Odlomek iz romana »Tri smrti«

aaa Gabriela Babnik o poslanem odlomku Besedilo je izsek iz drugega dela romana, ki nosi naslov po junakinji Idi (Mušičeva Ida), katere oče, nekdanji dopisnik, je v Afriki naredil samomor … Ida ugiba o njegovih izposojenih življenjih in predvsem razmišlja, kako mrtvi vstopajo v naša življenja, kar je krovna tema romana … Ida je sicer prekarka, ki ne želi biti presojana po lastni »pički«, kot pravi v pogovoru s prijateljico, temveč predvsem po tem, kar počne … eden izmed podtonov je tudi njena samost, še posebej po izgubi otroka in razhodu s partnerjem … aaa *** aaa Ida je Leu nekoč v trenutku spozabe priznala, da jo je strah imeti otroka. Na njen strah se je odzval ignorantsko, ko pa je med nosečnostjo zbolela, je najprej vprašal po otroku, kot da si ga je strašno želel. Naredila sta ga po naključju, kot del spozabe, ničesar namreč nista imela urejenega, ne stanovanja, ne služb, še avtomobilske kripe si nista mogla privoščiti. Slutila je, da se tudi Leo boji imeti otroka, vendar si strahu ne upa priznati. Ob neki priložnosti ji je pojasnil, kako pritiskajo nanje v časopisni hiši, kjer je bil honorarno zaposlen. »Nam honorarcem je skoraj lažje kot redno zaposlenim,«je napaberkoval, pri čemer je Ida zrla v njegovo ruto z arafatskim vzorcem. To je bil že čas, ko se je začela spraševati, kaj ji je dal? In, ali je upravičeno njegovo pizdenje nad korporacijami, ko pa je vsa svoja protestna pisma pošiljal z Applovega računalnika? V Ikei je, čeprav odločen, da ne bosta ničesar kupila, in da sta se tam znašla, da bi si ogledala prizorišče zločina, pred blagajno stal z zavitkom papirnatih prtičkov, rastlino iz zelene plastike in še tremi drugimi predmeti navidezno uporabne vrednosti. Pri izhodu se je potem Ida ustavila pred avtomatom in kupila žeton za kremasti sladoled. Na ta način mu je sporočila, da poravnava njun morebitni spor, saj je bil Leov odziv več kot predvidljiv – če mu je poočitala, da se mu v veleblagovnicah, obsijanih z belkastimi neonskimi očmi, svetijo oči, je začel v mirnem, pridigarskem tonu govoriti, da naj torej na lastno pest začne gojiti bombaž ali pa ji je, če je v trgovini preverila, ali prodajalec, od katerega kupuje obleke, uporablja otroško delovno silo, očital, da je preresna. »Na svet gledaš z nepraktično, nerazumno resnostjo,« je pogosto ponavljal. Včasih se ji je celo odkrito posmehoval, ko je kupila obleko v trgovini second hand, češ da se tako samo posmehuje tistim, ki second hand ni njihova izbira, pač pa usoda. Kot na primer otroci v Afriki, kar ni bilo daleč od tistega, kar je govoril njen oče, češ da bo, če se bo odrekla mesu, umrla ena krava manj na leto, ampak to je bilo tudi vse, kar sta Leo in oče imela skupnega. Poanta Leove zgodbe je bila v pomilovanju mladih novinarjev, ki zaradi družine in kreditov niso mogli reči ne. Onadva nista imela nič od naštetega in sta se iz pozicije svoje ničevosti posmehovala domnevno še večjemu niču. »Pa bi ti na njihovem mestu rekel ne?