»Kasneje nigerijski kritik v svojem spisu podobno kot Walter Benjamin podvomi v možnost prenosa pomena »tujega jezika« v neko novo družbeno prakso; »neprevedljivost« misli predvsem v okviru »tavajočih ljudstev«, ki niso vključena v Heim nacionalne kulture in govorijo »tujost« jezika, hkrati pa označujejo premikajočo mejo, cepijo patriotsko enoglasje.«
(GB: Moderni nigerijski roman)
Prizor je preveč oddaljen, da bi se lahko spomnila natančnih zarisov obrazov, ki so se soočali v tistem hipu, da bi vedela, v katerem delu dneva se je zgodilo, in celo, da bi se spomnila barve avtomobila, v katerem sva se peljala z migrantom, priseljencem, raztreščencem, ki že več kot polovico svojega življenja živi v metropolskih centrih. Vem le to, da je šlo za izlet na slovensko periferijo, pri čemer bi verjetno marsikdo utegnil ugovarjati, da Grosuplje že dolgo ni več periferija, pač pa poslovni center neke krajine. Verjetno »sva šla gledati« stare hladilnike ali kombije ali tovornjake, ki bodo potem nekoč pristali v Afriki. Najprej v pristanišču v Antwerpnu v Belgiji in potem v tistem strašnem, bleščavem Lomeju v Togu, kjer je vse možno, pa ne zato, ker gre za pristanišče, v katerem se stikajo svetovi, pač pa, ker ljudje – iz razloga, da bi si prislužili božji kruh, dneve in dneve posedajo na vročem soncu, čakajo na primernega kupca za tisto, v kar so vložili večino svojega premoženja, ter med odganjanjem muk in srkanjem mlačne vode, zrejo v brezno.
Policist, ki naju je ustavil, je seveda po direktivi zahteval papirje. Med izročanjem potnega lista, ki ga vedno hranim v duplini svojega ruzaka, sem mislila misli, ki jih vedno mislim v takšnih situacijah: zakaj je bilo med vsemi ljudmi, ki se prevažajo po cestah, potrebno ustaviti predvsem temnopoltega moškega z ljubljansko registracijo in pri tem trditi, da ne gre za rasistično gesto, pač pa zgolj za formalni postopek? Od mojega sopotnika (ali pa sem bila jaz njegova sopotnica?) je policist poleg osebnega dokumenta zahteval še vozniško, mednarodno vozniško, dokazilo o stalnem prebivanju v RS, dokazilo iz upravne enote in še kup druge solate, ki je niti ne znam poimenovati in katere izvor mi bo ostal večna neznanka. Ko sem papirje zmedeno položila v predal pod armaturno ploščo, sem na sopotnika naslovila vprašanje – kako to, da se z vso to dokumentacijo, s katero dokazuješ svojo istovetnost, prevažaš naokoli?
Pojasnjeno mi je bilo, da moraš biti kot migrant vsak hip pripravljen na pregled. In da so takšni pregledi v resnici rutina, če ne že malenkost. Obstajati migrant pomeni veliko več kot v vsakem hipu biti razpoložljiv za pregled uradnih oseb. Biti migrant pomeni, da moraš biti vsak čas – kot roža – razprt za vsakršne preglede, ki bodo bodisi ovrgli ali potrdili tvojo človeškost, ter s tem opravičevali tvoje bivanje na ozemlju, ki je vedno ozemlje nekoga drugega. In ravno ta deležnik ne-tvojosti, v post-kolonialnem diskurzu bi ga poimenovali drugost, je tisto, kar je na tako očiten akumulirano v prestolnici, kot je London. Med brisanjem potu s čela, med prerivanjem v gneči, med dvigovanjem otroškega vozička na metroju, nimaš druge, kot da si sopihneš – težko mesto. Migrant ob meni, ki je prvi dvignil voziček in ga z malodane nepojmljivo lahkotnostjo odnesel navzgor po strmih stopnicah, me je popravil, da je vse odvisno od tega, kaj si iz mesta ali kraja, v katerem se nahajaš, vzameš. Na tebi je namreč, da mestu diktiraš tempo in ne obratno.
