»Muholovec je bilo moje ime, in nameraval sem živeti večno«

Zbirko kratkih refleksij Tole ni zate (This Does Not Belong to You, 2019, prevedla Irena Duša, Goga 2023) lahko podobno kot številne druge Hemonove knjige opredelimo kot avtobiografske, toda to v resnici še nič ne pove. Kot ne pove niti dejstvo, da se Hemon tudi tokrat poigrava s prestavljanjem mej – med kraji in znotraj sebe ter raziskuje, kot so zapisali v The New York Timesu, kako je mogoče, da so lahko še tako prepustne in pogojene meje obenem tudi tako pomembne. Fabuliranje lastnega življenja, predvsem pa otroštva, ki se je odvijalo na sarajevskih ulicah, razkriva osupljivo avtorjevo željo, da bi znova priklical izgubljeni svet ali kot pravi v eni izmed refleksij: »Glas preteklega mene je tako za vedno izgubljen. Vse, kar ostaja, je spomin name, kako poslušam sebe, ki morda dejansko nisem bil jaz.« Ne glede na to, kako romantično zveni takšno iskateljstvo, se zdi, da Hemon išče nekaj, kar posega v bistvo njega samega, pa ne samo njega, temveč v bistvo metafizike njegovega sveta.

In kaj je Hemonov svet? Je to njegova prekrivna (bosansko-ameriška) identiteta, so to mladostna leta sredi sedemdesetih v Sarajevu, ko je odkril trenutek neobrzdane, neomejene uničevalnosti, in je z drugimi fanti stal na smetišču ter cel dan razbijal krožnike? Kakršenkoli že odgovor, si je Hemon za uveljavljanje svojstva moral izmisliti jezik, ki ga opredeljuje kot človeka, in ki predvsem povezuje preteklost s sedanjostjo. In ne glede na to, kako čudno bo to zvenelo, Hemon s pomočjo jezika izposluje svobodo in avtonomijo, ki je nujni predpogoj za njegova vračanja v mitološki čas. Kratka besedila, dramaturško izjemno precizna, ki mestoma spominjajo celo na pesmi v prozi, imajo trdno vertikalo, vendar na to ogrodje pisatelj lepi raznorazne misli, pomensko polne in potem spet polne zamolkov, da mora bralka sama polniti prazna mesta. Tkanina iz katere so ta besedila, je skoraj prozorna, skoznjo pronica svetloba, predvsem pa se obilno poslužuje spominskega aparata, za katerega pravi, da je čisto freudovsko zlato.

Hemon nas torej ne pripusti toliko k sebi, kot nas pripusti k otroku, ki je osrednji junak teh refleksij. Na prvih nekaj straneh ima otrok šest let, in pisatelj ga rekonstruira s tistim, kar ima na voljo, in na voljo ima spomin, ki zanj ne predstavlja varnega torišča, pač pa je spomin nekaj, kar je zdrsljivo, fluidno, tudi ranljivo. Vsakdo, ki ima pet minut časa, piše o spominih ali vtisih ali spominjanju, pravi Hemon, in potem še nekoliko dlje – »Zakaj vztrajati pri zagonetnosti spomina, ali zgodbe, ali zgodovine? Zakaj jih preprosto ne pustimo za sabo, teoretično ali praktično?« Uvodoma pri Hemonu precejšno vlogo oddigra strah: »če se spominjam preprosto zato, ker um umre pred telesom, potem spominjanje kot pisanje, odganja smrt, potem je zadnji obrambni zid pred napredovanjem smrti.« Očitno mu ne gre za opredeljevanje »lastnega jaza«, pač pa na veliko razmišlja, kako deluje spomin, in predvsem, kako se spomin pretvarja v zgodbe. Jaz torej nima nikakršne gotovosti, vse kar je, je jezik, ki ga je z vsako knjigo potrebno sproti izumljati – ravno najdevanje in izumljanje novega jezika ali pa struktura teh besedil je tisto, zaradi česar imamo občutek, da smo ta besedila že brali.

Hemonova zgodba je načeloma znana: do leta 2003 so ga novinarski kolegi poznali pod imenom Saša. Pred vojno je urejal kulturo na tedniku Dani in krožil v nekakšnem časopisnem vesolju svobode; nenadoma pa je New Yorker o njem pisal kot o pisatelju, ki si je izmislil svoj jezik in ga je bilo zaradi njegove briljantne angleščine mogoče postaviti ob bok Josephu Conradu ali Vladimirju Nabokovu. »V Bosni sem pisal. Pisal sem za časopise, za radio. Objavili so mi nekaj zgodb. Ko sem prišel v Ameriko, nisem več mogel pisati v bosanščini. Dobesedno. Usedel sem se, ker sem hotel pisati, pa nisem mogel. To ni bila stvar odločitve,« je v intervjuju z Ervin Hladnikom Milharčičem pred leti pojasnil Hemon. In čeprav je kasneje spregovoril tudi o svojem posebnem odnosu do jezika, ki naj ne bi imel nič z ameriško funkcionalnostjo, se tudi knjigi Tole ni zate pozna dominantna književna tradicija, in sicer v smislu, da je Hemonov jedrnat, na trenutke celo robat, nato pa ga nenadoma preplavi melanholija, začinjena z zanj tako značilnim humorjem. Novost, ki se tokrat pojavi, je raven samoizpraševanja – čeprav si Hemon nikoli ni predstavljal svoje prihodnosti, ta se je le zgodila, kot pravi, vseeno nekje v ozadju tli vprašanje – kaj bi bilo, če meje nikoli ne bi prestopil?