« je osorno vprašala Ida. Leo se je delal, kot da je ne sliši, čeprav je bilo jasno, da se tudi on ne bi znal upreti, če bi mu okoli vratu visela suženjska veriga. S pogledom je zaobjela najemniško stanovanje, v katerem sta živela. Srebrne tapete v predprostoru so se mastno svetile in v mrzlem radiatorju je klokotala voda. Pozneje, ko je bilo med njima že vsega konec, ker nista znala zaustaviti povodni razočaranja in obtožb, čeprav sta razlog za razhod pripisala generacijski pripadnosti, izgubljena generacija se je temu takrat reklo, je Leovo ime povezala s srebrnimi rožami, ki so tekle malodane od vrha do tal v predprostoru. Leo je bil človek, ki je na facebook postavljal članke o Remarque Coutonimu, medtem ko je ni znal objeti, ko je odhajal iz stanovanja, ali pa je bilo samo to, da je napačno presodil trenutek za svoje oratorske simpozije. Po dolgih odsotnostih v kraje z neizgovorljivim imenom, kamor ga je pošiljala časopisna hiša, je včasih po več tednov ždel doma in pogosto interveniral v njene misli. Ko se je hotela poglobiti v projekt, je nenadoma zakrilil z rokami in jo prisilil, da je prisluhnila njegovim komentarjem o tistem, kar je pravkar prebral na spletu. Ponavadi si je v takšnih odsekih začela ravnati hrbtenico, ali pa je naredila dolg požirek vode, ki jo je nato žvrkljala po ustih. Zgodilo se ji je tudi, da je samo zrla vanj in se skušala spomniti, kaj vidi na njem, ali pa, kaj je videla prvič, in potem naslednjič, vse do trenutka, ko sta se skupaj znašla v stanovanju. V redkih prebliskih si je zaželela, da bi se Leo izselil iz njenega časa in prostora. Idi se je vedno zdelo, da človek, ki pripoveduje, izreče nekaj povsem drugega od tistega, kar je želel. Babici in dedku, ki sta se potem, ko sta prodala stanovanje, preselila v dom za starejše, je hotela pojasniti, da so bile za njen razhod z Leom krive tudi družbene okoliščine. Seveda ni uporabila teh besed. Sedeč na babičini postelji s krožnikom riža v naročju ter kozarcem presladkega malinovca ob strani je rekla nekaj takega kot, Slovenija se spreminja v deželo ubežnikov, rada bi vedela, koliko je takšnih kot jaz, rojenih na začetku sedemdesetih in pozneje, koliko nas je, ki smo imeli mirno otroštvo, koliko nas je šlo skozi puberteto, potem pa smo postali prestrašeni odrasli, ko se je mesto okrog nas pogreznilo v strah, ne da bi kdo napovedal kakšno vojno. Posebej dedku, ki je rad poudarjal, da je preživel kar nekaj katastrof v svojem življenju, zaradi česar ga je Ida imela na sumu, da se ima za pogumnega in bistrega, ni bilo jasno, zakaj je Leo odšel ravno po tistem, ko je rodila mrtvega otroka, »Pravi moški ne pusti ženske v težavah,« je rohnel. Ida je nekoliko prenagljeno odgovorila – »Koliko nas je zapustilo mesto z občutkom, da se na tak ali drugačen način rešujemo, in koliko nas je čutilo, da s tem reševanjem nekaj izdajamo?« Ni hotela govoriti s takšnim jezikom; dedku in babici je hotela povedati, kako je Leo govoril, da je Oliver, torej njun sin, preveč zaščitniški do nje, vendar ni zmogla. Ni mogla reči, da ji je Leo zameril, ko je za izgubo otroka povedala najprej očetu. Rekel je, da se je tako odmaknila od njega in pustila svojemu očetu, da jo je rešil – kot bi izdajala nekaj, kar bi moralo biti samo njuno. Če bi babica slišala njen stavek – »Ali hočeš reči, da bi mrtev otrok moral biti najina skrivnost?« – bi si verjetno pokrila usta. Leo je menda hotel samo to, da bi onadva ostala samo onadva, da bi kakšno stvar obdržala tudi zase. Ida je videla samo sebe, kako se mršči in se zadržuje, da bi odložila krožnik z rižem in si odtrgala kožico na kazalcu. Mama jo je v puberteti kaznovala zaradi pogrizenih nohtov, roko ji je nastavila nad razbeljeni štedilnik in vpila – »Ali boš še?