Pa vseeno, sem ugovarjala, tu si moram vsak dan oprati lase, ker mi raznorazni izpuhi dajejo občutek, da sem ves čas prekrita s prahom, ki se ne blešči, hrup, ki iz spodnjega bara penetrira do mojega začasnega bivališča, je tako prediren, da ne morem napisati niti stavka, in da tudi tistega, kar preberem, sploh ne razumem, in predvsem je mimobežnost stikov tu tako plehka, individualizem tako zelo v porastu, sem stopnjevala svoj repertoar pritožb, da mi je, periferki, težko preživljati čas tu. »Ljudje so sicer prijazni?« me je poskušal izzvati migrant. »So …« »Celo bolj kot v Ljubljani? V Ljubljani bi namreč tvojemu otroku le malokdo priskočil na pomoč, predvsem bi gledali in se pretvarjali, da ne vidijo, medtem ko je tu starejša Gospa ob poškodbi deklice nemudoma privlekla na plano vso prvo pomoč?« Tu nisem mogla več ugovarjati. »Torej, ko nekam vstopaš, moraš najprej premisliti in pregledati pravila igre, ki veljajo v določenem prostoru, in potem ta pravila ustrojiti po svoje.« »Da preživiš?« »Natančno tako. Da preživiš. In se pri tem ne raniš.«
Moj ugovor je šel v smeri, da očitno nisem zmožna opravljati več stvari naenkrat, ker mi inteligenčni količnik tega preprosto ne dovoljuje. Okupirana s svojim pisanjem, z družino, s samo seboj, ne zmorem, ali pa vsaj ne z vehemenco in lahkotnostjo, kot jo je predvidel moj sogovornik, vstopiti v žrelo večmilijonskega mesta kot je London. Da bi bilo to mogoče, bi morala biti vsaj samska, na vrhuncu svojih moči, pa še tedaj bi morala izumiti način, kako procesirati kaos in vibracije mesta, ter seveda predvsem človeške like, ki prebivajo v njem, v svoje pisanje. Pa četudi bi bilo vse to na mestu, si predstavljam, da je tam zunaj ogromno faktorjev, ki bi mi predanosti pisanju ne preprečili, temveč bi me vabili stran od pisalne mize (bolje kavča) in recimo v nočni klub tik pred mojim nosom, če ne drugega – iz čiste radovednosti, čemu se ljudje v njem gnetejo in vriskajo in razkazujejo svoja prelestno gola telesa, ki mi mimogrede tako izpostavljena nikoli niso delovala erotična, kvečjemu osamljena in obupana.
Seveda sem s tem svojim omejevanjem bivanja v nekem mestu – glede na starost in staž – plehka. Ampak recimo, da me zanima predvsem, koliko poguma potrebuješ, da se insceniraš v določeno okolje, ali bolj dobesedno – vanj prodreš s svojim jezikom. Ker nisem prepričana, da je vse odvisno od tebe, od tvojih kapacitet, pač pa tudi ali predvsem od mesta, v katerega se naseljuješ. Predstavljam si, da se konstelacije nekega mesta, posebej takšnega kot je London, sproti sestavljajo in so odvisne od tega, kdo vanje vstopa, kdo diktira tempo in kdo stoji na obrobju ter zgolj opazuje, in jasno, kdo nenazadnje mesto tudi zapušča (kar pa ne pomeni vedno, da s tem daje prostor drugim, včasih ti prostori ostanejo tudi prazni), in da je v resnici ta manever pretakanja in presnavljanja tisto, kar mi je želel sporočiti migrant. Ampak – med nama je bistvena razlika – on ne piše, ne mešetari z duhovnim kapitalom. Njegove investicije so drugje, kar pa ne pomeni, da s tem, ko že celo življenje naseda v zahodnih metropolskih mestih, kot so London, New York, Pariz, ne operira tudi z imaginarijem, ki si ga (zahodni) pisatelji jemljemo za samoumevnega.
Nenazadnje tudi migranti sami s svojo »tujostjo«, ki premika meje, cepi patriotsko enoglasje, prvi potrjujejo fantazijo Zahoda o lastnih demokratičnih načelih. Znana je predpostavka marksističnega teoretika Frederica Jamesona, da povprečno izobraženi Nigerijec ve precej več o Angliji in Združenih državah Amerike, kot pa na primer o svojih sosednjih državah, pri čemer ni skušal prezentirati metropolski center kot center moči, v katerega se priseljujejo nekdanji koloniziranci in tam iščejo svoje priložnosti, pač pa je želel razbiti predvsem binarno opozicijo med »prvim« in »tretjim svetom«, kakršno so zagovarjali teoretiki svetovnega juga pred njim. Jamesona, ki je skušal določiti »stopnjo kulturne homogenizacije v preostanku sveta« (dobesedno odgovoriti, na katerem produkcijskem sistemu potem temelji kultura »tretjega sveta«), sem v trenutku, ko me je kolegica, ki si je London izbrala za svoje pribežališče, skušala prepričati, da živi v samem središču sveta, že prebrala, vendar ga še nisem znala sprocesirati v realnem življenju.