Besede vojna Hemon tokrat (skoraj) nikoli ne izreče kot tudi ne izkušnje ameriške realnosti. Vidimo in slutimo odraslega pisatelja, ki se sklanja nad tistim dečkom, ki je nekoč občutil praznino. Čeprav je izzid že znan, vseeno trepeta zanj in mi trepetamo z njim. Že odrasli Hemon se torej poistoveti z otrokom in z nekakšnimi notranjimi očmi opisuje bosansko kulturo, tradicijo, navade, zgodovino. In kar je najpomembneje, njegov jezik se razgrinja vzdolž te meje, iz katere izhajajo vse predstave o tem, kaj je »bosansko«. Morda bi se kakšnemu nacionalistu utegnila utrniti misel, da Hemon personalizira skoraj vse, vključno z zgodovinskimi trenutki, toda tisto zaradi česar je ta proza tako raztegljiva, je spet jezik. Njegovi registri segajo od krutosti do melanholije, včasih celo preklinjanja, predvsem pa nam Hemon pokaže, da je njegov deček ves čas hrepenel po svobodi. Nekoč so ga celo klicali Muholovec: »Več muh ko sem ujel, bolj so me cimri prezirali, ne le zato, ker je bilo lovljenje muh nagravžno, ampak tudi iz sovraštva do učinkovitosti mojega kljubovanja.«

Hemon se v tej knjigi, za razliko od svojih prejšnjih del, ne bori z naplavinami realnega, ki vdirajo v njegovo življenje in posledično v njegovo fikcijo, pač pa jih nenadoma sprejema. »Bil sem le objesten deček, Muholovec je bilo moje ime, in nameraval sem živeti večno.« nekje zapiše pisatelj, ki se zelo jasno zaveda, da čas, tudi za njegovega dečka, nekako prihaja. Prepoznanje, da ni mogoče živeti v preteklosti, da preteklost lahko služi kot navdih, in da moralni pojmi dolžnosti in odgovornosti, pa tudi obveznosti, prihajajo neposredno iz našega razumevanja prihodnosti, je razvidno tudi v Hemonovem razumevanju samega sebe. Zaradi vnosa avtobiografskih dejstev v lastno pisanje, bodisi v romane ali esejistiko, se je Hemona pogosto primerjalo z južnoafriškim pisateljem Coetzeejem, toda Hemon se v resnici nikoli ni predstavljal kot nekakšna eksotična ptica, temveč se je vedno samospraševal, čemu sploh pripovedovati zgodbe.

»Toliko teh zapisov začnem tako, da rečem ali pomislim Ne spomnim, ne morem se spomniti, potem pa prikličem, kar se je zgodilo že zdavnaj. Kraljestvo spomina obkroža vesolje pozabe, brni tik onkraj tistega, kar vem.« Spominjanje torej ne uperja prsta v mitomanijo, pač pa pisatelj z renicoljubnostjo izkazuje tudi določeno ponižnost. In s ponižnostjo pride tudi svetloba, čeprav je jasno, da se deček – z odraščanjem – čedalje bolj zaveda tudi smrti. Seveda se čedalje bolj zaveda svoje drugačnosti, toda vprašanje o razliki ni nikoli zavito v resentiment ali nostalgijo, temveč gre za nekakšno gesto samopodpisa. Pri tem mu ponagaja telo ali kot zapiše: »Mislim sem, da /…/ bom lahko ostal nekdo drug kot jaz, kot moj nastajajoči kurac in kosmate noge /…/.« Toda vseeno, čas otroštva je bil ustavljeni čas, ko je otrok komaj kaj razumel, ker ni mogel razumeti, čeprav je premogel tisti mističen način, kako so stvari na svetu: »Nikoli več ne bom poslušal glasbe s tako vznemirjajočo jasnostjo.« Tole ni zate zagotovo ni knjiga spovedovanja in poštenosti, kot nekje pravi pisatelj, zagotovo pa je knjiga o potujočem duhu, duhu, ki se sproti lepi, sestavlja, in četudi se zdi, da je nekoč obstajal mitološki svet, kjer je obstajala varnost, mladost, je to le iluzija.

Tokratna knjiga je morda kompaktnejša od vseh drugih Hemonovih knjig, saj je tematsko zgoščena – v njej ne bomo našli večnega razmišljanja o priseljenstvu ali diskurzivno zastavljene obravnave drugosti, pač pa so ti kratki kolažni izseki v knjigi Tole ni zate nekako napaberkovani okoli osrednje teme – odraščajočega dečka. Tolstojanska zagledanost, zgoščenost, kjer Hemon posebno ekspertizo izkaže prav na koncu, kjer se zdi, da se zgodi celotno besedilo, seveda razkriva posebno plast Hemonove osebnosti, toda hkrati univerzalistično razmišljanje o pisanju tej prozi odzvame vonj po eksotiziranju izvornega prostora (in s tem tudi Jugoslavije). Zapisi, ki izkazujejo določeno avtorjevo nonšalanco in mestoma tudi mačistično držo, se prek nelinearnega niza potopijo v naravo pisanja, s čimer Hemon lastni knjigi pravzaprav spodnese še tisto zadnjo oporno točko: »Bistven del pisanja je sprejeti zagotovljeno odsotnost njegovih posledic, sprijazniti se z možnostjo, da se besede lahko razblinijo v vseprisotni praznini, da nič od tega morda ne bo nikoli štelo.« Ne glede na to, kako brutalno zveni, in kakšno vdrtino tu izvrta, odpre neko novo dimenzijo pisanja in ga razpotegne v širno prostranstvo.