« – toda kožica ji je vseeno ostala. »Kam si rekla, da je odšel, v Stuttgart?« je rekel dedek. Nagnil se je naprej in ugasnil televizor. Pozorno jo je opazoval. Ido je prešinilo, da bi znorel, če bi slišal Leov stavek: »Nočem, da delujeva kot nedorasla otroka, ki edine stvari, v kateri bi lahko uživala, nisva znala narediti in zdaj na pomoč kličeva tvojega očeta.« Edini odgovor, ki se ga je Ida domislila tedaj, in ki se ji je zdel najbolj na mestu tudi zdaj, je bil: »Moj oče ni tak.« Babica ji je sama vzela krožnik in ga odnesla nekam na hodnik. Dedek je njeno odsotnost izrabil za monolog o Nemcih, ki zmagujejo »s tem svojim gospodarstvom”. Rekel je, »Nad nas jim ni več treba z orožjem, zdaj si z denarjem jemljejo celo očete naših vnukov.« Ko je odnehal, je Ida vstala in odprla vrata na balkon. Čeprav je bila zgodnja jesen, ji je prijalo sedeti zunaj. Opazovala je nebo, neonsko belo, brez globine, ko je soseda iz spodnjega nadstropja, zaklicala, da jih pride pozdravit. Vedela je, da je to ekscentrična pesnica, ki si je na šivalnem stroju zašila levičarsko revolucionarno ikonografijo – partizansko zvezdo in jo razobesila na zunanji del balkonske ograje. Dedek je rad razpravljal z njo, čeprav je govoril, da je ženska zmešana in da ves čas išče provokacijo; poznala sta se od mladih let, ko sta se vsak posamično in seveda tudi skupaj javno razglašala za nepobošljiva napredneža, zato je bilo očitno, da sta še tako zaostren dialog lahko v vsakem trenutku razpustila in se vedla, kot da se med njima ni zgodilo nič slabega. Ida je videla, da jo babica opazuje skozi balkonsko okno. Njen pogled ni odražal pomilovanja, pač pa nekaj čisto drugega. Ko je stopila do nje in rekla, »Ali ga pogrešaš?« se je Ida pretvarjala, da ne ve, po kom jo babica sprašuje. Čez čas je potem vseeno napol zašepetala, »Veliko sva se smejala, na koncu naju je družil predvsem humor.« Ni hotela, da bi dedek slišal, da v resnici opisuje predvsem njuno razmerje. Babica je čez čas dejala: »Težko je nehati biti zaljubljen ali zagledan v tistega, ki nam je ljub in nas poleg tega zabava, čeprav nas pogosto trpinči; človek se najteže odpove smehu v dvoje, ta vez je najtesnejša,« medtem ko bi si dedek želel slišati več o Leovem ljubosumju do njunega sina. Po Idini partituri, »Moj oče ni tak,«bi dedek hotel vedeti, kako se je Leo odzval. Če bi rekel tisto, kar je tudi dejansko rekel, »Ne gre za to, ali je tak ali drugačen, gre za gesto, nočem biti kot otrok, ki čaka, da ga pride nekdo rešit. Jaz bi moral reševati tega otroka,« bi vzrojil. Dedek bi namreč prepoznal votlo zvonenje Leovih besed, prepoznal bi, da se je Leo čutil poraženega in da je skušal krivdo za njun poraz zvrniti na Oliverja, ki mu je tako ali tako vedno vse povedala – velike in majhne stvari, in ta mrtev otrok je bil velika stvar, zato toliko bolj. Ko je Leo odšel iz njenega življenja, je bilo jasno, da odhaja tudi zaradi tretje osebe, ki se je naselila med njima. Rekel je, da se Ida boji živeti brez očetove zaslombe in da odhaja ne zato, ker sta izgubila otroka, pač pa, ker se boji zaživeti z njim in ker se boji, da bi se oče, če ga ne bi več neprestano klicala, čutil izločenega. Preden je odšel, ji je rekel, »Nimam dovolj moči, da bi izrinil tvojega očeta, ne morem pa tudi gledati, kako ga ob vsaki malenkosti kličeš.