/ 

Ljubi Peter … »Prepozno / je za žalost, zlata puščica je poletela /…/«

      

Peter Kolšek (1951 – 2019)

      

Znanka mi je že pred leti dejala, da so ji ljudje v trenutku, ko ji je umrla mama in so se zbirali v njihovi družinski hiši nekje na Dolenjskem, resda prišli izreči sožalje, toda v resnici so ji prišli povedati svojo zgodbo. Zgodba o Petru Kolšku, vsaj zame, je zgodba o mojih gotovostih, ki jih sicer ni veliko, vendar so zares trdne.

Ko sem mu pred desetimi leti, noseča in sedeča v majhni garsonjeri v Rožni dolini, ob odprtem oknu, da je pomlad razpršila tisto majhnost, s katero sem bila obdana, poslala recenzijo knjige iraške avtorice, je Peter Kolšek to brez pomisleka objavil. Še vedno se spomnim plaht Književih listov, ki so bili tedaj sicer že v zamiranju, toda dokler je bil tam Peter, je bil to še vedno varen vrt, ki je bil za obdelovanje na voljo tudi mladim, še nepreizkušenim piscem. Zvečer, na dan objave moje prve v Delu objavljene kritike, seveda pod Petrovo taktirko, se mi je po trebuhu razlegel topel, prijeten občutek. Kot da bi tam nekje v meni pognala korenina. Tedaj nisem vedela, da je bil to trenutek najinega več let trajajočega sodelovanja, ko nisem samo hodila k njemu na Delo, kjer sva v pecljastih kozarcih pila jabolčni sok, za katerega sva se sicer pretvarjala, da je vino, in kjer mi je pripovedoval, kako naj bi »izgledala dobra kritika«, temveč sem predvsem vedela, da sva postala prijatelja, ki ju je združevalo globlje razumevanje literature.

Peter Kolšek je morda že tedaj bolj kot za pesniško veljal za novinarsko in uredniško ikono, čeprav je poudarjal, da je o sebi vedno razmišljal predvsem kot o pesniku. In verjetno je bilo (nikoli si nisem mislila, da bom morala zapisati to besedo) ravno njegovi pesniški senzibilnosti ter blagosti in uvidevnosti moč pripisati, da je vedno znal omehčati ostre robove ter razumeti obe plati zgodbe: tako pisca kot njegovega kritika. Tudi zato se je leta 2014, ko je naznanil slovo iz uredniških in novinarskih vrst (v letih 1992-1999 je bil urednik Delove kulturne redakcije, do leta 2014 je sedem let urejal Književne liste), zdelo, da se je zgodil potres; profesionalni novinarski prostor je zapustil nekdo, ki je resda razumel, da poezija in z njo praktično celotna kultura sodita v sfero starosvetja, vendar tudi, da bomo brez metafizike goltali samo tropine.

V enem izmed najinih pogovorov, ko sem mu priznala, da sem se ob njegovem odhodu, sedeč na kolesu, zjokala v rokav puloverja, je sicer dejal, naj ne otežujem že tako težke situacije, in potem čez nekaj mesecev, ko so se strasti umirile, »da je bilo dovolj«. Iz sledilca plemena, ki ima pregled nad slovensko poezijo, recimo zadnjih tridesetih let, čeprav si tega ekskluzivnega privilegija nikoli ni prilaščal, se je končno lahko spremenil v »zgolj«pesnika. Ali z drugimi besedami: izpostavil se je neskončnemu niču, ki je verjetno edini mogoči prostor, iz katerega se da izrekati poezijo. Kljub občasno obupanim in trpkim tonom, v katerih so izzvenevale njegove pesmi, napisane v zadnjem desetletju, in celo privzemanju najljubše besede »opuščanje«, si pesnik ni dal vzeti predmetov iz starodavnosti. Toda pri tem zaziranju v preteklost Peter ni proizvedel samo blage, žlahtne nostalgije ali nam prišepetoval o svojem neukrotljivem srcu, pač pa se je njegov vid, zaradi bližine smrti, predvsem izostril.

V pesniški zbirki Tropi in tropine iz leta 2011, ki sem mu jo skušala prikriti, saj se mi je zdelo, da nisem znala in zmogla zaobjeti vsega, kar je vsebovala njegova poezija, sem zapisala, da so njegove pesmi zaznamovane s krhkostjo, celo sesedenostjo vase, ki sicer izhaja iz deljenja časa na preteklo in sedanje, potem celo spraševanje o smiselnosti posedanja pred knjigami. Peter je vedel, da so tradicionalni vzorci ne le poezije in ne le umetnosti, nalomljeni, vendar zaradi tega ni udrihal po tistih, ki niso bili zmožni prisluhniti. Neosrediščena pesnikova drža je imela za posledico posebno nežnost, zavezanost naravi. Pesnik ni bil v središču, ker je bila vsa v središču zavezanost poeziji. Kolškov verz v pesmi Le bežanje in menjave: »Tudi rdeče jabolko v aprilski travi / je strašno odloženo in kot zaljubljenci / razkrito« morda celo spominja na verz nigerijskega avtorja in Nobelovega nagrajenca Woleja Soyinke, ki v eni izmed svojih pesmi pravi: »Najzrelejši sadež je tudi najbolj otožen.« Na ozadju narave je Petru uspelo izrisati samost, izgubljeno trdnost, celo (iz)vrženost iz sveta.

Petrove pesmi, ki jih je pisal v zadnjem času, so bile zaznamovane z elegičnostjo, in manj z otožnostjo ali sentimentom. »Prepozno / je za žalost, zlata puščica je poletela /…/,« pravi pesnik. Zmogel je ironično distanco, s katero je presojal »zdolgočasene pesnike«, pri čemer je bil z enim očesom ves čas osredotočen na status poezije v sodobnem svetu. Potujitveni postopki, ki jih je vpeljal, so mu preprečevali, da bi se predal. Vem, da si trpel ljubi Peter, posebej v zadnjem času, ko si se v taksiju in s palico privlekel na Društvo pisateljev, da bi nam dal še zadnje nasvete, kako osnovati našo skupno prihodnost, toda predal se nisi. Mirno se »oziraj v izbrušene zvezde v vesolju«. Bil si tako dober človek, tako poln žlahtne nostalgije in ljubečnosti, da ti bodo zagotovo naklonjene.

Se vidiva jutri, torej v naslednjem življenju.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

     

   

   

Gabriela Babnik
O avtorju
(fotografija Beletrina) Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica štirih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre in organizira festival Slovenski dnevi knjige, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Trenutno tudi podpredsednica Društva pisateljev. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.