/ 

»Pa ti veš, Drago, za kaj si midva sploh prizadevava?«

aaa

Drago Jančar: Postaje: popotni zapiski, premisleki, zgodbe. Cankarjeva založba (Zbirka S poti), Ljubljana 2018.

Knjigo Draga Jančarja Postaje beremo kot anahronistično poročilo, seveda spisano brezhibno kot smo za avtorja vajeni, iz nekega drugega sveta. Iz sveta torej, v katerem še prevladuje politična paradigma, če uporabimo izraz iz krščanske teologije, ki utemeljuje v edinem Bogu transcendenco suverene oblasti. Iz te paradigme izhaja politična filozofija in moderna teorija suverenosti, katere častilec, vsaj na ideološki ravni, je Jančar. Ena temeljnih nalog te knjige je zaobjeti širši duhovnozgodovinski horizont Slovenije, ki ga vidi, tudi v času, ko je Slovenija koeksistirala znotraj države Jugoslavije in seveda po razpadu le-te, kot sinhrono spetega z evropskih prostorom. Čeprav Jančarja vidimo v mnogih intimističnih legah, in še posebej, ker je to knjiga o njegovih literarnih poteh širom po svetu, pisatelj samega sebe definira predvsem kot bitje, ki ves čas transcendira v javni politični prostor.

Jančarjeva dilema, zajeta v tej knjigi – pisati, ali pa se ukvarjati z »važnimi stvarmi svoje dežele«, kot zapiše v eseju Feldafing, jesen, je verjetno primerljiva z dilemo današnjega pisatelja – pisati ali pa si zagotoviti eksistenco (torej prenehati pisati, oziroma pisati v prostem času). Očitno je Jančarju uspelo vse hkrati, torej pisati, potovati, predvsem pa preživeti. To sicer ne izključuje dilem in dvomov, celo cinizmov, ki si jih Jančar privošči na račun lastnega pisanja, čeprav je jasno, da je glediščna točka iz katere piše, institucionalizirana. Ne glede na to, kako kritičen je pisatelj do prejšnjega komunistično-monarhičnega režima ali, kako v enem izmed esejev zapiše, da je potrebno »včasih zaustaviti in pogledati na Zgodovino in njene dogodke s pogledom roba,« je njegova pozicija centralna. Tako v širšem, evropskem, kot slovenskem, lokalnem smislu.

Če temu ne bi bilo tako, se Jančar, povzemajoč verze W. B. Yeatsa, v esejih ne bi mogel, še najmanj v socialističnih časih, opredeliti kot popotnik, ki »dirja od dežele do dežele, od mesta do mesta, čez kontinente in oceane.« Gre torej za to, da se avtor s to esejistično zbirko potrjuje kot pisec, ki si za izhodišče svoje kritične zavesti jemlje poznavanje sebe, in najpomembnejše – razumevanje samega sebe kot produkta historičnega procesa. Pri tem je očitno, da določeno vednost tudi ustvarja, in da ne gre zgolj za to, da bi se nanjo (le) odzival. Kar ustvarja, je evropocentrični diskurz, ki domnevno operira z univerzalističnimi pojmi, ki so zanj pojmi »judovsko-krščanskih korenin«. Na ta način je simptomatično, da v eseju Mesto mrtvih kraljev o razosebljeni množici mladih in brezposelnih muslimanov v predmestju Saint-Denis piše na način, ki nam je že znan iz javnih občil – gre za iracionalneže, potencialne teroriste, ki ogrožajo evropsko dediščino.

V tem eseju, ki datira v leto 2005, načeloma išče neko čudežno formulo, ki bo opredelila novo judovsko-krščansko-islamsko civilizacijo, pod pogojem seveda, da bo v islamu prevladala njegova modernistična smer. Zdi se torej, da ima islam, posebej v odnosu do Romanie inferiorno vrednost in da bo sekularizirane muslimane potrebno sprejeti zgolj po sili razmer. Spregleda torej, da je islam v Evropi prisoten že stoletja in da ne gre za nekakšen novum in še manj za iracionalno, ki »zaustavlja razumni in konsezualni evropski razvoj.« Jančar je, podobno kot Erich Auerbach po drugi svetovni vojni, glede vstopanja drugih kultur precej bojazljiv in strahopeten, kar nas glede na dejstvo, da gre za avtorja, ki je pred leti tako empatično pisal o Sarajevu, in ki ima širok razgled nad (vele)tokom evropske zgodovine, toliko kot preseneti.