« V stanovanju na Tavčarjevi, ki sta ji ga pomagala kupiti dedek in babica in v katerem je našla zatočišče pred svetom, je Ida pomislila, da bi poklicala Lea. Ne bi mu povedala, kako je z njo, poskušala bi ostati trezna, zato pa bi ga hipotetično izprašala, kako bi ravnal, če očeta nenadoma ne bi bilo več med njima. Če bi umrl ali pa preprosto izginil? Bi ji dal drugo priložnost? Bi počel vse, kar je počel v tujini, in se vrnil k njej? V tej misli se ji je zdelo nekaj skruniteljskega do očeta, zaradi česar je, ležeč na postelji v spalnici, potegnila noge k trebuhu in se spravila v položaj embrija. Soseda s peterokrako zvezdo je pred njo podržala škatlico cigaret, vendar je Ida odklonila. Čez dlani si je potisnila rokave puloverja. Bežen občutek iz otroštva, ko so ji noge bingljale preko balkonske ograje, se ji je vrnil na čuden način. Vse je bilo enako kot v tistem z avgustovsko svetlobo obsijanem času, čeprav so tudi tedaj znali zavladati mračni nalivi, pa vendar si tedaj niti v sanjah ni mogla predstavljati, da moški med ljubljenjem s prstom poišče tvojo kožo in prst vtakne v zadnjični presredek, Leo jo je namreč vedno hotel imeti na tleh, ponižano, razprto, pri čemer ji je govoril, ali ji paše, ni ji pasalo, vendar je vseeno govorila, da ji. Zaprla je oči, kot jih je zapirala med ljubljenjem, razlika je bila v tem, da si je zdaj lahko priznala Leovo željo po podložnosti. Tisti čas, ko sta bila še skupaj, je njegova želja tako zelo prosevala skozenj, da ji je bilo žal, da bi mu samo ta trenutek, ki ga je imel, odvzela. Potrebovala je neskončno dolgo, da je sprevidela, da gre za zavrnitev. Ona mu je izročila to moč nad samo seboj, ona je hotela, da jo ima rad, torej je šlo v tem razmerju predvsem za njeno nečimrnost. Ida je potem vseeno vzela cigareto. Zazrla se je skozi okno in videla, kako je dedek spet prižgal televizor. Nekomu na hodniku je nekaj razlagal. Njegov stavek je ujela le napol, nekje v tistem delu, ko je hitel pojasnjevati, da je imel v življenju le eno pomembno in bistroumno žensko, ki se ji je predal brez zadržkov. Ko je Ida ob tem pomislila na očeta, ki sta ga dedek in babica oboževala, vendar o njegovih odhodih v tujino, ki naj bi legitimirali tudi odhod iz družinskega miljeja, nista hotela govoriti, samo o Leu, ki je že zdavnaj izginil iz Idinega življenja, in za katerega si niti ni želela, da bi ji v tem času dajal kakršnokoli oporo, kot sta si predstavljala ta dva ostarela človeka, se ji je zazdelo, da se po robu njene sreče sprehaja tudi grenkoba. Šele ko je Ida rodila mrtvega otroka, je začutila, kako se je njeno telo na neviden način, pa vendar kot nihajna ura, prevesilo. Čakalo je, lep čas, da bi sadež v njej dozorel, nenadoma pa je čakanje in recimo tista rumena avgustovska svetloba, ki prinaša čakanje bodisi na začetek šole bodisi na to, da se življenje vrne v stare tire, prešlo v jesenski dež, ki ni bil več droben, tih, in ni več prinašal vznemirjenja, pač pa ji je govoril, da je vznesenost v njej uplahnila in da je zdaj zrelejša; ne samo za eno leto ali dve, počutila se je neskončno staro. Imela