Gabriela Babnik – Miljana Cunta – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Verjetno je nekako simptomatično, da se prva pesem, ki intonira zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (Slovenska matica, zbirka Mozaik 2023), začne z molkom: »Kako so molčale / kale in pelargonije, / ko so dvignili tvoje telo.« Molk ne sugerira ustavljenega časa, recimo, da bi bila poezija v tem primeru materija, ki zna ustaviti čas na papirju, saj je poezija Miljane Cunta vsa gibka in pretočna, pač pa, da spominske sledi, ki jih pesnica nitka v nadaljevanju že omenjene pesmi, dolbejo nekakšen prostor, morda »predsobo realnega in smrti«. V tej predsobi ležijo še ne videne, nepričakovane stvari, ali še bolj radikalno, »skrite možnosti«, proti katerim se postopam približuje(mo). Pesnica resda pripoveduje o odhajanju, verjetno bližnje osebe, ki je že odšla pred časom, toda pri tem ne zaigra zgolj na prvo in očividno struno nostalgije, pogrešanja, bolečine, temveč prikliče v prostor pesmi najrazličnejše sile, torej takšne, ki so hkrati ustvarjalne in uničevalne, neviden in skrit svet, ki pa je verjetno pravo obličje realnega in brez katerega ni odrešenja tega istega realnega: »Na vhodu, ki se je kdove kdaj / in povsem neopazno / prelevil v izhod, smo obtičali, / nevajeni prepihov, / krhki in zmedeni ob nenavadnem navodilu, / naj sprostimo prehod.«
Vzdolž te površine se dogaja prehod iz realnega v metafizično, »s hrbtne na prednjo stran, spreminjanje enega v drugo«, kot bi rekel Achille Mbembe, resda v nekem čisto drugem kontekstu. V pesmih Miljane Cunta imamo občutek, da so nastale iz točno določene osebne izkušnje, vendar pri tem nikoli ne gre za dogodek sam ali za to, da se zgodi, pač pa za to, kako se dogodek razvozla in izrazi. Za Miljano Cunta je od prve pesniške zbirke Za pol neba (Študentska založba 2010) značilno asketsko pisanje, natančen, precizen jezik, ali kot bi rekel pesnik Jure Jakob »slogovna jasnost in čistost«, ki jo tokrat vizualno pooseblja tudi izčiščena naslovnica (perlasto bele platnice, z močno srebrno vtisnjenimi črkami). »Dogodek« kot je izražen v teh pesmih, pa naj bo to smrt bližnjega, nega bolnega, poslavljanje od življenja, kot beremo v uvodnih pesmih, ali postavljanje pesničinega glasu v odnos z drugimi pesniškimi glasovi, srečanje s prepoznavnimi osebnostmi iz sveta literature in slikarstva, ali celo pesmi, ki se spominsko vračajo v otroštvo, je zvezan z besedami in podobami, ki so pomensko izrazito polne, večplastne.
Vemo, da so besede prenašalci pomenov in da niso omejene samo na tisto, kar sporočajo v neposredni govorici. Spomin v pesmih, vključenih v zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, obstaja na točki srečanja med dogodkom, besedami, znaki in podobami. In to srečanje se pri Miljani Cunta izteče v obred. Zaradi nerazdružljivosti besed, znakov in podob, ki se na neki točki zlijejo v jezik, je mogoče izraziti dogodek, a ne samo to, še radikalneje ga je mogoče pokazati kot nekakšno razodetje. Verjetno res drži, da je ob poeziji Miljane Cunta mogoče govoriti o odsotnosti ironije, sarkazma in da namesto vsega tega v ospredje vstopa religioznost, ki med drugim pomeni zavezujoč odnos do resničnosti, toda to misel bi se dalo še radikalizirati; biti religiozen pomeni imeti poseben odnos do jezika. V postopkih spominjanja – kot je to primer v pesmi Jezik – se lahko podobe spreminjajo, celo nadomeščajo druga drugo, toda tisto, kar je nenadomestljivo, in kar je na nek način tudi edino, kar lahko zaceli rano, je jezik: »Ko me pokličejo in povejo,/ da je umrl / nekdo, vzamem jezik, ki raste / na samotni poti / okrog napol zaledenelega jezera, / ko se race in labodi že stiskajo k nabrežju, / iz sredine pa se širi hlad.«
