/ 

»Za vsak pogubljeni talent je soodgovorno tudi njegovo okolje«

 

Tatjana Greif, Nataša Velikonja – Zamolčane zgodovine – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

Tatjana Greif, Nataša Velikonja: Zamolčane zgodovine, založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, 2018

Zadnje čase se mi dogaja, da si iz določene knjige zapolnim posamične odlomke. Ne samo da natančno vem, kje v knjigi se nahaja iskana misel, se pravi, da se mi zgodi, da knjigo vzamem iz police, prelistam, in naletim na odlomek, ki mi v nespečnih nočeh hodi v misli, pač pa, da se natančno spomnim tudi oblike črk, razmika med vrsticami, in seveda asociacij, ki mi jih zapisano sproža, in s pomočjo katerih bi lahko, če ne bi bila preveč lena, iskala nadaljnje izpeljave in primerjave s tukajšnjo realnostjo. Tako sem v vsej tej strašni diskusiji za in proti Handkeju, v katero se ne mislim vpletati, saj razen Pisateljevega popoldneva v gimnazijskih letih Handkeja nikoli nisem zares brala in se torej ne čutim pristojno, da bi parirala tistim, ki z visokim moralističnim glasom opisujejo in zahtevajo formo in institucijo pisatelja, kdo in kaj naj bi bil oziroma, kdo in kaj je nekoč bil, začela odpirati knjige, ki sem jih že zdavnaj prebrala oziroma večkrat prebrala.

Ena takšnih knjig je zbir študij Zamolčane zgodovine Tatjane Greif in Nataše Velikonja, ki na nek način poglablja že zasnuto lezbično zgodovino na Slovenskem (Lezbična sekcija LL, 2012), predvsem z raziskovanjem del in življenj nekaterih likovnih in literarnih umetnic, rojenih v drugi polovici 19. stoletja in v prvih letih 20. stoletja. Čeprav je knjiga v zbirki Vizibilija izšla lani (z letnico 2018), se zdi, da sem jo že zdavnaj prebrala oziroma sem jo – zaradi dejstva, da znanstvena spolna in seksualna hierarhija ustvarja vrzeli, da ženske izloča iz raziskovalnega polja, da jih obravnava parcialno, bolj ali manj v smislu naključne prisotnosti oziroma je do njihove reprezentacije pristranska – ponovno prebrala. S ponovnih branjem mislim predvsem na zapolnjevanje vrzeli tistega, kar je v slovenski literarni preteklosti umanjkalo, bilo izpuščeno, potvorjeno, s čimer je seveda sugerirano, da je slovenska literarna preteklost večinsko bela in moška in heteroseksualna.

Stavek h kateremu se vračam, je sproducirala francoska zgodovinarka Michelle Perrot. Trdi namreč, da je »težava zgodovine žensk zvezana z izbrisanjem njihovih sledov, tako javnih kot zasebnih.« Ta »dokumentni deficit«, se pravi pomanjkanje sledov na področju ‘virov’, kliče po drugačnem arhivu, in implicira, da neobstoj ženske homoerotike na zemljevidu nacionalne zgodovine ni posledica historično odsotnega lezbištva, temveč produkt selektivnega redukcionizma. Iz tega razloga naj bi bili za zgodovino žensk tako pomembni zasebni arhivi oziroma, kot jim pravi Perrot, »drugo podstrešje zgodovine«. Kolikor seveda ni bilo uničeno. To napeljuje na misel, da umetnost ima spol in spolno identiteto, in še več, ima seksualni izraz, ter seksualno orientacijo. Kot trdita Greif in Velikonja, imata spolna in seksualna perspektiva vsaj od poznih šestdesetih let 20. stoletja v angloameriškem in zahodnoevropskem prostoru ključno vlogo v analizah avtorstva in umetniških praks.

Interpretacije, ki torej izpuščajo oziroma spregledujejo elemente, bodisi spola in seksualnosti bodisi drugih biografskih kontekstov, kot tistih, ki se manifestirajo in berejo v umetniškem jeziku, pomenijo napako. Avtorici v knjigi Zamolčane zgodovine večkrat poudarita, da sta perspektivi spola in seksualnosti inherentni tako pri porajanju umetniške ideje kot pri produkciji umetniškega dela, ne nazadnje pa tudi pri njegovi recepciji. Kot primer navajata literarne zgodovinarke, kot sta Irena Novak Popov in Katja Mihurko Poniž, ki novosti slovenskih prozaistk, pesnic in dramatičark, recimo od obdobja romantike do druge svetovne vojne, iščejo zgolj v slogovnih značilnostih v odnosu do literarnega kanona oziroma obravnavanega obdobja. Drugačne podobe razbirajo pri moških pisateljih kot so Ivan Cankar ali Vladimir Bartol, hkrati pa spregledujejo avtorice, kot sta Pavlina Pajk in Ljudmila Poljanec.

