/ 

Problem ni več ksenofobija, ampak revščina čefurjev

Gabriela Babnik – Dijana Matković – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Dijana Matković: Zakaj ne pišem, Mladinska knjiga 2022.

Pred dnevi sem obiskala starše na podeželju. Vikend, pridelan z nadurami v socialistični tovarni, da se razumemo. Na terasi kozolca, ki tokrat zaradi suše ni dišala po slami, čeprav so je okoli lesene gradnje vzpenjalo vsakovrstno zelenje, sem prebirala knjigo Dijane Matković Zakaj ne pišem. Nekako mi je uspelo uskladiti vsebino zapisanega z okoljem, v katerem sem se znašla. Otroci so skakali okoli konjev in psov, sama pa sem tiho prikimavala mislim tipa: »Kapitalizem je naše skupnosti razbil in povzročil, da se vsakdo na svojem koncu bori za preživetje, covid kriza je problem poglobila. Kot v besedilu Naša hiša za Disenz piše Antonela Marušić, bi morali konkretizirati sanje o skupnem bivanju v hišah, kjer bi se naše stiske razporedile in zmanjšale.« Ampak ta del knjige, ki do bolečine odkrito pripoveduje o razrednem izbrisu, ki je značilno slovenski, česar avtorica sicer izrecno ne upove, je pa jasno med vrsticami, saj je to knjiga o toksičnosti v kulturniški srenji in tudi širše, je že spravljiv. Pa ne spravljiv na način kompromisarstva, pač pa, da avtorica po detektiranju težav, ki so se nakopičile ne samo njej osebno, pač pa celotni družbi, poskuša ponuditi tudi rešitve. Po vrnitvi iz življenja na vasi, kamor se je umaknila, da bi pisala, čeprav je tam v dveh letih napisala le dva eseja, po prepoznanju, da dejstvo, da si iz nekega kraja ustvarimo začasen dom, govori zelo malo o samem kraju in veliko o zmožnosti prilagoditve, sklene, da si je potrebno iznajti način, četudi nezanesljiv in nestalen, kako preživeti: »Možnost prihodnosti, po nekaj letih, ko sploh ni obstajala, je spet dobila obrise.«

Knjiga Zakaj ne pišem, ki z izseki iz avtoričinega življenja, podkrepljuje družbeno in znotraj tega tudi literarno dogajanje, ter pripoveduje o »silnicah,« ki tistim »od spodaj onemogočajo eksistenco in ustvarjanje,« me je delala nervozno. Dijana Matković s tem, ko osvetli drugost, genealogijo koncepta razreda, ki ga načeloma ni mogoče ločiti od koncepta rase, torej “postajanja” tistega “od dol”, katerega prostor ni ne tam ne tu, pripoveduje o meni in hkrati ne. Generaciji prekarcev oziroma prekark, kjer je »potrebna neizmerna moč, da v okolju, ki te ne vidi in v ničemer ne potrjuje, ostaneš samozavestna.« Identifikacijskih točk, ki jih ponuja avtorica, za nas prekarke, je nešteto, pa vendarle je še več tistega, kar nas razdružuje. Pa pri tem ne cikam na individualno reševanje problemov, in še manj se upiram skupnemu razrednemu boju (zanimivo sicer, da avtorica pri omenjanju skupnostnih bivanjskih hiš ne omenja na primer romana Istomesečniki Svetlane Slapšak, pa tudi sicer se ne sklicuje nanjo), pač pa gre za to, da Dijana Matković proces oblikovanja razredne zavesti gradi iz osebne, mestoma tudi intimne izkušnje, ki je izkušnja deklice, najstnice in nato ženske iz priseljenske družine, in le-to aplicira na univerzalnejšo raven. Pri njej načeloma ne bomo našli trdne in vnaprej določene metodologije, temveč se zdi njeno odločanje za ali proti določenemu avtorju  sprotno in “po potrebi”, kar je, tudi glede na žanr, ne avtobiografija, ne eseji, ne roman, pač pa »poljubno združevanje literarnih zvrsti,« legitimno. 

