Če nas pesmi iz prvenca zmorejo pustiti nepotešene, bo branje Ujetnikov vetra, druge zbirke Danice Ručigaj, ki je objavljena v slovenski knjigi, v veselje, čeprav gre za hipersenzibilne, trpke impresije, resignacijo in upesnjeno bolečino.
Delo, ki je bilo letos nagrajeno z nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, je čudovito preprosto, likovno in jezikovno izčiščeno, hkrati pa domiselno, neskončno igrivo in nadvse prikupno.
Slikanica se absolutno odpira tudi v smer družbene kritičnosti in postavlja pod vprašaj, če je sploh smiselno posvetiti dobršen del svojega življenja lovljenju popolnosti, če v tem lovu izgubimo stik samim s seboj in s tem, kaj je zares pomembno.
Pisati torej ni očarljiva knjiga, ampak je knjiga, ki se zajeda v misel in je na trenutke težavna, čeprav je jasno, da ogromno tvega in da je ravno zaradi tega tveganja nekako sodobna in univerzalna.
Brez Božičeve poezije, z vrhom v Mlečku, žbunju, grobovih v njem, izkustvo slovenščine ne bi bilo enako; najbrž je ta jezik med vsemi pesniki pripeljal najbolj do roba in čez.
Gre za pripoved o generaciji, ki išče svoje mesto in smisel v tem svetu, in o njenih doživetjih. Pod to plastjo se opazno dogaja živo brbotanje besed in pomenov, ki implicirajo v globje sfere
Njena pesniška govorica je občasno paradoksalna in odprta nekemu čudenju ali celo nerazumljivosti; prav s tem se po vsej verjetnosti odpira v dimenzije neizrekljivega. Sama namreč pesniško izkušnjo povezuje z religiozno izkušnjo in trdi, da je duša tista, ki je erotična.
Pesmi Lidije Dimkovske so intimne in osebnoizpovedne zgodbe, ki nas presunejo do naše temeljne biti, da se vsakič znova vprašamo, kje je tista meja, ki jo bomo slej ko prej prestopili in po kateri nikoli več ne bomo isti …
Avtorica, ki je konec septembra lani ob izdaji prvenca v slovenščini tudi obiskala Ljubljano, poraja nevšečnosti na vsaki strani, srž njenega pisanja je odkrito nestrinjanje z zapovedmi, ki ji jih nalaga strogo patriarhalna islamska družba, od nošenja naglavne rute naprej.
Subjkekta je del vsega vesolja, v katerega se staplja in obenem se npr. motiv vode steka vanjo. Občutenje je v poeziji dandanes vse teže kvalitetno upesniti, a to Pepelnik prepričljivo doseže.
Roman Pelji me domov beremo kot vrhunsko literarno delo, pa tudi kot ostro družbeno kritiko, saj nam razkriva občutljive točke in je v najboljšem pomenu besede simbol dolga do starajočih ljudi in s tem tudi do skupnosti kot takšne.
Njena obmejna identiteta postaja univerzalna z njeno govorico in pisanjem, saj jo krepita pogum in modrost kulture, ki jo pomaga razvijati. Zanjo je pisati v slovenskem beneškem narečju naravno in samoumevno, vendar ni bilo vedno, saj je hodila le v italijanske šole.
Ne glede na različne kulture in izvore pitja čaja pa je v času novodobnih zaziranj sodobnega človeka vase lahko razmislek o kulturi čaja nežna spodbuda k poti navznoter,
Za pesniško zbirko Miljane Cunta, ki jo morda še bolj kot milina odlikuje ostrina, lahko rečemo, da stare kot nove teme vpenja na tisti najbolj žlahten način.
Tako kot je za “strupene” rastline značilno, da lahko povzročajo halucinacije pa tudi zdravijo, če se jih kozumira v majhnih količinah, tako je tudi za poezijo Radharani Pernarčič priporočljivo, da se jo bere po majhnih dozah oz. odlomkih.