/ 

Hommage Sarajevu

VeliborČolić

Velibor Čolić: Sarajevski omnibus. Prevedla Ana Barić Moder. Goga (Literarna zbirka Goga), Novo mesto 2018.

»Ničesar ni bilo, ničesar razen dežja in tišine, ki nastopi zmeraj, kadar kdo umre …«

 

Sliši se precej kot dobro spisana zgodba o begunskem križarjenju, ki se je na koncu vendarle dobro izšlo, seveda tudi zato, ker je begunec-pisatelj presedlal iz jezika v jezik, toda zgodba je resnična in brede po dnu človeške eksistence. Avgusta 1992 je Velibor Čolić, osemindvajsetletni dezerter iz bosanske vojske, prispel v francoski Rennes. Znal je le tri besede francosko – Jean, Paul, in Sartre. Njegov olivno zelen ruzak je menda vseboval rokopis, fotografijo pesnice Emily Dickinson, rožni venec, dve razglednici Zagreba, star košček mila, in 50 nemških mark. Izkoreninjen in brezdomen se je znašel v tujem kraju, kjer ni poznal jezika in navad: »Sem zgolj begunec, kot črv pod sovražnim nebom.« Država Jugoslavija, v kateri je bil rojen, tedaj ni več obstajala. Hiša, v kateri je odraščal, je bila porušena: »Čutim, kako se je dežela mojega očeta spremenila v žalostno, črno zvezdo.«

Tedaj so Veliborja Čolića nastanili v hostlu za iskalce azila, kjer se je trlo Somalcev, Etiopcev, Iračanov, tudi ljudi iz vzhodnega dela Evrope. Veterani tovrstnih zatočišč, ki so slišali na imena, kot so Levi, Camus, Borges, Llosa, so ga naučili, kako iti po nakupih, si priskrbeti zobno pasto, zaprositi za zdravstveno zavarovanje v Nemčiji, si urediti dva potna lista, ostati zdrav in pri močeh, zmagati v pretepu, prečkati meje (najlaže poljske, madžarske, bolgarske, predvsem zaradi korumpiranih uradnikov).

»V časopisih sem videl, kako moja dežela krvavi in kako je tam vse požgano.« Jezen in travmatiziran se je Velibor Čolić, ki je tedaj v Bosni izdal že tri knjige, tolažil s poslušanjem jazza, pitjem alkohola in erotičnimi fantazijami. Menda je prepešačil kilometre, se ustavljal v bližnjih barih, nagovarjal natakarice ter se oklepal sanj, da bi zmogel še naprej pisati ter da bi končno prejel literarno nagrado.

Izkušnje iz vojne so mu služile kot material za prvo knjigo v francoščini (Arhangel). Podpisal se je pod psevdonimom: kot Alain Balzac. Francoski kritiki so pisali, da je v njegovi neomajni veri v literaturo, in predvsem zaradi intenzivnosti pisave, skoraj nekaj religioznega. Tedaj je prepotoval Evropo in nekaj časa živel v Parizu. Ko se je zdelo, da se stvari začenjajo premikati na bolje, saj je začel izdajati pri francoski založbi Gallimard, je padel v brezdanjo luknjo. Promocijska literarna turneja s tremi francoskimi avtorji, ki so se v videnju sveta zatekali v intelektualizem, ga je poparila. Ob srečanju s Salmanom Rushdijem je zapisal: »Bolj kot kdajkoli sem izgubljen v Evropi, ki je slepa in indiferentna za usodo te nove, brezdomne generacije. Moje sanje o kapitalizmu in svobodnem svetu, potovanjih in tistih mestih, ki so kreativna središča, so postale uporabljeni robci, uporabni le za hip, v resnici pa nadloga. Zgolj ruševine. Zamenjal sem konec komunizma za somrak kapitalizma.«

Velibor Čolić izumlja nov prostor, ki ga poseljujejo begunci – kar je storil tudi z romanom Sarajevski omnibus, prevedenim v slovenščino (Goga, 2018, pri Gallimardu je izšel 2012) – verjame v skupno Evropo. Zanj ta, posebej po padcu komunizma, pomeni svetilnik upanja. Nenazadnje je Evropa, predvsem v historičnem smislu, zaznamovana s tokovi migrantov, ki so se premikali od dežele do dežele, od mesta do mesta. Eno takšnih mest je Sarajevo, ki ga je popisal kot presečišče, kjer se je leta 1914 zgodil ne samo sloviti atentat na nadvojvodo Franca Ferdinanda, pač pa so se tam stikale duhovne meje treh cesarstev – otomanskega, avstroogrskega in ruskega. Roman – kronika je sicer zgrajen iz kratkih biografij zgodovinskih osebnosti, pri čemer s spretnim prepletanjem gradi obsežno tapiserijo, ki prehaja različne meje in čase.

Liki, kot so Gavrilo Princip, blodnjav in s tuberkulozo zaznamovan mladenič, ki se je po ustanovitvi Mlade Bosne preselil v Sarajevo; Viktor Aleksandrovič Artamanov, polkovnik in nekdanji ruski vojaški ataše v Beogradu; Aleksander Wittek, ki je projektno zasnoval sarajevsko mestno hišo, arhitekturno mešanico otomanskih kamnitih čipk in pruske trdnosti; avstrijski vojak v prvi svetovni vojni Nikola Barbarić – vsi sooblikujejo Sarajevo. Velibor Čolić se je, poznavajoč takšne ali drugačne vrste malicionizmov, ki so se, posebej po letu ‘95 zgrnili nad Sarajevo, z umestitvijo likov v konkreten prostor in čas, izzognil moraliziranju, recimo tudi o tem, kakšna multietničnost je nekoč vladala v Sarajevu. S tem ko se zarije v preteklost, pokaže na dejanskost. V Sarajevu je, še pred izbruhom vojne, sobivalo več narodov in več religij: mošeje z minareti, kupole pravoslavnih cerkva in zvoniki katoliških katedral, od začetka 16. stoletja pa tudi judovske sinagoge.