je občutek, da jo je telo izdalo, da je naredilo vse drugače, kot bi moralo, čeprav je bilo navidez takšno, kot je bilo prej. O tem ni govorila z nikomer. Ni mogla. Znancem, še posebej tistim, s katerimi so skupaj ustanovili društvo, je povedala le za Leov odhod. Ilija se je smejal kot vedno. Klical jo je, ji govoril, da se morata dogovoriti glede rokov, doreči detajle glede festivala, ki so ga pripravljali, toda potem je pogovor vedno zvedel nase, na to, kako se mu pri oseminštiridesetih zdijo vse ženske seksi, kako je na bolšjem sejmu kupil gramofon in zdaj nima niti za kruh, in če je predolgo molčala, se s telesom pritiskala k mrzlemu radiatorju v stanovanju, zrla na zadnje dvorišče sosednje hiše ter razmišljala, da jo preplavlja nostalgija, vendar ne za tistim, kar je bilo in kar je izgubila, ampak za tistim, kar je šele pred njo, ji je začel pripovedovati šale. Ko ji je povedal, kako svojo zobno protezo pere v pralnem stroju, se je začela krohotati. Ilija jo je vprašal, ali je vse v redu z njo, vendar je odložila slušalko in se še naprej krohotala. Glavo je vrgla v znak, in ko se je umirila, ko se ji je telo nehalo stresati, je pomislila, da je s smehom skušala iz sebe izvreči ponavljajoče se sanje, ki jih je imela zadnje tedne, odkar se je vrnila iz bolnišnice. V sanjah je hodila v klet večstanovanjske hiše, v kateri je živela. Ker ni našla luči, se je skozi širok hodnik z debelimi zidovi, to je vedela po globini hladu in vlažnosti, pretipala. Tik pred desnim zavojem so bile stopnice, na katerih se je vedno znova spotaknila. Ni vedela, kaj jo je vleklo v tisto klet. Večina iz desk zbitih vrat, ki so preprečevala vstop v majhne predeljene prostore, je bilo zapahnjenih, njena klet, zadnja v vrsti, sploh ni imela vrat, pa vendar je zadrževala, vsaj do njenih kolen, vodo. Ida je zabredla v kalno brozgo in začela poskakovati, da bi se dotaknila s stropa visečega konja, ki je bil z nogami privezan na verige. Beločnice mu je že zdavnaj zalila kri, dlaka se mu je lepila, in iz nje so občasno vzletali molji, za katere pa se je zdelo, da v tisti neonski svetlobi ne znajo pristati nikjer drugje, kot na konjevem trupu. Klet ni imela okna, ni komunicirala s svetom, pa vendar se je Idi zdelo, da je ta svet v svetu, svet pod zemljo, in vendar na zemeljski površini, resničnejši od vsega, kar jo je kdajkoli obdajalo. Na enem od družinskih srečanj je potem naznanila le, da bo nehala jesti meso. Mama je izbuljila oči na enak način kot tedaj, ko je naznanila, da sta se z Leom razšla in da naj ne računa več na njuno družino; oče je zgolj dvignil kozarec in ga, ne da bi naredil požirek, položil nazaj na mizo. Ko se je mama umaknila na balkon in zazrla v praznino, kar je Ida razumela kot vrhunec mamine samosti, po katerem se je v prostor vračala pomlajena ali pa vsaj prezračena in napolnjena s postanim cigaretnim dimom, ki je prekril njen vonj starega pohištva, sušenega cvetja, je oče prekrižal roke v naročju in jo nekaj časa nepremično opazoval. »Zakaj samo vegeterijanka? Vegeterijanstvo je navadna potuha, zakriva problem in odlaga radikalne spremembe,« je mirno dejal oče. Ida je rezala sadje na drobne kose, to zadolžitev je v družinskih ritualih obdržala še iz otroštva, le da se je zdaj odpovedovala stepanju smetane, saj