Ocena knjige Toma Podstenška »Zgodbe za lažji konec sveta«

Petnajst kratkih zgodb Toma Podstenška, ki so zbrane pod skupnim naslovom Zgodbe za lažji konec sveta (Miš, 2021), odpirajo vprašanje odnosa med fikcijo in resničnostjo. Podstenšek, ki je znan kot romanopisec, ki je bil večkrat nominiran za kresnika, se tudi tokrat izkazuje kot izpisan avtor, kar pomeni, da je ne samo odličen opazovalec, ki se zlahka vživlja v različne karakterje, pač pa obravnava aktualne družbene teme, vendar vedno s kančkom bizarnega, ki ga vnese v navidez vsakdanje, če ne že banalne situacije. To velja tako za zgodbo Fuzija, v kateri se protagonist zlije s pravkar kupljeno preprogo in postane le še eden od kosov pohištva, pač pa tudi za večino zgodb, vključenih v zbirko. Med njimi gre, pa ne samo zaradi dolžine, izpostaviti zgodbo Pom polo pom no pom, v kateri razbiramo spoj realnega in imaginarnega, saj opazovalca rakunjega psa doživita orgijo z živalmi. Povod za to so japonske reprodukcije japonskih slikarij, ki uokvirjene visijo v koči (opazovalnici). Starejši protagonist, ki je izjemen poznavalec opazovanih rakunjih psov, mlajšemu sodelavcu pojasni: »Veš, na Japonskem ima rakunji pes čisto poseben status. /…/ Tam mu pravijo tank ali pa bake-danuki, kadar gre za magično bitje. Verjamejo, da je bolj zvit kot lisica in da lahko poljubno spreminja svojo podobo in prevzame katerokoli obliko. Pogosto se na različne načine norčujejo iz ljudi, jim nagajajo in podobno.«

Ta legenda, vzeta iz nekega drugega okolja, se izkaže za resnično. Protagonista, ki se v navidez ležernem okolju dolgočasita, navezujeta stike z domačini, ter štejeta rakunje pse, nekega večera pijana začenjata videvati sence, ki švigajo med drevesi. »Črni tor na drugi strani jase se zgane in steče proti nama. Zdaj ni več nobenega dvoma, da gre res za rakunjega psa. Po nekaj mesecih se postavi na zadnje noge in njegovo mednožje se začne napihovati, dokler ne doseže velikosti balona.« Element magičnega, ki ga v tej precej tipični zgodbi uvede Podstenšek, sugerira,  in tudi glede na končni iztek zgodbe, ki nikoli ne upove, kaj se je zares zgodilo, pač pa pušča prostor za bralčevo domišljijo (interpretacijo), da se nahajamo v območju postmodernizma. V zgodbi sicer ne gre za skrajno radikalizacijo resničnosti, nenazadnje je jezik, v katerem je upovedana ta zgodba, realističen, pomembno pa je tudi, da avtor – iz različnih perspektiv – naslavlja eno najpomembnejših tem v svetovni literaturi – gre za vprašanje človekove svobode. Omenjeno zgodbo bi seveda lahko interpretirali v kontekstu boja med človekom in naravo (živalmi), kjer se človek od narave ločuje prav po svojem racionalnem in urejenem delovanju, medtem ko naj bi bila narava iracionalna, nepredvidljiva. Precej podobno je v zgodbi Dihaj, dihaj z mano, v kateri spremljamo nenavadno obsedenost protagonista z usklajenostjo dihanja s popolnimi neznanci, kar vodi v nepremišljeno delovanje.

Morda se zdi shematično, da avtor vse zgodbe stavi na bolj ali manj isto karto – najprej si mislimo, da gre za realistično podlago, s prepoznavnim determinizmom junakov in dogajanja, ko se zelo hitro, čemur verjetno botruje tudi žanr kratke zgodbe, ki ga Podstenšek do potankosti obvlada, izkaže, da imamo opravka z nejasnim, včasih že kar nadrealnim svetom. Ta je bolj kot s sanjami, povezan s simbolnimi in domala že alegoričnimi pomeni. V zgodbi Osvoboditev, ki prikazuje neubogljivo in odtujeno roko, ki skoraj umori svojega lastnika, se človeška svobodna volja izkaže za popolno iluzijo. Prevpraševanje v kolikšni meri ljudje sploh delujemo svobodno, oziroma je naše ravnanje stvar navade, utečenosti in rutine, zaradi česar so te zgodbe nabite s tesnobnostjo, mestoma tudi z zločestostjo, vedno nekje lebdi med vrsticami, pri čemer nam je vnaprej jasno, da zgodba vodi v pesimističen iztek. V zgodbi Vse je v redu se na primer postavlja vprašanje, ali ni sprijaznjenost in verjetno tudi namerna nevednost, oblika preživetja. Ali kot pomisli protagonist v zadnji zgodbi Pred koncem sveta, ko je priča posilstvu: »V takšnih trenutkih vsak poskrbi zase, zase in za svoje. Ne zato, ker bi bil slab človek, ampak ker pač nimaš izbire.« Precej pesimistična misel, ki ne glede na to, kolikšno mero humorja, ali pa mestoma tudi avtorjeve panoramske perspektiv vsebuje, nekje v ozadju prišepetuje, da nikoli ne uidemo lastni usodi in da so stvari morda že vnaprej določene. 

