Na Nino Dragičević me vežejo vsaj trije spomini. Prvi je iz poletnega večera, ko je Nina z rokami v žepih dahnila, da je Nataša Velikonja, njena partnerica, spisala izjemno pesniško zbirko Preveč vljudna (Književno društvo Hiša poezije, 2017), katere nadaljevanje, s precej interpretativne svobode in morda celo drznosti, beremo v poemi Ljubav reče greva. Drugi spomin zajema razrvan, pa vendarle presrečen izraz na obrazu Nataše, ki je po razhodu z »bivšo drago« pristala v objemu svoje nove ljubezni (Nine). Šlo je toliko kot za nevidno, pa vendarle vidno Ninino prisotnost, v veleblagovniškem podzemlju mesta, v katerem se praktično ni mogoče zgrešiti in ki ga Nina v poemi poimenuje na sto in en način, ugoden in neugoden, odvisno s katere strani neba gledaš. In tretji spomin je tisti, ko sem v časniku Mladina objavila članek o odnosu države do prekarnih delavcev ter na dan objave članka prejela »opozorilo« Ministrstva za kulturo, da se mi v roku treh mesecev izteka pravica do plačevanja prispevkov, čeprav sem nekaj tednov pred tem prejela odločbo istega ministrstva, da sem status pridobila do leta 2020. Nina je tedaj napisala stavek, ki me je prerešetal in mi hkrati dal potrdilo, da sem, podprta z miselnimi stebri njenih esejev, zbranih v zbirki Slavne neznane (Škuc, 2016), pisala o resničnih stvareh, stoječ na robu globokega jarka, »kakor nad breznom«.
Lahko bi še napaberkovala, kako je moja interakcija z Nino tudi manj navdihujoča, na primer, kako so kolegi pisatelji in kolegice pisateljice zavračale njeno prošnjo za vstop v Društvo pisateljev, pa ne zato, ker ne bi znali šteti do dva, pač pa, ker so njeno ustvarjanje razumeli kot (avto)biografično, skratka fragilno in feminilno, nikakor pa ne lezbično (oziroma predvsem lezbično) ali pa, kako sem slišala drugo plat zgodbe, ki jo je upovedala zaposlena kulturnica, ki je Natašo in Nino označila za »dostojanstveni«, hip zatem, ob obrnjenem hrbtu, pa za osebi, »ki se bori/ta/ za preživetje«, ker pač zaslužiti ne znata, toda vse to bi bilo samo tračarjenje. Tisto, kar me zanima, je, kako Nina upoveduje, kar v popularni ideologiji individuacije ostaja zamolčevano ali bolje, neslišno. Nase vzame družbena protislovja, sistemske neusklajenosti, in jih za razliko od svojih generacijskih kolegic in kolegov, ne skuša uskladiti na ravni svojega zasebnega življenja; družbeno sistemskega razmerja torej ne doživlja kot intimne dileme, ne skuša preinterpretirati osebnega etičnega programa, da bi legitimirala lasten podrejen položaj, pač pa radikalno in malodane že samodestruktivno, pri čemer ji je v edino oporo ljubav, vztraja pri deprivatizaciji lastnega subjekta.
Njena družbena zavest je tako zgrajena iz odgovornosti (in ne samoodgovornosti), historičnosti (in ne ahistoričnosti), sistemskosti (in ne asistemskosti). V tem trenutku obstaja kot ustvarjajoča posameznica, ki je samozaposlena v kulturi, kreatorka lastnega življenja, odgovorna za svoj položaj, kolikor je to seveda mogoče. Družba od nje pričakuje, da bo probleme obravnavala kot izzive, in ker jih ne, oziroma ker si zastavlja vprašanje, kaj me čaka v prihodnosti, natanko tisto vprašanje, ki bi moralo ostati zamegljeno in neizgovorjeno in potlačeno, nastaja konflikt. Pri tem pa ne gre za nasprotje med neprilagojeno posameznico, ki izraža svoje nestrinjanje, in svetom, pač pa Nina prevprašuje natanko tisto, kar je za popularno ideologijo individuacije ključno – če nimam prihodnosti, kako sem potem lahko kreatorka lastnega življenja in odgovorna za svoj položaj? Ampak Nina ni malenkostna; ne gre le za specifične slovenske razmere, kjer se mlade, kreativne ljudi sili v prekarni status in se jih ob morebitnem ugovarjanu naganja v tujino, pač pa za to, da je prihodnost osrednja tema človekove misli. »Vanjo je, iz danosti živetja, usmerjeno vsako ustvarjanje in delovanje. Vsebuje pričakovanje, upanje, možnost sreče,« zapiše v enem svojih virtuoznih esejev.
