/ 

Teorija žalosti ali kje so opolnomočene ženske?

 

Slavenka Drakulić: Mileva Einstein. Teorija žalosti
prevedel Mišo Renko
knjižna zbirka Žepna Beletrina, Ljubljana 2018, 208 str.

 

Slavenka Drakulić je v enem izmed številnih intervjujev o romanu Mileva Einstein. Teorija žalosti (Fraktura, 2016; slovenski prevod Beletrina, 2018) dejala, da je šlo pri tem romanu za tematiziranje drugosti. Ne samo ženske drugosti, pač pa tudi drugosti v smislu izviranja iz balkanskega miljeja, ter celo pohabljenosti. Roman o Milevi Einsten, rojeni kot Milevi Marić, decembra 1875, se ukvarja z vprašanjem kulturno in zgodovinsko pogojenih spolnih razik, spolnih stereotipov, tudi s politiko identitet, z vprašanji moškosti in ženskosti v razmeru do osebnega, družbenega, angažiranega in kritičnega. Pripoved, ki na izjemno eruditski in malodane že enciklopedičen način niza izseke iz življenja Alberta Einsteina in njegove prve žene, s katero sta imela tri otroke, je najprej dramatizacija njihovih občutij. Predvsem pa je očitno, da je Slavenka Drakulić ta roman napisala z različnimi podteksti v mislih. Nekje je dejala, da je biografij o Albertu Einsteinu “malo morje”, medtem ko je življenje Mileve Einstein zavito v tančico, in je bilo o njej mogoče izvedeti le prek sekundarnih virov.

Roman Teorija žalosti se odpre s seznamom pogojev, ki jih je Albert Einstein julija 1914 nanizal v pismu Milevi: njegova zahteva, da mora skrbeti za njegova oblačila, za redne obroke, biti vzdržna, predvsem glede intimnih odnosov, itn., kaže seveda na sebičnost enega najvplivnejših mož tistega časa, pri čemer je jasno, da avtorica skuša komentirati njegovo genialnost, ki je zahtevala popolno podreditev okolice njegovi raziskovalni dejavnosti in ni bila nič drugačna od katere druge moške genialnosti tistega časa. Mileva Einstein je na nek način odzrcaljena podoba te moške sebičnosti, ki je seveda pogojena tudi z generacijskostjo. Pred Milevo Einstein je na primer Slavenka Drakulić raziskala življenje Friede Kahlo ter Dore Maal. Kar je zanimivo pri hrvaški avtorici, je, da svoje junakinje postavi v konkreten čas in prostor ter jih praktično kot s filmsko kamero spremlja v njihovem vsakdanu. Pisateljičino intervencijo, tudi zaradi kratkih, linearnih stavkov, čutimo toliko, kolikor nam odstira podrobni vpogled v življenja svojih junakov. Seveda je zaznaven tudi njen fokus, ki ves čas prehaja od posamičnega k splošnemu, ali kot razmišlja Mileva po tistem, ko prejme Albertovo pismo:

»Vso noč je razmišljala o njegovih besedah. Tako postavljeni in nanizani pogoji za skupno življenje so bili res ponižujoči. Kljub temu se je zdelo, da niso namenjeni le njej in niso povsem osebni. Kakor da je Albert strnil način življenja žensk, ki so bile odvisne od soprogov. To so bila trdna družbena pravila, ki so določala ravnotežje moči, čeprav formulacije niso bile tako grobe.«

Slavenka Drakulić se je zgodbe o Milevi, ki je sodila v prvo generacijo žensk z akademsko izobrazbo, čeprav ji diplome nikoli ni uspelo dobiti, saj je dvakrat padla na ustnem izpitu, lotila na specifičen način. Po uvodnih uspehih na politehnični šoli v Zürichu, kjer je bila edina študentka matematike in teoretične fizike v svojem letniku ter ena od redkih v Evropi, je Mileva zanosila. Ta fizična okoliščina je začetek njenega padca v faustovskem smislu, medtem ko je leto 1902, ko je Mileva v Novem Sadu sedla na vlak za Zürich in pustila staršem njuno malo deklico Lieserl, začetek Albertovega kariernega vzpona. Kljub obljubi, da bosta deklico vzela k sebi, ko Albert dobi zaposlitev, se to nikoli ni zgodilo. Milevo torej najeda krivda, da se je med otrokom in možem odločila za slednjega. Kljub temu se je Albert začel odvračati od nje, kar je povzročilo ločitev, vendar šele leta 1919. Dve leti pozneje je prejel Nobelovo nagrado ter celotni znesek odstopil Milevi.