Ravno zaradi vnašanja eksistencialnih tem, kot je tista o nadzoru dandanašnji (zgodba Do dna), kjer je svoboda le navidezna, v resnici pa »računalniki, tablice, telekomunikatorji, senzorni ojačevalci in drugi pripomočki ves čas signalizirajo, kje se nahajamo in pošiljajo podatke o naših aktivnostih, telesnih funkcijah in vsem ostalem.« Ta kratek izsek iz dnevniškega zapisa nekega jadralca nam dokončno ubije iluzijo o svobodi; morda je zadnje možno oprijemališče pisanje, pa tudi to nikomur več ne zasluži ali kot bere višji specialni preiskovalec M. Cantu v beležnici: »Ne vem prav dobro, zakaj zapisujem te besede, še manj, komu naj bi bile namenjene. Če sploh komu. Morda je to samo moj obupni pokus vse skupaj še enkrat osmisliti in potrditi svojo odločitev.« Ker že od prvega stavka dalje vemo, kaj se je zgodilo, očitno pisanje ne prinaša rešitve: »Ali pa ravno nasprotno, morda gre za poskus poiskati kakšno drugo, elegantnejšo in prijetnejšo možnost. Še najbolj verjetno pa se mi zdi, da je to samo oblika razmišljanja. Nekateri ljudje razmišljajo na glas, mene je prijelo, da bi razmišljal na papir.« Na nek način nam Podstenšek prav v tej zgodbi, ki je naravnost dih jemajoča, razkrije ne samo utopičnost lastnega udejstvovanja, pač pa je to tudi ključ za razbiranje zbirke. Zgodbe za lažji konec sveta so študije karakterjev, s katerimi se, verjetno tudi zaradi avtorjevega preciznega, neposrednega sloga, lahko identificiramo. Avtor odlično uporabi možnosti, ki jih ponuja žanr kratke zgodbe. Mestoma se nasloni tudi na znane obrazce tradicionalnih, večidel trivialnih pripovednih žanrov, kot sta srhljivka in erotično pornografski roman, ter jih svojevrstno subvertira.

Takšen primer je na primer zgodba Končno na svojem, v kateri spremljamo par, ki prvič kupuje svoje stanovanje v mladim znani, ter do komičnosti pretirani situaciji, v katerih so cene maloštevilnih stanovanj enormne. Stanovanje, ki ga kupuje par, ima »posebnost«, zaradi katere si mislimo, da se pripoved zgleduje po Kafki: iz stropa kot lestenec visijo noge, ki so se nekega dne kar pojavile. Ko že mislimo, da avtor stremi k popolnemu zlitju dveh ontoloških ravni, med katerima ni nobene hierarhije, se naš pogled usmeri drugam. Nenadoma je ta hierarhija realnost, h kateri stremi junakinja. Njen pogled se spremeni in se osredotoči na dve telesi, ki se ljubita v sosednjem stanovanju. Njena odločitev, ko se vrne iz stranišča, kjer je spustila svojo zavest na pašo, zgodba pa je s tem pridobila na globini in seveda kvaliteti, saj nas je opozorila, da je nekaj narobe tudi s parom, in ne gre zgolj za neko podružbljeno stanje, pač govori o tem, da zgodbe Toma Podstenška niso in ne morejo biti stvar postmodernizma, kaj šele magičnega realizma. Na ta način tudi ne moremo govoriti o samonanašalnosti, pač pa se avtor obnaša kot da je realist in podaja objektiven, zgodovinsko in socialno natančno lociran svet, potem pa nenadoma poišče stik z nekim drugim svetom, ki je nenaraven in ga kot takšnega – v nasprotju z magičnim realizmom in v skladu s fantastiko – dojemajo tudi pripovedne osebe. V zgodbi Pred koncem sveta na primer spremljamo Robertovo odločanje o tem, kako bi preživel svoje zadnje ure na Zemlji, proti kateri je neizbežno in »pod še posebej neugodnim kotom« namenjen komet, ki bo z nje zbrisal vsa življenja. 

Zgodba se prične s protagonistovim banalnim razmišljanjem o tem, kako neurejena je njegova zelenica in da bi moral poskrbeti za številne krtine, ki jo kazijo. Z napovedjo konca sveta pa se njegove misli usmerijo h globljim vprašanjem, pri čemer vidimo, kako natančno so zasnovane te zgodbe  – kako in s kom je resnično pomenljivo preživljati naš odmerjeni čas. Robert se zaveda, da se mora odločiti, kako in predvsem s kom bo porabil svoje zadnje ure; tu se najavi še ena tema, ki se v Podstenškovi prozi očitno ponavlja – problematičen odnos z očetom. Dve perspektivi, očetova in sinova, ki smo jima priča ob koncu, sta izjemno presunljivi, potem pa pa v ospredje spet pride avtorjev humor, ki v enem stavku zgodbo spusti nekaj dodatnih nivojev, nikakor ne nižje, pač v smeri črnega humorja in recimo nepremakljivosti človeškega karakterja, ki se tudi v trenutkih skrajne ranljivosti, ne more upreti svoji naturi. Potem nenadoma skozi pripoved zasije avtorjev glas, ki pa ni vsiljiv. Konec sveta se tako zdi skoraj mogoč: »V tistem trenutku nebo razpara močan blisk in takoj zatem se začne izza obzora širiti bleščeča eksplozija. Nekje v provincie Xinjiang metulju stisne krila, da se opoleti in skoraj pade na tla. Hitro dvakrat zamahne in se zankrat še obdži v zraku.« Skoraj gogoljevski prizor, ki razkriva inteligentnega avtorja, ki tudi od bralca zahteva hitre premike ter načitanost. Edina stvar, ki mu jo lahko očitamo, je pretirana shematičnost, zaciklanost zgodb, ki razen negativnih občutkov in tesnobnosti, ne zaboli in nas postavlja predvsem v vlogo opazovalcev.