V poemi Ljubav reče greva, vsaj v njenem začetku, je kar nekaj prevpraševanja, ki so ga izvajale že Ninine predhodnice (med njimi recimo Patti Smith): kako naj se subjekt orientira v perspektivi prihodnosti? In, ali jo sploh še ima? Koliko subjekta je sploh še? In kako naj se umesti v svoje raztelešeno telo? Ko se hiperindividualizirani svet oži, ga Nina Dragičević, tudi v jezikovnem smislu, ali pa predvsem jezikovnem smislu, širi; bodisi na način zaklinjanj, preklinjaj, repeticij. Zanimivo je, da zahtevo po širitvi prostora, po kreativi, izpeljuje v staroveški formi, ki naj bi pripadala mitološkemu svetu. Vzame si, kar je nekoč pripadalo le izbranim, hkrati pa vsakršno pripadnost ruši, ali kot zapiše Nataša Velikonja v Preveč vljudni: »nisem hotela pristati ne med vami in ne med nami.« Mi bi samoumevno pomenil lezbično skupnost, toda tudi iz te se je izločila, in tako jo vidimo, kako se – kot ranjena žival – premika po prostoru in mapira svoje premike. Iti ven iz prostora zasebnosti zanjo pomeni izpostaviti se nevarnosti, ampak iti ven jo hkrati edino dela živo, prisotno, vidno. Če je nevidna, neprisotna je to zaradi ekonomskega položaja. Iti, premakniti se, hoditi – ta absolutna razprtost, ta skrajna možnost preživetja, je zanjo ne toliko sredstvo upora kot preživetveni imperativ.
Pri njej, glasbenici – ženski in/ali lezbični avtorici gre pri hoji skozi mesto in skozi institucije, za poslušanja neslišnega. Nekdo, ki je zgodovinsko in prihodnostno gledano zapisan podrejenosti in nevidnosti ter neslišnosti, skozi soočenja z drugim in skozi nestrinjanja z njim pridobiva moč in tako postaja prisoten, viden, slišen. Nina Dragičević je v esejih zapisala, da molk ter identitetno parcialne reprezentacije žensk in/ali lezbičnih avtoric potekajo na več ravneh; iz subjektivne prek razumevanja emancipacije kot primarno ekonomske ter nenazadnje družbenih reprezentacij (medijev, oblasti, institucij), ki v tej poemi nastopajo, kot že rečeno, v vlogi anatagonistov. Ključno je, da odhajanja potekajo na specifičen način. Umetnica je v pogonu, ves čas delujoča, ves čas razprta (in ne razčetverjena), vendar ves čas lačna in pod pragom revščine. Vzdrževana je v koloritu, ker se le na ta način vzdržuje družbene strukture, predvsem pa se v kontekstu identitet odvzema možnost delovanja ženskam in/ali lezbijkam v prihodnosti, čeprav je, ko govorimo o ženskah, treba biti pozoren na diferenciacijski moment, saj so tako kot med umetniki in umetnicami umetniki in umetnice, tudi med ženskami ženske.
