/ 

Morda je bilo pozno spomladi, morda že na začetku poletja …

     

Morda je bilo pozno spomladi, morda že na začetku poletja, ko sem prislonjena na svoje staro kolo, katerega usnjen sedež je oguljen do te mere, da me je dobesedno sram, vendar ga zaradi pomanjkanja denarja ali pa samo neorganiziranosti, tu ni čisto jasno, vedno znova prekrivam s poceni bombažnimi materiali, ki se razmočijo, vnovič raztrgajo, tako da jih zavržem, in se vozim malodane »nudistično«, dejala, da ne zmorem besed, ki bi izrazile sopostavljanje dveh strani. Toda nazadnje sem ob prebiranju drobne knjižice Erica Hazana Zapiski o okupaciji uvidela, da proces artikulacije izraža dejanskost vsakovrstne individualne samoreprezentacije. Gre torej za to, kako se pozicionirati, da bi tisto, kar tli pod povrhnjico, vendarle prišlo na plan in se ubesedilo. Morda je izgovorljivost slednjega tako težka, malodane nemogoča, ker prevladujoči diskurz poskuša zamegliti realno situacijo, ki naj bi bila situacija vsesplošne blaginje. Seveda govorim o tukajšnji krajini. V tem smislu bi torej tudi zavrnila pojem »konflikt«, saj ta v obliki lažne objektivnosti zamegljuje in zakriva temeljno asimetrijo, ki vlada med tistimi, ki so izbrali »varno stran« in »onimi drugimi«, ki te varnosti nimajo, četudi si je želijo.

Številni umetniki, med njimi tudi Zygmunt Bauman, trdijo, da je osnovni problem današnjega človeka to, da je razpet med svobodo in potrebo po varnosti. Seveda je v umetnosti, če se tega lotevamo, vse vprašanje stila. Po eni strani dati verodostojnost likom, po drugi pa jih pustiti, da skačejo v humorne, pretresljive, pa verjetno tudi grozljive situacije, s katerimi se lahko identificiramo, čeprav ne želim govoriti o tem, pač pa, kako tudi umetniki ostajamo na varni strani, saj živimo v časih ekonomskega in političnega realizma, in da skladno s tem puščamo to, kar je v družbi prekrito z debelim slojem hinavščine, ob strani in neizrečeno. Morda tudi zato beseda »konflikt« ni primerna, pač pa gre bolj za soodgovornost pri tem, kar se nam na področju kulture dogaja. Vsesplošna birokratizacija. Dejstvo je, da smo avtorji in avtorice razumljeni kot kolateralna škoda, in da nam je umetniško delovanje omogočeno le do višine sredstev, ki jih omogoča javni razpis. Vse ostalo je menda stran vržen denar in čas. V tem smislu lahko samo žalujem za dobo, v kateri je najslavnejši palestinski pesnik Mahmud Darviš, ki se je še kako zavedal svoje izjemnosti, izrekel: »Vsak dan preberem novo knjigo in vidim novo mesto, zato je moje znanje širše in širše, vi pa le hodite v službo. Kaj naj z vami?« Jasno, da je bilo to izrečeno v specifičnem kontekstu, ki s slovenskimi razmerami ni primerljiv, če je sploh kdaj bil.

Ne mislim žalovati za časi, ko je umetnost, udejstvovanje v njej, nosila povsem druge konotacije, ko se je pisatelj še lahko izrekal iz pozicije avtoritete, pač pa pisati o tem, kako trhlo je vse skupaj postalo, čeprav se bistvo tistega, kar umetniki počnemo, se spuščamo v globeli, da bi ustvarili tisto presežno, pri čemer se neredko zgodi, da na plan prihajamo praznih rok in praznega srca, ni spremenilo, pisati o družbeni percepciji umetnika. Menda že vrabci po vejah čivkajo, da smo tudi pisatelji in pisateljice uvrščeni med prekarne delavce, in da po drugi strani resda obstaja sistem štipendij, ki pa je malodane vsakodnevno postavljen pod vprašaj. Spričo sesuvanja infrastrukture, posebej v zadnjih petih letih, se v trenutkih šibkosti sprašujem, ali je pisanje res dovolj učinkovito kulturno sredstvo za namene tistega, kar želim biti, in kar želim upovediti? Kolegica, ki že dvajset let obstaja na literarni sceni, je priznala, da je razočarana. Toliko odrekanj zavoljo pesniške zbirke, na koncu pa tvoja knjiga ostane spregledana. Komaj kakšna kritika, komaj kakšna omemba. Tolažba, da je potrebno samo naprej pisati, je precej slaba, ker nihče izmed nas ne bo živel tisoče let, kot nam predpisujejo prijatelji prijateljev, ki so se znašli v komisijah za literarne nagrade.