je bilo mamo nemogoče prepričati, da bi uporabljala smetano brez živalskih maščob. »Bolje bi bilo, da z jedilnika odstraniš jajca in sire, ki so narejeni iz kravjega mleka…« Ida se ni hotela obrniti, vendar je nekaj bruhnilo iz nje. »Čez to sva že šla, mar ne? Mar mi boš zdaj začel čivkati, da rejna žival ni zasužnjena, ni ji odvzeta svoboda, temveč se jo vzreja, krava ni spolno zlorabljena, ne posiljuje se je, ne gre za poseg v njeno intimno, ali poseg v telo, kravo se oplodi …« Oče je besno vstal, pri čemer je stol zletel na drugo stran kuhinje. »Nehaj s tem sranjem, skušam te zgolj zaščititi pred samo seboj.«Ida je videla, kako je s pestjo udaril po mizi. »Namesto da bi si po izgubi otroka opomogla, boš svojo neješčost obremenila s tem, da se boš povsem odrekla mesu, ki si ga med nosečnostjo normalno jedla …« Oče je naredil povezavo, ki je v njenem na novo vzpostavljajočem se svetu ne bi smel, čeprav je bil hkrati edina oseba, ki mu je to povezavo lahko odpustila. Rekla je le, »Tistega zdaj ni več,« in ker se ji je zdelo, da se je pod njenimi nogami začela razpirati temna voda in da ji molji začenjajo sedati v lase, zaradi česar je naredila živčen vzgib z glavo, je nenadoma nekoliko prenaglas in skoraj zadirčno dejala, »Naj te nekaj vprašam, Oliver?« Ni mu pustila, da bi odkimal, čeprav je bilo obema jasno, da razvija njuno igro. Pogosto sta drug drugemu govorila, »Te lahko nekaj vprašam?« ali pa, »Oprosti, da se vračam k tej temi,« s čimer sta izražala spoštovanje drug do drugega, se morda opravičevala, da sta se klicala z imeni in da sta sploh imela takšne pogovore drug z drugim, ko pa bi te iste pogovore morala imeti s svojima partnerjema. »Ko ješ meso, uživaš zrezek, ali uživaš kozo?« »Kozjo glavo in kozja jajca.« Idi je ušel nasmešek, medtem ko je oče ostal resen. Priznala si je le, da ji je nasmešek ušel zaradi njegove resnosti. »Moda se reče.« »Dobro, moda.« »Ko si bil doma, ste doma imeli koline? Preden si jedel meso ubite živali, si videl, kako so jo zaklali?« »Samo včasih.« Ido je iritiralo, kako je oče preusmerjal pozornost, kako je že naprej predvideval njen poskus racionalizacije, čeprav jo je, ko se je z okrvavljenim očesom obrnila nazaj na ta prizor, motilo predvsem to, da se pri tistem poskoku v kleti zaradi svoje majhnosti in tudi neprožnosti ni mogla dotakniti verig, v katerih so bile ukleščene otekle konjske noge. Ni se mogla spomniti, ali je bil rep konja še v enem kosu, ali so ga molji že požrli. Spomnila se je le tega, da je iz zadnjika živali štrlela nedoločljiva krvava gmota. »Naučen si bil, da je zakol določenih vrst sprejemljiv?” »Recimo.« »Meso pač moraš jesti?« »Seveda.« Mama se je vrnila s kadilske seanse. Z njenega obraza je Ida razbrala, da je že povsem pozabila na njihov prejšnji razgovor. Zazrla se je v očeta in se, morda da bi premagala njegov sarkazem, da bi premagala misel, ki jo je nosil na konici jezika, češ, ali ni hrana nenadoma zanjo postala le stvar nadzora – če ni mogla vplivati na tisto malo stvari zunaj nje, ali ni poostrila nadzor vsaj nad tem, kaj da vase, vprašala, ali se je oče kdaj sramoval, ker je oženil to žensko, ki ni bila primerna ne za gospodinjo ne za debate. Res je bilo tudi, da je nosil svoj križ brez pritožb in se z mamo le malokdaj skregal na tisti