Kljub preciziranju, ali pa ravno zato, v poemi vendarle ostaja nekaj, kar straši, in to je, da prihodnosti ni. Zaklinjevalski ritem, ki ga je sproducirala Nina Dragičević, je očitno edino, kar jo ohranja pred »polzenjem iz neke zadnje, že tako oddaljene realnosti v idejo o realnosti«. Ve, da ideja nima prihodnosti in da se zadovolji z vitalnostjo, ki ji jo vlije jezik. Morda to še bolj ve Nataša, za katero je nekje v poemi zabeleženo (namerno uporabljam ta izraz, saj je poema tudi dokument časa), da »se ne sprašuje, kam, tu je in izzigrava sprijaznjenost,« in potem nekoliko pozneje reče: »naredila sem, kar je bilo mogoče.« Ljubav je torej toliko kot ideja, ki ne potrebuje nadaljevanja in se izživlja v prostoru današnjega časa, ki je, jasno, prostor brezizhodnosti. Ideja o realnosti ji zadostuje, medtem ko izrekajoča skuša in mora in hoče razlikovati med idejo o realnosti in realnostjo. Kot zvok – ali pa kot zvok, ki ga proizvaja s hojo, medtem ko posluša druge zvoke. Večinoma razvedrilne. Apatične zvoke. Zvoke, ki so družbeno regulativni. Zvoke, ki izvajajo oblast. Zvoke, ki sporočajo superiornost uradnic, zaposlenih kulturnic književnic, rabljevk, ki koljejo in hkrati prisegajo, da ne jejo mesa.
Ko Nina Dragičević vstopa v nekdanje templje tišine, knjižnice, konzorcij, ter tam zasliši radio, nas s komentiranjem zvokov skoraj pretenta – zgodilo se mi je, da sem se sredi noči prebudila, in še enkrat skušala zaslišati ne toliko pomenskost, pač pa zvočnost poeme, ki je kljub vročičnosti, sarkazmu in hahljanju ter glasnemu krohotu klasično skomponirana. Na mikroravni se zdi, da Nina lovi zdajšnje trenutke, v gibanju poseda in se skuša premakniti, toda gostota pomenov sega onstran komentatorske ravni in ustvarja avtonomen svet. Poema Ljubav reče greva je zelo precizno zasnovana umetnina, ki pa je, zavedajoč se ideoloških podmen, spisana v manifestativnem, če ne že uporniškem duhu. Ta deluje po mahinaciji, da nevidno spreminja v vidno, ustvarja kontranaracijo, ki ne samo briše totalizirajoče meje, pač pa razpira prostor za neko drugo izkušnjo, doslej zaradi vpetosti prekarcev v realne oblike oblasti, prezrto. Ta prezrtost se kaže na ravni ambivalence, ki bruha na plano v enem stavku, ali pa v nasprotujoči misli v istem stavku, ter potem preraste v ambivalenco med tistimi, ki izvajajo nasilje in hrup, in med onimi, ki se zatekajo v tišino in so zato kaznovani: »birokratinja že doni dajte že brezposelni kaj narediti iz sebe reče mati skrbnica pismenih.«
Besede, ki nastopajo v poemi, jezik, ki se izraža, se udejanjajo skozi glasbo, ki torej na noben način ne vztraja v varni apolitičnosti. Upor se dogaja predvsem na ravni razkrivanja tistega, kar skuša oblast prikazati v ugodni luči. Ta država za svoje umetnike poskrbi tako, da imajo ti možnost pridobiti status samozaposlenega v kulturi in so registrirani v posebnem razvidu pri ministrstvu, pristojnem za kulturo. Za pridobitev tega statusa mora umetnik izpolnjevati vrsto zakonsko določenih pogojev, opredeljenih v Zakonu o uresničevanu javnega interesa za kulturo (ZUJIK) ter Uredbi o samozaposlenih v kulturi. Nini je za dobrine in storitve, ki jih izvaja na področju kulture, uspelo dokazati značaj javne dobrine, toda od tu naprej se težave šele začnejo. Ne gre zgolj za to, da bi kritizirala neučinkovito javno intervencijo, ki skuša urejati tržne kriterije, ti pa vodijo v neučinkovitosti ter zmanjšanje blaginje in pravičnosti za ustvarjajoče, pač pa, da se ji ob čestitkah »službi, ki to ni,« nenadoma sproži spomin: »kaj le govorijo, si mislim / kaj mi bo, si mislim, seveda, ko status imam, a / vem, vem, kaj slavimo sluh spomin očeta zamišljam …«