Lomljenje zvrstnih okvirjev, čeprav si drznem napovedati, da bodo in so jo v resnici Zakaj ne pišem že opredelili kot esejistično knjigo, je seveda v funkciji tistega, kar Dijana Matković poskuša – najti presečišče, kot je odlično detektirala Anja Radaljac v zapisu za MMC (maj 2022), za vse tiste, ki so zaznamovani z generacijsko travmo. Njeno izhodišče je izključno razredne vrste: trpljenje ni posledica duhovnega neskladja, ampak družbene nepravičnosti. »Najprej je treba vzroke za trpljenje razumeti ter vrniti v polje političnega.« To lepo pokaže tudi na konkretnem primeru oziroma z zapisom na Facebooku. »Kar se tiče kolegov in kolegic iz umetniško-intelektualnih sfer, je razlika med nami večinoma ta: tvoj oče je v neki stavbi nastopal, imel ali poslušal predavanje, morda je stavbo projektiral. Moj oče je nosil cement. Na vseh štirih z mokro gobo čistil fuge med ploščicami.« In tu nastopi tista razlikovalna lastnost. Če občudujem Dijanin preboj, opisan v prvi polovici knjige, torej, kako je s pomočjo izobrazbe izstopila iz nižjega delavskega razreda, ki sta mu pripadala njena starša, priseljenca, ter se navdušujem nad njenim pogumom, ko na obračuna z asistentom na komparativistiki, ki zatrjuje, da oni, ki so na študij prišli preko maturitetnega tečaja, podizobraženi, znižujejo standarde vsem ostalim in Univerzo potiskajo v pogubo, se ne morem identificirati z njeno razdelitvijo na tiste od spodaj in očitno tiste od zgoraj.

Če nič drugega, Dijana Matković pozabi omeniti, da tu ne gre samo za razredni, pač pa tudi rasni moment. Seveda nastopi trenutek v njenem življenju, ko svoj priimek izpisuje z mehkim ć, in, da je ob brskanju po številnih zvezkih in blokcih in listih, na katere si je med odraščanjem zapisovala pesmi, odkrila kup izpisanih citatov temnopoltih avtorjev in avtoric, aktivistov, od Martina Luthra Kinga do Jamesa Baldwina in Toni Morrison, iz česar sledi prepoznavanje v boju temnopoltih, toda utemeljevanje razlik in nepravičnosti v tolikšni meri temelji na razrednem diskurzu, da vprašanje rase skoraj nikoli ne pride v ospredje, vsaj ne v polnem obsegu. To prepoznanje v času, ko vse bolj dojemamo, da suženjstvo ni izginilo, pač pa, da vsak človek v vsakem hipu lahko postane blago, subaltern in marginalen, zaradi česar je pod vprašaj postavljena njegova človečnost, ni dovolj (sploh pa ne v času, ko spet govorimo, seveda na v Sloveniji, ampak globalno, o rasiziranih trgih dela, rasiziranem izobraževanju, rasiziranem javnem zdravstvu in sociali). Kot ni dovolj bežna omemba, predvsem v navezi z očetom, kako Slovenci ravnajo s fizičnimi delavci iz Bosne. Rasna logika še najbolj pride v knjigi na plano v povezavi z logiko profita. Čeprav avtorica o pojavu Gorana Vojnovića najprej piše z velikim navdušenjem (»Čefurji raus Gorana Vojnovića so bili sploh prva pojavnost mojih v literaturi, prej so se kvečjemu pojavljali kot liki v TV serijah, kjer so nastopali kot tepčki v vlogi vratarjev in čistilk v zabavo Slovencev«), nekaj odstavkov kasneje sledi streznitveni tuš. »Če bi že morali problematizirati Čefurje raus ali Vojnovićevo pisanje nasploh,« pravi Dijana Matković, »problem tiči v tem, da se ob priseljenski premalo zaveda razredne komponente.«