Tedaj sem kolegici ugovarjala, da je trditev, kako metropolski centri predstavljajo središče sveta, malodane heretična. Recimo, da se je od šestdesetih let dalje svet tako spremenil, da ne samo dovoljuje, pač pa tudi zahteva novo geografsko zavest o razsrediščenem ali multi-centriranem svetu, ki ni več ujet v v neprodušne oddelke umetnosti, kulture ali zgodovine, temveč je mešan, premešan, raznolik, prepleten z novimi migracijami, novimi neodvisnimi državami, na novo porajajočimi se kulturami. »Novi red« so zame tedaj predstavljale Japonska, Združene države, trdnjava Evrope in Bližnji vzhod, pa tudi porajajoči se centri moči v Indiji, Braziliji, Nigeriji in Pacifiku. Šele sprehajajoč se po londonskih ulicah in razmišljujoč o tej kolegični izjavi, ki je bila izrečena pred več kot desetletjem, sem se domislila drugačnega možnega odgovora. Center moči je v meni, ki prihajam z perifernega mesta, v katerem sem prejela odlično izobrazbo, in imam zaenkrat še vedno dostop do enega boljših zdravstvenih sistemov na svetu, v katerem pa so – tako kot drugje v primerljivih okrajih – človeške kapacitete omejene.
Kot pisateljica na prvo mesto sicer ne bi smela postavljati srečevanja z ljudmi, pač pa srečevanja s knjigami. Ljudje, tudi tisti pišoči, ali pa še najbolj tisti pišoči, so me že prevečkrat razočarali. Ko sem v prelepem parku v Londonu na gugalnici poganjala deklico, me je v bežnem hipu prešinilo – kaj in kako se dogaja z Benom Okrijem, enem najslavnejših nigerijskih pisateljev, ki je za delo Cesta sestradanih (1991, slovenski prevod 2017) prejel Bookerjevo nagrado. Piše skoraj nič ali pa zelo malo. Od česa torej živi v mestu kot je London? Še ena kolegica, ki na eni izmed angleških univerz predava post-kolonialne študije, je dejala, da se je nazadnje pojavil na otvoritvi Cainne nagrade in svoj govor začel malodane samopomilujoče, »Saj veste, jaz sem eden izmed tistih tipov, ki jih pokličejo, ko jih potrebujejo.« Nekoč je bil pisatelj, ki ga je Zahod pogoltnil, ker je potreboval afriškega eksota, ustvarjajoč magični realizem, zdaj je očitno pisatelj, ki živi s posledicami tega, ker je dovolil, da so ga pogoltnili.
Ko iz nekega kraja odideš, je pomembno samo, kaj si odnesel s seboj, in ne, kaj si v njem zapustil. Ker so tisti, ki lahko zapustijo sledi, še posebej v metropolskih centrih kakršen je London, veličine. In teh je le za ščepec (da ne bo pomote, Ben Okri, in ne glede na to, kako so ga ob izzidu Ceste sestradanih leta 1991 spljuvali kritiki v Nigeriji, je gotovo med njimi). Iz Londona prinašam s seboj kup knjig in popravljen roman, za katerega vem, da ga bom v nekem trenutku morala nehati popravljati, ker mi bo drugače razpadel. V njem pišem tudi o migracijah in migrantih, ki so za »izkušnjo« poti in življenja tam zunaj, izrabili in žrtvovali svoja življenja. Nekaterim med njimi se ni izšlo in so se vrnili. Na periferije. Tako kot jaz, ki zato, ker ne premorem moči za bivanje v mestu, kot je London, vsaj ne na daljši rok in predvsem, ker nimam denarja za bivanje (in pisanje) v Londonu, pravim, da se resnične zgodbe dogajajo na periferiji, in da ti v centru lahko nadenejo predvsem blišč (čeprav je London Okriju dal veliko več kot »samo« to).
Ob vrnitvi v poletno Ljubljano razumem tudi, da se nostalgični nacionalizem začne porajati iz stiske. In da je v določenih okoliščinah potrebno le počakati, da mine. Če lahko počakaš, seveda. Nekaj je odvisno tudi od jezika, v katerem pišeš. Iz izkušnje bivanja v afriških mestih kot so Accra, Ouagadougou, Bamako vem, da se moj jezik, ko se ne čisti preko vsakodnevne konverzacije, osami. Kot bi vstopila v izpraznjen, prebeljen prostor, kjer še vedno diši po lepilu za laminat. Tedaj včasih lahko ugledam tudi duhove, o katerih mi je nekoč govoril profesor na nigerijski univerzi Ile-Ife. Ko sem ga spraševala o afriškem magičnem realizmu, se je obrnil na plastičnem stolu ter pokazal proti bližnjemu drevesu: »Kakšen magičen realizem neki! Duhovi so naša realnost. Ravno tamle zdajle sedi eden izmed mojih prednikov.« Ker je bila krošnja preveč gosta in njeni listi preveč mesnati, sem videla le pobliske sonca, ki so prosevali skoznjo. V od dežja izprani poletni Ljubljani vidim duhove tistih, ki so odšli zato, da bi se vrnili. Na vse drugo še čakam …