Ko Mileva razmišlja o tej nenavadni situaciji, jo vidimo v njenem lastnem stanovanju na naslovu Hüttenstrasse 62. Za njo so ločitev, srčna kap, paraliza, pa tudi Albertova vnovična poroka. V pismih, ki so potovala med njo in Albertom, in v katerih se menita predvsem o praktičnih vidikih življenja (dobesedno: denarju), se Mileva izkaže kot razumevajoča sogovornica. Ko je v pogodbo o ločitvi Albert vnesel znesek Nobelove nagrade, se ji je zasmilil; in tudi, ko je nagrado prejel ne za teorijo relativnosti, pač pa za prispevek k teoretični fiziki, posebej za odkritje zakona o fotoelektričnem pojavu (Einstein je bil tako užaljen, da ni odpotoval na slovesno podelitev). Mileva se ob tej priložnosti spomni, kako je že zdavnaj napovedala njegovo slavo; to je bil še čas, ko sta skupaj postavljala njegove teorije. V tem delu je razvidno, kolikšno pozornost je Slavenka Drakulić namenila tistemu, kar je Milevo spodneslo – torej skrbi za otroke, manj pa njeni raziskovalni poti. Šele v drugi polovici knjige je navedeno, da se je Mileva od začetka zavedala, da bo njun uspeh zapisan izključno kot njegov. Njen podpis pod opravljeno delo ne bi imel smisla brez njene diplome in možnosti za pridobitev akademskega naziva.

Iz tega je razvidno, da je pisateljica obravnavala subjekt svojega romana po recimo temu konzervativnejši premisi, kot pa je to primer v apokrifni biografiji Clara Jenice Galloway, kjer je popisano življenje slavne nemške pianistke, skladateljice Clare Schumann. Tudi v tem romanu je škotska avtorica selektivno izbirala fragmente iz pianistkinega življenja, pa vendarle ji je uspelo v malodane epski pripovedi, izpisani v bravuroznem, ponekod celo melodramatičnem jeziku, junakinjo prikazati manj kot žrtev in bolj kot ustvarjalko (pri čemer je svoje verjetno prispeval tudi medij, v katerem sta se obe junakinji skušali uveljaviti). Rivalstvo med ljubeznijo in umetnostjo ali znanostjo je torej pri obeh umetnicah opisano na način izrisovanja resničnega lika ženske iz 19. (in začetka 20.) stoletja, le da je vpisovanje spolne razlike, pri eni bolj kot pri drugi, na nek način določujoče. Mileva je namreč tip, ki nase prevzame večji delež odgovornosti in se zaradi občutka krivde, najprej nasproti lastnim otrokom, odreče sebi. Na to jo na primer opozori tudi zdravnik dr. Maier, ki obravnava njenega shizofreničnega sina Eduarda:

»Priklicevanje ženske v obstoj – ali pa, recimo, nasprotovanje temu, da so zgodovino, bodisi umetnost ali znanost, ustvarjali le (mrtvi) moški – je Slavenka Drakulić uprizorila na afirmativnejši način. Za razliko od Clare Schumann, pa še marsikatere druge ustvarjalke, Mileva Einstein ni utrla poti svojim morebitnim naslednicam, niti ni spremenila splošnejšega kulturno-družbenega repertoarja žensk v znanosti. Njena usoda ostaja vse do konca romana družbeno odtujena; krivda, ki se zveže z nervozo, se ves čas samo poglablja, stopnjuje, tako da Milevo Einstein beremo kot izrazito tragično osebo, ki v, recimo, simfoničnem delu romana razmišlja o lastnem samomoru, vendar si niti te zadnje pravice ne upa vzeti – spet v imenu otrok.«