Goran Vojnović je po njenih besedah ravno dovolj nedelavski, ob tem pa tudi otrok izobraženih staršev, da ga je center lahko sprejel vase. V intervjujih in kolumnah ne izkazuje »nekulturnosti«. V njegovih romanih kakšen junak res trpi zaradi pomanjkanja, toda to pomanjkanje ni razlog za nekulturnost. Bistveno je torej, da Dijana Matković zapiše, da je Goran Vojnović ideji čefurstva podelil fantazmatski dispozitiv, se pravi, da ideja imaginarnega čefurstva zdaj funkcionira tudi na simbolni ravni in da so bile vse »male skrivnosti« čefurstva z Goranom Vojnovićem razkrite. Avtorica knjige Zakaj ne pišem, implicira idejo, da Goran Vojnović ne piše v realistični maniri, saj čefur ni toliko priseljenska kategorija, kot je predvsem razredna: »Čefur, ki žanje kakršnekoli uspehe, naj bodo poslovni ali športni, glasbeni, politični … že ni več čefur.« Nenadoma izjava Gorana Vojnovića, ki jo je dal leta 2008 v pogovoru z Mojco Pišek, češ da »stvari prikazuje takšne, kot so,« ne drži več. Skoraj nihče, oziroma razen kakšnega zagrizenega nacionalista, se ne zmrduje več nad kvalificiranimi delavci, ki pridejo s (svetovnega) juga, temveč samo nad fizičnimi delavci oziroma ekonomskimi migranti z juga. Problem nenadoma ni več ksenofobija, ki so jo deležni ljudje od drugod ali izgubljenost med dvema kulturama, ampak revščina čefurjev. In tu avtorica uporabi dve besedi: »ne-čefurji« in »ustrezni« čefurji. Na precej perfiden način, recimo s pomočjo avtorja kot je Eribon, upove, da je Vojnović pravzaprav ustrezni čefur, ki o čefurjih piše na neproblematičen način.

Gre torej za to, kdo se izreka o čem, pa še tu je Dijana Matković povzema Eribona: »Redko govorimo o delavskih okoljih, toda kadar o njih govorimo, govorimo največkrat zato, ker smo iz njih izstopili, da to povemo in da povemo, da smo zunaj srečni, s čimer ponovno vzpostavimo družbeno nelegitimnost ljudi, o katerih govorimo.« Objektivizacija, bi temu rekel Fanon, toda Dijana Matković vztraja zgolj pri razrednem diskurzu. Ko zapiše: »Moje priseljensko poreklo bi mi povzročalo bistveno manj preglavic, če ne bi izhajala iz ekonomskega pomanjkanja,« ji seveda prikimamo, (kateri primer bi bil boljši od Vojnovića?), toda tisto kar sledi, je precej hiter oziroma prehiter zaključek. Seveda je potrebno problem razreda dvigniti nad posamične identitete in seveda drži, da je v naslavljanju razreda pravi politični naboj za mobilizacijo množic, toda ker se nahajamo v polju literature, in tudi, ker je Dijana Matković tiste vrste avtorica, za katero verjamemo, da zabavlja čez vsake vrste ortodoksijo, in se trudi, da bi jo raztreščila na prafaktorje, ob koncu branja ostane nekakšna nepotešenost in predvsem občutek, da je bilo med drugim tudi vprašanje rase podrejeno ideji ekonomskega ozadja posameznika. Namesto nadaljnje identifikacije z obremenjenostmi s katerimi se sooča, nam ponudi zgolj dve alternativi: tisti iz družbenega roba so priseljenci iz prostora bivše Jugoslavije, tisti od zgoraj oziroma privilegirani, so praviloma Slovenci. Opcija, da bi bil fizični delavec, ki je pomagal graditi kulturniško stavbo, Slovenec, in ne zgolj Bosanec, v tej knjigi ne obstaja.