Ali gre pri tem za ambivalenten avtorjev odnos, ki piše iz neke specifične geografske ožine in ki skuša opredeliti pripadnostno noto svojemu majhnemu narodu, ali za dilemo, ki se izrazi skozi pisanje dnevnika, ki razjasnjuje mite pisateljske veličine nenazadnje so ti popotniški zapiski tudi to ni jasno. Dejstvo je, da Jančar na takšen ali drugačen način reže vezi z jugoslovanskim mentalnim prostorom. Ne glede na to, kako brezhibno je spisan esej Kratko poročilo iz dolgo obleganega mesta, je njegovo vprašanje – »zakaj ravno Sarajevo?« in kasneje izpeljevanje, kako se »nad tem mestom preizkuša neka absurdna in iracionalna zla usoda«, esencialistično. Sarajevo in s tem tudi celoten Balkan, je zanj prostor, kjer deluje iracionalno, kjer se je začela prva svetovna vojna in kjer se je stoletje s strahovitim razdejanjem Sarajeva tudi izteklo. In to iracionalno naj bi vladalo tudi v času komunističnega režima, ki je po Jančarju težil k poenotenju, ne pa tudi k dejanski hibridnosti.

Jančar ima torej celo glede multikulturne, prežemajoče se tolerance, ki naj bi vladala na ozemlju nekdanje Jugoslavije, svojo teorijo. V že omenjenem eseju trdi, da ni šlo za prostor enakosti in recimo sobivanja treh religij in kultur, pač pa je institucionalna regulacija po njegovem ustvarjala ozračje strahu, monokulturnega in religioznega rivalstva, in da je bil potemtakem edini možni odgovor nacionalizem. Zanimivo je, da razbira le negativne plati nekdanjega socialističnega režima in se posledično uvrsti med tiste, ki so pričakovali neboleč premik iz socialističnega totalitarizma v liberalno demokracijo. V eseju Prišlek s Septentriona zelo plastično zariše pogovor z Adamom Michnikom po končanem srečanju PEN. »Pa ti veš, Drago, za kaj si midva pravzaprav prizadevava?« je tedaj pisatelja vprašal kolega. »Za nekaj tako dolgočasnega, kot je Nizozemska,« je rekel. »Bi ti rad živel v takem dolgčasu?«

Od tu dalje knjiga toliko kot izgubi dinamiko: »Dvajset let pozneje njegova Poljska in moja Slovenija živita v normalnem demokratičnem dolgočasju, vsako leto me nekajkrat pokličejo na referendum, enkrat o termoelektrarnah, drugič o statusu javne hiše /…/.« V eseju Meje – bližnji daljni svet, Jančar še pojamra nad dejstvom, da se je Evropa spremenila v trgovsko združbo, vendar se mu z družbenimi problemi v postsocialistični tranzicijski državi, kot je Slovenija, bodisi ne da ukvarjati bodisi težav preprosto ne vidi. Tako kot institucionalizirani umetnik v časih socializma ni videl žarišč dejavnosti in produktivnosti, ki so, vsaj v industrializiranih regijah, na tisočev delavcem nudile osnovno zaščito in varnost, tako ne vidi procesa dezindustrializacije in z njo množičnega naraščanja brezposelnosti, kot enega osrednjih problemov v današnjih postsocialističnih družbah.

Dobra plat Jančarjeve glediščne točke je, da z odsotnim premislekom o tem, kaj se je zgodilo postsocialističnim družbam ob vstopu v Evropsko unijo, samega sebe razume kot pisatelja, ki še vedno piše iz evropskega centra. S svojo visoko humanistično držo ne sprevidi, da se je država Slovenija, »svetli cilj, za katerega smo zastavili dobršen del svojih življenj,« spremenila v periferno kolonijo centralistične Evrope. Antropološke in druge raziskave so dokazale, da so postsocialistične države, seveda zaslepljene s predpostavko, da jim bo uvoz zahodnega kapitalizma, o čemer sta nekoč na Bledu razpravljala Jančar in Michnik, prinesel ponovitev razvoja zahodnih družb, prostovoljno vzpostavile ekonomsko, politično in družbeno odvisnost od kapitalskih centrov in da so tovrstne razlage, kako današnja Evropa tava v labirintu zamisli o svoji prihodnosti, ker ne pozna dovolj preteklosti ljudi iz Vzhoda, le milozvočni odmevi iz neke izgubljene preteklosti.

aa

aaaaaa

Gabriela Babnik
O avtorju
Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica štirih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre in organizira festival Slovenski dnevi knjige, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Trenutno tudi podpredsednica Društva pisateljev. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.