Subjekt, ki se spominja, je recimo temu spodbijani subjekt, saj ne gre zanj niti za njegovo zdravljenje, saj nenazadnje živimo v globoko nestanovitnem svetu, kjer vlada radikalna negotovost glede jaza, časa, sveta, verjetno tudi govorice. To stanje radikalne negotovosti ali kot pravi pesnica, »pojemajočih ritualov«, je objektivna struktura dogodka, toda tisto, kar je ujeto v oklep čvrste identitete, je jezik, ki je nadčasoven in se ga drži nadih arhaičnega. V tem kontekstu je spominjanje preseganje mej tistega, kar je mogoče izraziti v govorici. To pripelje do uporabe več sočasnih govoric, časovnosti in tudi telesa. Šele od tod je mogoče reči, da je »tisto, kar zaznavamo na opisljivi površini pesmi, le polovica celovite resnice, druga polovica je očem skrita«. Pesmi Miljane Cunta torej ponujajo globlji uvid in ta druga plat nas sooča s temeljnimi bivanjskimi vprašanji človekovega življenja, smrti, pripadnosti (Jure Jakob, RTV, oktober 2023). Pomembno je tudi, da pri Miljani Cunti ni ključna »pripovedovalka«, ki se na primer spominja, pač pa bolj njeni čuti, v tem primeru pogled. In pesničin pogled na primer v pesmi Ura razkriva zmožnost, da pušča sledi neke temeljne izkušnje, ki je izkušnja, da predmeti nikoli »Ne pripadajo, le merijo razdalje.«
Spominjanje v primeru teh pesmi pomeni videnje sledi, ki so jih fizično pustili dogodki iz preteklosti, toda za fluidnost, ki je sugerirana tudi v naslovu Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, ni dovolj samo časovni vidik, pač pa je pesnica pozorna tudi na vonj, prostor, oblike; šele z združitvijo vseh teh elementov se življenje »utelesi« in to je narejeno na način, da se nas potiska na rob sveta. S tem ko pesnica pregleduje njegove »starostne pege / na hrbtni strani dlani« (pesem Gradež), išče zavezništvo z bralcem in tudi od njega zahteva preiskujoč in predvsem iskren pogled. Šele ko se bralec odpre pesmi, ta oživi, mu pokaže svoj ritem, barvo, tudi glas. Glas pesmi, ki zagotovo zahtevajo vnovično branje, da se prebijemo do vseh njenih plasti, mestoma drhti, potem spet odtrdeva, na vsak način pa je očividno, da so nekatere pesmi takšne vrste, kjer je vsaka beseda na svojem mestu in še več, vseh 35 pesmi na nek način resonirajo med seboj, in da je torej glas, ki se pojavlja v teh pesmih, povezan.
Zbirka Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, prinaša v branje nekaj presenečenj, ki jih pri Miljani Cunta prej doslej nismo bili vajeni. Zagotovo je ena izmed novosti »vdor« predmetnega sveta, kar je morda poskus, kako je pesnica skušala »ujeti in zgrabiti sedanji čas« oziroma nam pokazati, tako kot na primer v pesmi Podloga, da čas ni več trdno v rokah in da uhaja, podobno kot poezija ali še bolje, jezik sam, »v nihajočem gibanju med prej in potem in spet nazaj«. Za pesniško zbirko Miljane Cunta, ki jo morda še bolj kot milina odlikuje ostrina, lahko rečemo, da stare kot nove teme vpenja na tisti najbolj žlahten način. Ne samo, da je prežeta z naporom iskanja, odkrivanja in da izstopa iz sebe, in celo iz časa, njeno bistvo je, da išče vezivo med notranjim in zunanjim, in da nam kaže, kako se »Pod težko pletenino //skriva/ sveže valovanje, / pod prosojno tkanino / diskretno varovalo – sramežljiv obstret golote / iz drugih časov, / vsilijivec v dobi hitrih premen.« Pretenciozno bi bilo reči, da pesnica tudi na ta način oživlja moč pesniške besede, toda ne glede na spregledano v tem ponižnem zapisu, pušča zbirka močan vtis. Predvsem, da se je »V gosti noči, ko večina mirno spi« in »sredi izpraznjenega neba« držalo smer in da se je tu, če nič drugega na ravni jezika, zgodilo nekaj pomembnega.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.