepec (Knjižna zbirka Litera, Maribor 2019) je seveda roman, ki prevprašuje vlogo in poslanstvo (slabovidnega) človeka najprej v literarnem, nato pa tudi političnem polju, toda še bolj kot pripoved o neki specifični življenjski usodi, gre roman brati kot alegorijo. To pa spet ne pomeni, da roman Slepec pripada neki specifični izkušnji, in se, recimo tudi zaradi preprostega jezika, vpisuje v socialistično realistično tradicijo, kar bi nekatere utegnilo navesti k misli, da na ta način do nas prihaja kot že prebran, pač pa, da nam upoveduje razmere, ki determinirajo kulturni in politični boj, ter nenazadnje kažejo na to, da sta kultura in politika neločljivo povezani. Pripoved, ki na prvi pogled deluje konvencionalno in nas, resda večinoma zelo diskretno, opozarja, da je omenjeni kulturni boj le posledica ekonomskih razmer, ki pritičejo svetu, v katerem prebivamo, na prefinjen način in v plasteh ali kar po etapah razkriva obče teme; s tem, ko si upa pogledati v zakulisje določenih načinov delovanja kulturno-politične sfere, ter jo v gogoljevski maniri prikazuje kot absurdno in hkrati odtujeno od vsakdanjih realij, pa izkazuje tudi dobršno mero drznosti.

Boj, ki ga v svojem romanu obravnava Čander, poteka v kontekstu, v katerem poskuša oblast – v tem primeru bolj ali manj aktualna oblast – omejiti tisto, kar velja za intelektualno življenje, na skrajno bedo telesa in zadovoljevanja materialnih potreb. Čeprav se junak iz romana Slepec skoraj nepričakovano povzpne po družbeni lestvici, je jasno, da se, pa ne samo zaradi pomankljivega vida, ne identificira s politično elito. To se kaže bodisi na način iskanja skritih impresij iz njegovega otroštva, kar pomeni, da skuša pripovedovalec revitalizirati svojo osebnost, bodisi preko izbruhov jeze, strahu, itd. Pa vendarle, izkaže neomajno vztrajnost in voljo, pri čemer ga verjetno vodi želja po spremembi, boljši prihodnosti (»Izkoristiti moramo čas, ki nam je odmerjen, in sicer za premike v naši zavesti in ne le za golo vegetiranje.«). Koliko je pri tem tudi tekmovalnosti, želje po moči, ni jasno, zaradi česar osrednji lik deluje nekako ambivalentno, oziroma ga ni mogoče zvesti na en pomenski označevalec. Široka pahljača čuštvenih intervencij, ki so praviloma strogo odmerjene v odnosu do drugega (tu svoje oddigra tudi šahovska logika), omogočajo dramaturški lok po katerem se pne pripovedovalčeva preobrazba.

To, da so njegove odločitve ves čas sprotne, improvizirane, da sebe in ekipo, ki mu pomaga soustvarjati projekt “SLOVENIJA 2100”, skuša obdržati na gladini, bralcu omogoči introspekcijski (v)pogled v razkol med dejanskim in namišljenim stanjem. Pripovedovalec bi si želel ostati čista duša (dobesedno: “neodvisni intelektualec”), toda v realnem svetu, ko je umetnost postala toliko kot nepotrebna in odvečna, je to praktično nemogoče. Ko je nekje v romanu rečeno, da se mora umetnost, če želi obstajati, podrediti trgu, in da je tržna vrednost priznanje, da nekaj ni samo sebi namen, je jasno, da bomo soočeni z deziluzijo, ki je tudi osrednji dogodek romana. Kljub temu, da si junak prizadeva utelešati vrednote, se vključevati v povezan in ploden razvoj sveta, se mu realije ves čas spodmikajo. Preden spozna, da živeti zanj pomeni zgolj “ne umreti”, je toliko kot prepozno. Čandrovemu junaku je jasno, da je ta pripojitev človeka na silo snovi, snovi smrti in snovi potrebe, v fanonovskem pomenu besede, čas pred “življenjem”, vendar kljub zavedanju, da je iz tega treba izstopiti, ni zmožen narediti odločilnega koraka.