Zavračanje biografskega pristopa s strani raziskovalcev in raziskovalk literature, obsesija iskanja inovacij zgolj v formalističnih novostih, pomeni spregledanje drugih branj, in tudi spregledanje vsebinskih, motivnih, tudi družbenih novosti. Če potegnem vzporednico s primeri literature globalnega juga; brez Saidove metode »kontrapunktičnega« branja, bi težko prišli do interpretacij, ki razpirajo prostor za drugo izkušnjo, doslej zaradi prostorske organizacije in vpetosti v realne oblike oblasti, kakršna je kolonializem, prezrto. Ali še natančneje: leta 1814, ko je izšel Mansfield Park Jane Austen, je bila Antigua angleška plantanžna kolonija, toda kasneje se je otok osvobodil in postal neodvisen. Danes s Karibov prihaja cela vrsta pisateljic in pisateljev, kot sta V. S. Naipaul in George Lamming, ki izkušnjo imperija dojemata iz povsem drugačne perspektive kot Jane Austen.

Pri takšnih “celostnih” obravnavah torej ne gre zgolj za partikularna vprašanja, ali nas zanima zasebno življenje določenega ustvarjalca ali ustvarjalke, ali smo sploh pristojni, da nas zanima nekogaršnja zasebnost, pač pa, kako se piše zgodovina družbenih obrobij? In kako poteka zgodovinjenje margine? Ali če si za hip pomagam še z navedbami Greif in Velikonje: ko določen marginaliziran diskurz vstopa v historiografski diskurz, vstopa kot korekcija zanikanja določene eksistence, čustvenosti in telesnosti. Said bi takšno rehabilitacijo nevidnih biografskih kategorij omilil, saj »kontrapunktično« branje zanj pomeni soodvisnost literarnega kanona in »drugega« branja, pri čemer je ključno, da se »druga« izkušnja ne izraža na isti način, da uporablja druge modifikacijske vrednosti, toda vseeno, in navkljub kasnejšim očitkom, da je v Saidovem delu vsebovana resna nedoslednost, predpostavlja, da tu operiramo s političnimi kategorijami, in da literatura potemtakem ne more biti prosta ideoloških podmen.

Ko je na primer Marja Boršnik, ki jo navajata tudi avtorici omenjene knjige, odgovarjala na očitke, češ da je se v Izbranem delu Vide Jeraj preveč posluževala psiholoških analiz njene osebnosti in da te neupravičeno sestavljajo bistveni del študije, je – posebej v današnji prekarni situaciji utvarjalk in ustvarjalcev – opozorila na ključno: »Kadar bodo našemu duhovnemu delavcu – tu mislim zlasti tudi na delavko – omogočeni pogoji za razvoj in uveljavitev vseh ustvarjalnih sposobnosti, tudi naš literarni zgodovinar ne bo imel več kdo ve kaj opraviti z življenjepisi. Dokler pa je življenjepis posameznika sredstvo, ki z njim dokazujemo zakopanost naših talentov in nebogljeno fragmentarnost tistega, kar se je včasih po golem naključju rešilo v javnost, toliko časa je naša dolžnost, da kažemo ne samo, kaj imamo, marveč tudi, kaj bi pri manjši zatrtosti in večji osveščenosti odločujočih lahko še imeli. Za vsak pogubljeni talent je soodgovorno tudi njegovo okolje.«

Pogosto se zdi, da je izogibanje biografskega pristopa in očitki, da naj bi biografski podatki zastirali literarno-analitski pogled, del konservativne dejavnosti. Vprašanje, kaj je pomembno in kdo določa pomembnost, je lahko samo retorično & sarkastično. Toda navkljub jedkosti, ki jo je mestoma zaslišati v knjigi, kot je Zamolčane zgodovine, je pri spraševanju, kako in zakaj obstoječe strokovne objave zastirajo sfero zasebnosti – zakaj niso odprte in vključevalne do identitet različnosti, in nenazadnje, zakaj ne dopuščajo, zamolčijo in celo zanikajo možnost, da številne ženske, umetnice, slikarke, pisateljice, pesnice, šolane, izobražene, samostojne, neodvisne in nekonformne, niso bile aktivno vključene v matrico heteronormativnosti – ključna solidarnostna gesta. Če sta avtorici odraščali brez zavedanja o stvarni širini čustvenih in seksualnih izrazov, ter sta se morali do njih prikopati kakor sta vedeli in znali, naj bi ta knjiga, seveda tudi v generacijskem smislu predaje, prispevala k izboljšanju situacije.

   

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

     

Tatjana Greif, Nataša Velikonja – Zamolčane zgodovine  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Gabriela Babnik
O avtorju
(fotografija Beletrina) Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica petih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.