Spomin na očeta, ki se je za las izzognil izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, kar je bilo samovoljno dejanje upravnih organov Republike Slovenije, postavi odhajanja v novo in drugačno luč. Oče je »pred postajanjem nič« pobegnil, »da bi ostal, da bi še kar tu, a / prav zato / vem, da slavimo končni smoter, / dovoljenje biti kaj. Poema je zgodba o drugi generaciji izbrisanih, čeprav izbris ni več izveden v tajnosti, sploh pa ne način, da tisti posamezniki in posameznice, ki jih je prizadel, o njem ne bi bili obveščeni, pač pa gre za to, da navkljub obči vednosti nihče ničesar ne stori, še najmanj birokrati. Samozaposleni v kulturi imajo pravni status, vendar nezadostne socialne pravice, mnogo slabši položaj v primerjavi z redno zaposlenimi; potisnjeni so v finančno stisko – in predvsem jih je strah prihodnosti. Kako drugače naj to poimenujemo kot legalni izbris? In da bi bila situacija še hujša, ni izveden samo z nacionalnim kriterijem, pač pa predvsem na podlagi ekonomskega kriterija: »tu poteka gasterbajterstvo lokalne sorte, kako dobro, nikamor več ni treba, / na dohvat ruke grem po dnu dna dno dna dan za dnem dno dna na / dnino kliče ljubav.«
Upam si trditi, da v slovenski literarni krajini še nihče ni tako eksplicitno in povzemajoč različne ravni spregovoril o blodečih duhovih, ki sanjajo, da bodo nekoč redno zaposleni, da bodo dobili plačan dopust, regres, bolniško, nadomestilo za brezposelnost, da ne omenjam pokojnine. Ta histerični položaj honorarcev, od katerih je odvisen čedalje večji del produkcije in ki so izvzeti iz vsakršnega socialnega dialoga, je torej insceniran ne samo na način obujanja historičnega spomina tistega, kar je bilo, in še vedno je, pač pa predvsem tistega, kar se v družbi kaže kot strah pred neizogibnim. Njen umetniški kolorit – vidno je slišno, nevidno je slišno, in ko gre za žensko in/ali lezbično, za priklicovanje nevidnega v slišno. Pravzaprav je tragikomično, da ves ta peep šov intime in besede, kot ga poimenuje Nina, ostaja umetniško neatrikuliran pri umetnikih samih. To se ne dogaja zato, ker bi umanjkali nosilci pomena ali ker bi bile ambivalence vsiljene, pač pa, ker očitno vsi vztrajamo v območju razvedrila za množice, iluzije sprostitve, ki nenehno stanje strahu ustvari za obvladljivo, sprejemljivo, Nina nekje v esejih pravi, da celo normalno.
S poemo, ki se odvija toliko kot v etapah, ali pa v krogih pekla, nam sporoča, da je čakanje na sprostitev suspenza neskončno dolga in da je sizifovsko opravilo – obljuba je zgolj in samo prevara, oziroma legitimizira permanentno stanje čakanja. Od tod tudi toliko zaletavanja, poskusov uhajanja iz tukajšnjih danosti, kar vodi le v nedoločeno skrajnost – preživetveno zakulisje je tako zamočvirjeno, da smo vsi skupaj postali brezsramni, in da je govorjenje ali pisanje o njem še najbolj dostojno dejanje. »V žrelu vladniških birokratinj se ne znajdem, a / sem tu / in zna biti / da se rada dam / pojesti,« zapiše Nina. Kar ji preprečuje, da se ne zacikla v ciklično rotirajoč sistem obljub, da se ji ne zmeša od moledovanja, od seksapila uradnic, od brezizhodnosti (ki je breizhodnost, torej toliko kot breja brezizhodnost) je ljubav, ki ji prigovarja, da naj samo še malo zdrži. Spričo kolapsa projekta socialne države rešitev ni v odhodu v tujino ali v odhodu domov, v closet, pač pa v permanentnem gibanju, ki se poraja v opoziciji z zasedenostjo birokratinj, kakršnegakoli tipa že. Odhajanj torej ne gre razumeti zgolj v fizičnem, geografskem, pač pa predvsem v mentalnem smislu.