Pesnica je dejala, da razmišlja, da bi nehala pisati. Odšla tja, kjer je samo še zmrzal in praznina. Roke sem potisnila v žepe in opazovala izparino iz lastnih ust. Tega poguma sama še ne premorem, in zato verjetno tipkam te stavke.

Svetla Slapšak v knjigi Istomesečniki sicer pravi, da obstajajo norosti, ki jih prakticiramo v natančno določenem obdobju. Seveda gre za zavestno odločitev, čeprav nas nekdo tam zunaj skuša prepričati, da smo tu pristali, ker nimamo druge. Nesposobni za delo. Kramp in lopato v roke, vpijejo po spletišču, nad čemer se že dolgo več ne zgražam. Tudi kvote idiotov morajo biti izpolnjenje, kot naj bi bile, vsaj v normalni evrocentrični družbi, kvote ljudi, ki opravljajo delo, za katerega so se usposobili, in se naj bi z njim tudi preživljali. Nazadnje sem na primer slišala, kako pisatelji nimamo pojma o osemurnem delavniku. Prvi hip mi je vzelo sapo. Spomnila sem se delavske hale na Letališki cesti, kamor sem kot deklica hodila k mami po ričet, ki ji je ostal od malice. In vonja, ki je puhtel iz žensk delavk v modrih haljah, ki so pletle kopalke za nemški trg. Ko sem se po neskončni Letališki cesti vrnila domov, sem morala počistiti še očetovo delavnico in stranišče za delavci. Pod večer sem se, utrujena, zavlekla na kamnite stopnice za hišo ter brala. Nevidna za svojo »delavsko« družino sem prebirala tisto, kar sem razumela šele mnogo kasneje – zavračanje intelektualca pomeni zavračanje neke posebne drže, simbolne vrednosti človeka, ki na podlagi svoje (vse)vednosti reproducira ne samo neko specifično družbeno ideologijo, pač pa tudi družbeno hierarhijo.

Ko sem optimistično razpoložena, si mislim, da v času relativnih družbenih resnic verjetno ne more preživeti tekst kot vrhovna entiteta, lahko pa preživi pisanje, ki se dojema kot proces, kot stanje fluidnosti in mnogoterosti.

Ob tem seveda ne trdim, da so ustvarjalci, ki so se odločili, da bodo svoje ustvarjanje zreducirali na vikendaško ali popoldansko dejavnost, manjvredni; ravno nasprotno. Spoštujem njihovo samodisciplino in vzdrževanje visokega standarda. Gre za srednjo pot, ki je glede na vsakokratne življenjske odločitve legitimna in pravilna. Nažrla sem se le komentarjev ljudi na »varni strani«, ki so spričo moje vztrajnosti in trdoživosti, ki jo od mene terja obstajanje na trgu, kjer si moram vsak dan znova dopovedovati, da sem legitimna v tem, kar počnem, zaradi česar se mi včasih zdi, da ne znam napisati več niti stavka, pokroviteljski. Iz privilegirane pozicije mi skušajo vcepiti svoj prav, in to počnejo v maniri, ki vedno poteka nekam »navzdol«. V takšnih projekcijah mi je, vedno posredno, povedano, da nisem dovolj »smehljajoča« in »priljudna« in da naslednjič ne bom dobila dela. Toda le malokdo pomisli, da sem zaradi preživljanja v razmerah, ki so ves čas »izredne«, sploh, če imaš še družino, v defenzivi, in da je že v ideji vztrajanja na drugem bregu latentno vkorporirana ideja upora proti vsemu, kar ogroža še tisto malo infrastrukture, ki mi je bila kot umetnici dana (dobesedno priborjena s strani starejših kolegov in kolegic).