Nekaj malega praktične solidarnosti najdemo v delu knjige, kjer je govora o prekariatu, toda glede na to, da avtorica večkrat upove, da je diskurz razrednih razlik v Sloveniji toliko kot neobstoječ, in da se s tovrstno knjigo šele vzpostavlja, ne moremo pričakovati, da bo avtorica povzela besede, ki jih izreče eden izmed junakov v romanu Bernardine Evaristo – Dekle, ženska, druga-I: družbena spola nista samo dva, družbenih spolov je vsaj sto. In na podoben način družbena razreda nista samo tisti zgoraj in tisti spodaj, pač pa se je v Sloveniji pod krinko lažnega egalitarizma proizvajalo marsikaj. Toda ker izvorov te negacije, razen pri sebi in svojem najožjem krogu prijateljev, ne išče, to niti ni tako problematično, poleg tega je vedno na dlani odgovor, denar imaš ali pa ga nimaš. Bolj gre za to, da v knjigi pogrešam na primer stavek: »Zastopam samo sebe in se poskušam izogniti predpostavki, da so vse čefurke enake, ne govorim za vse, še najmanj za svojo generacijo, in nisem literarni glas svoje generacije, temveč samo pojasnjujem, kako je z menoj.« V takšnem stavku, ki bi vseboval tudi zavračanje idealov ženskosti na primer, in ki bi pripovedoval o osamljenosti, o depresiji, o odhodu iz Ljubljane in vrnitvi tja, od koder je prišla, pa ponovni vrnitvi v Ljubjano, bi bila zajeta tudi določena naivnost, predvsem pa bi nastopilo vprašanje, kako osebno združiti s političnim? Kako iz zgolj pritoževanja preiti v nekaj drugega, ne boljšega in zrelejšega, ker je to spet kapitalistična zaciklanost, pač pa tistega, kar zapiše ob koncu: »Knjige so mi pomagale, toda ohranila me je ljubezen bližnjih.«

Avtorica, ki je preživelka, nas ne prepričuje, kako živeti, če že kaj, od nas zahteva budnost, iskrenost; bolj gre za to, da potem ko popiše svojo izkušnjo in izkušnjo svoje generacije, vse v njej stremi k preživetju, iskanju rešitev in premišljanju o drugačnem združevanju. Njena življenjska energija ji pri tem narekuje odločnost, samozavest. Fascinantna je na primer identifikacija z dedkom, moralnim genijem, kot ga imenuje. Z njegovo načelnostjo v mislih definira tudi boj današnje generacije: »Če je resnico o taboriščih prej zatiral totalitarni režim, je zavest o (smrtnih) žrtvah danes zadušena pod tonami sranja /…/. Zato je bistveno, ali k temu dodajaš ali pa si prizadevaš, obupno in, zdi se, zaman, resnico potegniti izpod ton nesnage.« Osvoboditveni potencial, ki ga detektira, ne odgovarja na vprašanje, ki se skozi knjigo zaklinjevalsko ponavlja – »Kdo sploh si, ti, ki ne sodiš nikamor?« – predvsem pa tvori vez med izrazito fragmentarnimi premišljevanji. Pisanje Dijane Matković je torej zaznamovano z dvomom o sebi, z občutjem negotovosti, samospraševanja, vendar se le-to ne izteče v molk niti v pretirano glasnost; nenazadnje tistim, ki so h govoru pripuščeni, in morebiti govorijo tudi za druge, ni potrebno kričati. Ona sama je iznašla napaberkovani sistem implementiranja teoretskih misli v svoje izkušnje. In za to izkušnjo je ključno, da tam zunaj obstaja fenomen, kot je moški iz višjega socioekonomskega razreda, brez generacijskih travm in z družinsko tradicijo privzemanja intelektualnega diskurza. Pojavnost takšnih figur, ki so v realnosti verjetno neobstoječe, je pojavnost zatiranih, nevidnih oseb. 