Izločenost iz praktično skoraj vseh družbenih registrov pomeni, da mora biti um ves čas v porajanju. Odhajanje je zavesten proces in ne dejanje iz obupa, pobeg v eskadrilijo zasebnosti. Ko bo vzdržljivost popustila, ko bo telo, ki je zdaj, in navkljub ranljivosti in krhkosti, še zmožno ljubeznivosti in ljubljenja, mlahavo, preostane najbolj samovoljno dejanje – samomor, ki pa ni (zgolj) točka (iz)brisa, temveč nadaljnje spraševanje pesnice: če si lahko življenje vzamem (in je potem edini rezultat ta, da me ni), čigavo je potem bilo to življenje? Nino ob koncu vidimo, kako zamahuje proti tistim, ki v sotočju vpijejo pridi zgini ostani, in skrbi jo le to, če bo ljubav poklicala. Vnovično vprašanje, kam le, odjekne v ljubav, ki reče, da je lepo, ko sta sami, čeprav nista sami, saj so tu vsi, ki so ju ozmerjali za pošasti, vsi, ki ne vidijo njune prepustnosti in prepuščenosti. Nina ve, da ju gledamo, ko sta druga v drugi (mimogrede, v tej poemi bomo naleteli na izjemne erotične prizore), ve, da ju valoriziramo, pa četudi smo naklonjeni vsemu tistemu, kar je bilo zaslišano, kar smo ugledali v živem muzeju izginjanja subkultur in pretvarjanja v enost enega in edinega toka, kjer so v svetu brez razlik in vesplošnega sprejemanja vsi srečni in zadovoljni. Tudi zato se še enkrat dvigne in se odzove klicu ljubezni, le da tokrat odjeka njen glas, ki je sinhroniziran z glasom druge.
Nina Dragičević: Ljubav reče greva (odlomek)
ko ljubav reče greva grem, ne rečem grem, rečem nič, grem, grem, gotovo grem, se obujem
se oblečem se pravi se zavijem obtežim grem ven, grem ven, v mesto grem pridem do vogala
zastanem obstanem se obrnem se obrnem gledam predse (res?) zrem
korak nazaj se obrnem korak nazaj se obrnem zastanem se zadevam se
z vso gmoto vsa izrečena bridko fina za grivo vlečem pošiljam v galop, od stikov grbava
močno pokončna z glavo naprej z nogo nazaj se obrnem se obrnem se obrnem k nikamor,
nikogar nikjer,
to je tu, to je tu izven onkraj notri,
a nekoga slišim šuška
para se velo penetrirajoče ob gajbo sveže gnilih slaščic nakopičenih,
jo slišim, me gleda, hoče k meni , postava v velu gospa z gajbo sveže vlitih granat
hoče vedeti
vsa rabična hoče predlagati in tudi bo, to tu je njen trenutek njen voice bo spustila iz roka pa
naj pade pa naj poči, ko reče, ko vsa otrpla snujem grem korak nazaj, kam le,
zine zvišati prispevke, prisegam si, da ne bi morila, mislim si, da bi jo zaklala, če združi
prispevke in povišanja, bi jo umorila, morda, čisto tako, da ne bi več in vem, zakaj je ne bom,
vem, vem,
se obrnem grem v mesto grem srečam sestro kulturnico, zaposleno kulturnico književnico
brez znanja tudi željna ni, potrebuje ga za službo ima, a je ne zna,
mi predlaga mi predlaga, da jo naučim in, kar se nje tiče, lahko potem tudi crknem,
zato in natanko zato, ker je v mestu vedno še ena, te ne bom zaklala,
si mislim, ko partikulariziram, se obrnem, grem v mesto grem zastanem postavam ne morem
mi pravi, don’t do it, lamentiram se prenesem stopim grem nazaj stopim se obrnem grem
domov se obrnem v mesto grem, ne grem, nekaj pravi, naj ne, ne nekaj, ne kaj, nekdo, saj res,
nekdo, torej nekaj pomislim kam le grem v tišino pomislim v knjižnice vpeljali radie, v
knjižnici v centru radio center, v konzorciju radio center in zaposlene,
skupina njih tiči nad kupom knjig kontemplira okraske krohot, veselje,
snežinke rezljajo te zaposlene si ustvarjajo smisel,
na policah naredisam blagajničarka šopa muziko,
tista dva na humanistiki bodo kaj kmalu zaklali
in takrat in zato in potem, potem pa čisto res, potem bo pa ves čas lahko nova godina,
pomislim, ko pomislim, kam le, ne mislim, kam, vem, kam, vem možno, kaj le mi je, vem,
vem, kaj mi je, mislim, kaj vse se lahko zgodi in tudi se
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