Tovrstno mišljenje, torej razdeljevanje na tiste, ki živijo vsakdanje življenje, na eni strani ter življenje v pogojih katastrofe (gre za konfliktne odnose med umetniki, konfliktne odnose med umetnikom in ustvarjanjem, konfliktne odnose med umetniki in birokracijo v polju umetnosti), prinaša s seboj elemente utopije. Tradicionalno nasprotje med »normalnim« in »umetniškim« odpira tudi polje za solidarnost. To pomeni, da obe strani prepoznavata skupino temeljnih vrednot, ki jih prakticirata in pred javnostjo tudi zagovarjata. Toda če so za eno stran razvrščanje ljudi, stvari, načini delovanja in organiziranja malodane samodejni in delujejo v prid zagotavljanja dobrin, ki omogočajo varnost, kaj je z emancipatornim trenutkom med umetniki? Ne glede na prijateljske vezi, ki sem jih sklenila med pišočimi, v solidarnost v tej liniji ne verjamem. Če v ozadju obstaja interes, potem morda, sicer pa razmere, tudi zaradi drobiža, ki ga med nas deli država, niso takšne, da bi bili solidarni; morda na podlagi skupnih zanimanj, ki hipno zagorijo, zgorijo in se tudi sajasto razletijo, sicer pa vsak zase lebdimo v svojem prostorju.

Junakinji v že omenjenem romanu Svetlane Slapšak se pogovarjata, kako bi bilo bolj smiselno začeti pisati pornografske romane, s katerimi bi na Zahodu služili mastne denarce, kot pa pisati literaturo zgolj zaradi terapevtske vrednosti. Prihajata iz balkanskega miljeja ter razumeta, kaj pomeni kreativnost, altruizem, razumeta pa še nekaj bistvenega, da je literatura, in ne glede, kako je njen proizvajalec razumljen v družbenem kontekstu in recimo v odnosu do tistih, ki se nahajajo v varnem območju, oblika individualizacije in samoodločbe. Nikolai Jeffs v spremnem zapisu k Hazanovi knjigi Zapiski o okupaciji sproži provokativno misel, češ da samomorilskih bombnih napadov ni potrebno gledati zgolj v ekskluzivnem kontekstu islamskega fundamentalizma; število samomorov namreč povsod po svetu strmo narašča. Načrtovanje samomora je namreč pisanje neodvisnega scenarija, kakršnega si posameznik v nekem trenutku želi živeti. Teh samopoškodovalnih gest pa se ne lotevajo samo mladi muslimani, temveč sčasoma postanejo prevladujoč fenomen sodobnega človeka, ki je razcepljen med lastnim življenjem in oddaljeno predstavo o življenju, kot jo posreduje sodobni spektakel.

Velibor Čolić v romanu Sarajevski omnibus spne literaturo in samomorilske napade. Vročičnost Gavrila Principa naj bi se, vsaj tako Čolić, napajala tudi z Njegoševim Gorskim vencem. Toda zanima me obratni proces. Kaj če literatura, predvsem zaradi kontekstualizacije, lahko ukine ekstremizem? In postane spričo ogromnega historičnega bazena, ki naj bi bil s strani ustvarjalca seveda konzumiran, polje posebne avtonomije, ki se proizvaja onstran obstoječih mehanizmov deljenja javnega denarja? Seveda ne gre podcenjevati dejanskosti in moči subjektivne izkušnje strahu pred negotovostjo, nevarnostjo, ki pride z obstajanjem v absolutni izpostavljenosti. Toda s to pride tudi neka druga moč, ki se izrazi bodisi v umetnini, bodisi v vsakdanjem življenju. Pred časom, ko sem se najavila v kabinetu enega izmed mogotcev, nenavadno spominjajočega na Cankarjevega Kantorja (iz drame Kralj na Betajnovi), ker sem pač potrebovala uslugo, me je vprašal, kdo v resnici sem, da si drznem priti k njemu? Izražal je voljo do moči zaradi svojega materialnega bogastva, medtem ko je moja volja za srečanje z njim prihajal izključno iz prepričanja, da prihajam zaradi prave stvari. Ko sem kasneje poklicala pesnico, ter ji pojasnila, da se je Kantor v nekem trenutku čudno zgrbil in mi grozil, da mi lahko povzroči težave, če ne bom odnehala, je v telefon zavpila: »Mar ta človek ne ve, da si pisateljica? In da s teboj ne gre kar tako pometati?« Odveč je dodajati, da kolegica pripada neki drugi, malodane že izumirajoči generaciji ustvarjalcev.

    

       

Gabriela Babnik
O avtorju
Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica štirih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre in organizira festival Slovenski dnevi knjige, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Trenutno tudi podpredsednica Društva pisateljev. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.