Tovrstno tipanje, zaletavanje, iskanje, izumljanje novega človeka (ki naj bi bil človek prihodnosti), se odvija v polju razcepa med zasebnim in javnim, med poetičnim in političnim, itd.. Ponekod se pripovedovalec obnaša, kot da zanj razplastitev na zunanji in notranji svet ne obstaja. Njegova realnost je povnanjena. Tisto kar se dogaja, je na očeh vseh in zato lastnina vseh. Takšna pripovedna perspektiva mestoma deluje monotono (mrmrajoče) in želimo si, da bi tovrstno “scensko” predstavljanje bilo pospremljeno z več razmišljujočimi vložki, s čimer bi bilo še bolj poudarjeno, da je osebna odrešitev mogoča le preko kolektivne odrešitve (kar je tudi najbolj metafizična izkušnja tega romana). Ti esejistični pasusi ali pa bolje utrinki, so tudi trenutki, ko se avtor in z njim njegov junak zresnita, hahljanje, ki ga ves čas slišimo v ozadju, poneha; verjetno je tudi, da se je avtor, ki ga poznamo ne samo kot literarnega urednika, pač pa tudi kot kritika in esejista, v formi romana namerno izzogibal avktorialni pripovedi, se pravi, da bi dogodke iz preteklosti presojal iz vsevedne pozicije, in je “dogajanje” v romanu prepustil celemu nizu “naključnih” dogodkov, ki pa jih vendarle in malodane z matematično natančnostjo komponira v smiselno celoto.

Z nekaj interpretativne drznosti bi bilo moč reči, da Čander, če seveda odmislimo avtobiografske pasuse, v Slepcu uvede “brezosebnega” ali “občega” pripovedovalca, predvsem v smislu, da postane orodje v rokah skupnosti, ki z vso mnogoplastnostjo in tipskostjo narekuje pripoved. S tem ko premišljuje bodisi o novinarjih ali o ljudeh iz političnega vrha, pa tudi o intelektualcih, umetnikih, filozofih, sociologih, ekologih, znanstvenikih, postavlja svoje življenje na tehtnico, toda na trenutke imamo občutek kot da bi se iztrgal samemu sebi, in nas prisilil, da mislimo hkrati z njim in proti njemu. Njegova kontroverznost se lepo izriše v odnosu do žene; nenazadnje si želimo, da bi bil ta odnos bolj razdelan, hkrati pa, ko politikom skuša dopovedati o nemogočih razmerah v katerih delujemo umetniki, sočustvujemo z njim; to je med drugim dokaz, da ta alegorija ni le povnanjeni diskurz, pač pa jo determinira tudi občutek za dialog, za hibridnosti in družbene dinamike na različnih nivojih.

Reaktualizacija zveze med bojem in kritiko samoumevno privede do vprašanja, koliko mu / nam svet sploh še pripada, in če nam ne pripada, kako bomo konstelirali prihodnost? Dodana vrednost romana je seveda njegova pripovedna perspektiva. Čander iz marginalizirane pozicije prevprašuje, kaj je upogljivega v človeku, česar dominacija ne glede na svojo obliko ne more ne izničiti ne zatreti, vsaj ne popolnoma. Njegova osredotočenost na telo, stanje nenehne čuječnosti in pripravljenosti na vdore zunanjega sveta, lepo resonira z materialističnim svetom, ki nas prisiljuje k odpovedi simbolnega (ali pa recimo kar dušeslovnega). Silhueta pesnika, ki se začne proti koncu pomnoževati, utrinek melanholičnega iz preteklosti, zbuja upanje na osvoboditev skritih in nevidnih sil; to pa nam daje slutiti, da si prihodnosti ne bo mogoče zamisliti brez vpogleda v preteklost. Ali je to Čandrovo sporočilo konservativno ali ne, je stvar diskusije; bolj ključno pa je, da je o skrajno resnih temah, in sicer na način igre, razvedrila, morda celo (medijskega) spektakla, rekonstruiral našo realnost in da je tudi osrednja metafora – družbene slepote – zadela svoje bistvo.

   

  .

    

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

   
Mitja Čander – Gabriela Babnik     – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

Gabriela Babnik
O avtorju
(fotografija Beletrina) Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica petih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.