brutalen način. Idi se je zdelo, da je bilo tako tudi zato, ker je hotel vsa ta leta obdržati nezgrešljivi vonj po zažganem mleku, ki se je držal sten njihovega stanovanja. Tudi ko se je Ida kot najstnica plazila skozi garažna vrata, pobruhana od nočne zabave, je bil tam, in tudi, ko je vpila na mamo, ker je pepelnike puščala po stanovanju, je izpuhteval iz sten. Prešinilo jo je, da je bil to tisti nezgrešljivi vonj, ki ga njej nikoli ni uspelo pričarati, in zaradi katerega se oče ni počutil kot minljiva stvar, ali pa če že, potem mu ob spoznanju, da je le drobna kaplja v zgodovini, ni bilo neprijetno pri srcu. V Ido je namesto tega vonja vsakič, ko je odprla vrata stanovanja, in ne glede na to, kje je živela, buhnil vonj po zatohlem in mrazu, pozneje, ko je imela psičko, pomešan z vonjem po pasji dlaki. »Smetane nisi stepla?« je dejala mama ter vzela mešalnik za stepanje iz predala. Odcejevalnik ali manjša posoda je Idi pri tem padla v prazen prostor za predalnikom, pri čemer je neslišno zaklela. Z očetom vpričo mame nista mogla nadaljevati pogovora, zaradi česar mu Ida tudi ni povedala, kako sta z Leom nekoč obiskala ljubljanski živalski vrt. Leo je naslonjen na zunanjo ograjo komentiral, da bi morali levom povečati kletko. Bila sta še na začetku, ko je njuna vez še zmogla prenesti trke, zlepiti razdalje, toda Ida je to izmenjavo vseeno ohranjala v spominu kot njun prvi večji prepir. Leu je zabrusila, da s takšnimi izjavami zgolj ohranja obstoječe stanje živali, medtem ko ji je on očitajoče navrgel, da je bolje izboljšati pogoje zatiranja, kot pa ne narediti ničesar. Tistikrat sta prišla domov ločeno in ker sta se zvečer ljubila, Ida Leu ni rekla, »Še vedno gre za nasilje,« in ker mu ni rekla, tudi njegovega predvidenega, »Kaj predlagaš, enake pravice za živali kot za ljudi?« ni bilo. Takšnega dialoga je bila zmožna šele zdaj, po odsanjanem. Sodelavcu Iliji je po telefonu dejala, da se je razmerje med njo in Leom končalo, ker je bil Leo ljubosumen na njenega očeta ali pa je vsaj zaslutil, da do očeta goji globlje zaupanje, kot ga do svojega partnerja najbrž ne bo nikoli čutila. Besede so prihajale iz nje malodane z lahkoto. Ko je odmaknila zavese in se zazrla na dvorišče sosednje zgradbe, je rekla: »Nekoč, ko nisem imela, sem očeta prosila za denar. Tisti prizor se mi zdaj stalno vrača, Leo z vsem telesom oprt na streho avtomobila, z obrazom skritim v gube puloverja: »Ne vem pa, ali je tedaj jokal ali ne.« Sodelavec je ni nikoli več poklical. Vsaj ne ob pozni uri, ali da bi ji pripovedoval o sebi. Ida je po odnihanju zaves prižgala svetilko v spalnici. Po sanjah, obsijanih z neonsko lučjo, je v stanovanju zamenjala žarnice. Prodajalki je dejala, da noče nikakršnih bio, eko, led žarnic, pač pa toplo, rumenkasto svetlobo. Ko je držala stekleno hruško v roki, je vedela, da za njene sanje o temnem prostoru, da za to moro ni bilo mišljeno, da bi bila njena, toda ker je že prišla do nje, se je morala z njo pomiriti. In da bi se pomirila, je pogledala stran, ko je iz konjevega zadnjika začela lesti žlobudra. Vedela je, da se je že tedaj, ko je z rokami iskala stikalo, naletela pa je le na velike kvadre teme in vlage, in torej ne šele tedaj, ko se je potopila v krvavo razcvetličeno zrklo mrtve živali, izločila. aaa aaa