Razpiranje razrednega diskurza je torej hvalevredno, sploh, ker je knjiga spisana z obrobja, z očmi avtentične čefurke, pri čemer ne igra vlogo žrtve. Žrtveno vlogo prepozna zgolj pri drugih. Da se razglasi za pripadnico skupnosti budnih, ranjenih ter pri tem spregleda mnoštvo drugih, sebi nelastnih ranjenosti, je najšibkejši del knjige. Dobra plat nevključenosti, ki nikoli ni bila nevključenost po lastni volji, je, da postavi svoja lastna pravila, predvsem kar zadeva pisanje. Na več mestih se spotakne ob demokratizacijo literature, ki je v svoje vrste pripustila takšne kot je ona, in predvsem ženske v trenutku, ko je začela izgubljati družbeno moč in vpliv. Vprašanje, kakšen je bil družbeni preskok sploh v resnici, je na mestu, z vidika knjige pa je bolj zanimivo, kako avtorica nove medije, ki so demokratizirali literaturo, inteligentno inkorporira v svoj tekst. Citati iz glasbenih komadov, filmski prizori, Facebook zapisi – to je nekaj, kar legitimno stopa v knjigo Zakaj ne pišem, za katero so na zavihku napisali, da bi morala nositi naslov Zakaj pišem. Večno spraševanje, zakaj ne pišem, gre vsaj v dve smeri – najprej, zakaj ne pišem kot plačanka te ali one politične opcije, in kot bi si želela njena mama, oziroma je v drugem primeru, odgovor, zakaj ne pišem – na dlani: ker je med menoj in zapisanim vsa groza sveta. Ali kot povzame Orwela: »Writing a book is a horrible, exhausting struggle, like a long bout of some painful illness.«

Če že kakšen zadržek glede knjige Zakaj ne pišem, potem je to njena utopičnost, ki je hkrati tudi dodana vrednost. Ne samo, da Dijana Matković revitalizira pojem čefurstva, zaradi česar je to zelo slovenska knjiga (dalo bi se govoriti tudi o slovenski “psihozi”), pa tudi zaradi dejstva, da je nabor literarno teoretičnih del zelo poljuden, in se skoraj nikoli ne sklicuje na postkolonialno teorijo ali subalterne študije, pač pa knjigo zarisuje okoli imaginarne postave politične modernosti. Ta namreč vztraja kot klišejski in stenografski preostanek univerzalne in sekularne vizije človeštva: individuum, javno in zasebno, subjekt, demokracija, socialna pravičnost, ki se odraža v sistemu javnega šolstva, nezmožnost znanstvene racionalnosti v literaturi − vse to jemlje nase in nam kaže lastno družbeno določenost, ter potem osvobajanje iz tega istega determinizma. Zakaj ne pišem so bolj kot avtobiografija, nekakšne confessions, boleča priznanja, ki kažejo monolitnost in provincialnost slovenske družbe, kjer so določeni mehanizmi represije vidni s prostim očesom. Dekonstrukcijski moment knjige je seveda odlično izpeljan, želeli bi se le več raznorodnosti v teoretičnem diskurzu, torej diskurzu, ki bi odpiral tudi globalna vprašanja. Marsikaj je ostalo tudi v zamolku, kot na primer toksični delovni odnosi v levičarskih uredništvih tedenskih časopisov, saj Dijana Matković zelo eksplicitno poudari, na kateri politični pol sodi, nikoli pa se do konca ne izreče, kaj vse je tam doživela. Po drugi strani se Žižek v njenem pisanju pojavlja kot nevprašljiva avtoriteta, toda ključno je, da je avtorica izpeljala, kar si je zadala, in da je Zakaj ne pišem več kot odlična druga knjiga.

 

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Gabriela Babnik – Dijana Matković – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

O avtorju / avtorici
(fotografija Beletrina) Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica petih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.