Slavenka Drakulić torej kot deklarirana feministka, za katero je osebno hkrati tudi politično in je pisanje o položaju ženske ter njenem telesu v prvi vrsti politično dejanje, z zgodbo o Milevi Einstein izpolnjuje horizont pričakovanja; očitati ji sicer ne moremo ničesar. Zgodba dosega visoko jezikovno normo, ki se prilega portretirankinemu zeitgeistu. Pisateljica precej spretno vplete tudi obe svetovni vojni, pojav Freudove psihoanalize, judovsko vprašanje in druge teme. Očitno je, da je Mileva Einstein opazovana iz današnjosti in da junakinja tudi zaradi tega izgleda sodobno, njene intimne zadrege so ne samo tukajšnje in zdajšnje, pač pa univerzalne, posebej če pomislimo, da sta umetniškost in, recimo, samuresničitev apriorno nekaj, kar naj bi historično pripadalo moškemu svetu, pa vendarle pisateljica s svojimi komentarji ni vsiljiva. Svoji junakinji resda mestoma priskoči na pomoč s komentiranjem vrednostnega sistema opisovanega stoletja, vendar so ti komentarji nekako zamolkli in še vedno dovolj skladni z junakinjo, da niso moteči.

Eden najzanimivejših odlomkov v knjigi je pisateljičin komentar Milevinega očeta. Z ene strani oče Milevo spoduja k študiju ter se ne vpleta v razmerje z Albertom, čeprav vidi in ve, da bo to vodilo v propad, na drugi strani imamo Alberta, ki Mileve neposredno ne sili v družinsko okolje, temveč ji pusti, da to naredi kar sama od sebe. Mileva ga na nek način ogroža, vendar Albert prepusti času in okolju, da naredita svoje. Gravitacijsko torišče romana se tako preseli v razpetost med otroke in moža ter ne med znanost in moža. Pisateljica se pri tem primeru podreja “tradiciji”, medtem ko ji nadpogled pomaga kontekstualizirati like. Ker Mileva na nek način ves čas opravlja rezime njunega razmerja z Albertom, ker se ne nahajamo in-medias res stvari, le malokrat doživimo naelektritev. To se zgodi recimo v trenutku, ko oče sporoči hčeri o Lieserlini smrti, in v zadnjem delu romana, ko ima Mileva občutek, da zapušča svojega sina, ki jo je skušal ubiti. Milevin užitek je v resnici povsem povožen, pisateljica ga ne poskuša poustvariti, niti na način erotičnih prizorov med Milevo in Albertom, zato verjetno ob tem romanu ne moremo govoriti o opolnomočenju ženskih likov.

Določen potencial v tem smislu ima pritlikava žena prvega sina Hansa Alberta, čeprav tudi ona ni ekscentrična. Milevi kljub zmožnosti predajanja ne uspe najti rahlega ravnovesja med zunanjim okoljem in lastnim notranjim doživljanjem sveta in se v senci genialnega moža, ki jo zapusti, ter si poišče novo ženo, podredi zgolj zasebnemu. Nikoli ji namreč ni uspelo vstopiti v javno sfero. Pisateljica na nek način sočustvuje s svojo junakinjo, vendar bi bilo kakršno koli siljenje v subverzivnost vsiljivo. Slavenka Drakuić torej skoraj že v antropološki maniri ostaja zvesta nekaterim biografskim dejstvom in Milevo Einstein zapusti na vhodu sanatorija, kjer si vendarle dovoli, da se opre na palico. Prizna si, da je sama, vendar bo vztrajala – zaradi Teteja. Čutimo torej iskren napor pisateljice, da bi bil glas njene junakinje slišan, ne da bi pri tem porušila prevladujočo moško matrico nadvladanja.

 

 

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
(fotografija Beletrina) Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica petih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.