Dalo bi se celo reči, da Čolić s Sarajevskim omnibusom odgovarja tistim, ki Sarajevo označujejo kot mesto, kjer se je pripetila drama dvajsetega stoletja: od terorističnega napada v izvedbi Gavrila Principa do obleganja Sarajeva. Čolič se osredotoči na začetek stoletja ter pripoveduje o zadnjem dnevu življenja in o smrti Franca Ferdinanda, vendar teroristični napad zariše kot skrbno načrtovano in z literaturo podkrepljeno akcijo. Njegova kronika se zaključi v trenutku, ko v Sarajevo vdrejo Titovi partizani. Avtor, ki se opira na zapisane vire, omenja usmrtitev nemškega stotnika Ernsta Rosenbauma ter nekaj strani pozneje »sloviti proces proti islamistom« ter tudi Titov politični zapor, izgubljen v Jadranskem morju. Glede današnjega odnosa Avstrije, ki je v Sarajevu pustila dobršen del svoje preteklosti, zapiše, da je obnovo mestne hiše, ki je bila med obleganjem Sarajeva (1992–1995) močno poškodovana, zaustavil neki Jörge Haider, voditelj avstrijske skrajne desničarske stranke.

Po Čoliću se evropski nacionalizem ni začel šele pred dobrim desetletjem, temveč z razpadom omenjenih cesarstev. Pri tem ne povzdiguje multietnične skupnosti iz daljne preteklosti, temveč jo kaže v vsej njeni norosti in kaotičnosti. Sarajevo je mesto iracionalnosti, toda iracionalnosti, podane z notranjim očesom nekoga, ki je moral mesto zaradi vojne norije zapustiti in ga popisuje z dobršno mero empatije. Hkrati pa je pisatelj opravil še enormno delo v obliki poglobljene raziskave. Čolić se namreč posebej pri zarisovanju portretov opira na faktična dejstva ter resničnost zamenjuje z izmišljijo, saj ga vodi utopična ideja, da je »po svoji naravi vsak roman resničen«. Da je pri tem v roman vpletel še misli številnih piscev, od Voltaira do Iva Andrića, kaže na to, kako veličastno pesnitev je ustvaril; pesnitev, ki je spisana v kratkih ritmičnih stavkih in zlahka menja registre od humornega do tragičnega.

Velibor Čolić je nekje izrekel, da je to, da je knjigo spisal v francoščini, zanj pomenilo večjo mero intimnosti, ki prihaja na plano v izjemnih detajlih bodisi v deskripciji likov bodisi v arhitekturnih ali prostorskih zarisov. Tisto, kar je presežno v romanu, pa ni opisovanje arabeske Sarajeva nekje do druge svetovne vojne, niti zamolk glede tistega, kar se je dogajalo po osvoboditvi Sarajeva aprila 1945, pač pa so smrtni trenutki nekaterih likov. Ti niso le izkaz, da je smrt resničnejša od življenja, pač pa na plano pride tudi avtorjeva ekspertiza. Liki v zadnjem hipu sprevidijo – da Boga ni, ker ga nikoli ni bilo, na ravni romana pa imamo občutek, da se opisovana realnost prevesi onstran in da roman tedaj zaživi kot umetnina. Ugotovitve Nikole Barbarića, s katerim se roman zaključi, so edinstvene: »Med padcem je skoraj radostno ugotovil, da smrt ne boli in da je v resnici le vrtnica, ki se razpira v Večnost.«

Tišina, ki nastopi vedno, ko nekdo umre, čeprav se že naslednji hip izkaže, da je umrli pravzaprav vstal od mrtvih in da se ves visok in čeden, sprehaja po bosanski vasi, ali pa recimo po evropskih stezicah, kjer išče svojo izgubljeno domovino, odmeva v bralcu na način, da si mislim, kako bo pri branju odkrili nekaj dragocenega. Seveda je Sarajevski omnibus mogoče brati tudi kot pripoved iz preteklosti, ki jo zaradi njene živosti lahko prenesemo tudi na sedanjost. Vsi liki s svojimi fantazijami o nekem drugem življenju, ironijo in poetičnim imaginarijem, ki ga nosijo v svojem DNK, v resnici niso nič drugačni od današnjih brezdomcev, ki niso samo obstranci zgodovine, pač pa nevidni, neobstoječi, čeprav nam pisatelj sporoča, da je zgodba vsakega izmed njih izjemna in vredna pripovedi. Da so izgubili neko življenje. In zapustili nek dom. Ter da vstopajo v negotovo prihodnost. In da potemtakem begunci nikoli niso, ker kot človeška bitja seveda ne morejo biti, samo statistične številke.

 

 

Gabriela Babnik
O avtorju
Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica štirih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre in organizira festival Slovenski dnevi knjige, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Trenutno tudi podpredsednica Društva pisateljev. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.