»zakaj ženske po štiridesetem letu nosijo kratke pričeske«

O pesniku Petru Semoliču se pogosto izreka v okviru terminov kot so “intimizem”, “tenkočutnost”, “liričnost”, toda ob branju zadnje pesniške zbirke Robovi (LUD Literatura, Prišleki, Ljubljana 2020) je jasno, da si pesnik ves čas prizadeva izstopiti iz časa in posledično tudi iz sebe, ter da na vse to, kar je, torej oblaki, mlade družine, iphoni, Facebook, okrašeni avtomobili, gozd, žalost in samota, skuša pogledati iz panoramske perspektive.

Uvodne pesmi zbirke se resda zdijo vpisane v rutino vsakdanjega življenja in v strukture nezavednega, lirski subjekt namreč uporablja svoje sposobnosti vida, sluha, vonja, tipa, gibanja, govora, premikanja, zamišljanja, celo sanj ter jih veže v pesniško formo, ki iz mini situqcij prehaja na makro situacije. Nobena od osemdesetih pesmi, zajetih v zbirko, namreč ne odstopa od tega pravila. Lirski subjekt je bil v različnih etapah svojega življenja vpet v situacije, ki jih lahko beremo tudi kot obča mesta. V pesmi Orle na primer, nas spomni na maj 1945, v pesmi Sebček v Zupančičevi jami na »najbolj vroče poletje v stotih letih«, v pesmi Strunjan »preučuje klif nad sabo, // štirideset milijonov let zgodovine, v kateri / ne bom pustil niti tolikšne sledi / kot foraminifera, ki jo slučajno zagledam / odtisnjeno v kamnu poleg sebe.« Zaradi takšnih konkretnosti, ki prehajajo v splošnejši premislek, deluje, vsaj na prvi pogled, Semoličeva poezija komunikativno, hkrati pa je tudi neoprijemljiva.

Pesniško soočenje s spoznanjem, ki, kot so zapisali v predstavitvi knjige, v celoti preveva najnovejšo pesniško zbirko Petra Semoliča, in sicer, da v zgodovini sveta bržkone ne bo pustil nobene sledi, saj je človekova eksistenca hipna, dolga komaj kak trenutek, knjigo odpira v dve smeri. Po eni strani spraševanje »Ali zgodovina človeštva res ni nič drugega / kot zaporedje vedno višjih in višjih prestav?« pesmi odpira globljim premislekom in s tem tudi zgodovinskim rezom, po drugi pa tisti, ki nas “uvaja” v zgodovino, pozorno opazuje samega sebe pri dnevnih opravilih in prevprašuje lastno življenje. Ko ga vidimo v pesmi Podpeško jezero, kjer »leži na hrbtu, široko razprtih rok, zaprtih oči, / in pušča, da jezero počne z /njim/, kar počne / s stvarmi, ki jih okoliški potoki nanesejo vanj,« pronikne slutnja, da prvoosebni lirski subjekt pripoveduje o nečem drugem, kot se to zdi na prvi pogled. Najprej o lastni nekoristnosti in sumljivosti, toda – iz distance – se izkaže, da prisostvujemo prizoru podvojitve.

Pesnik mimogrede in kot s čarovniškim trikom pridobi sposobnost, da se loči od sebe, in se, ko se subjektivira, objektivira. V pesmih je prisotno vedenje, da je tisti, ki ga vidi onstran snovi in zavese dnevne svetlobe, zares jaz, vendar jaz, ki ga podvaja njegov odsev. Seveda je avtonomna moč odseva stvar pesništva in pesniškega, česar se Peter Semolič, ki na sceni vztraja od zgodnjih devetdesetih in je avtor dvanajstih samostojnih pesniških zbirk ter prejemnik nagrad, jasno zaveda. S tem “postopkom” pa se med drugim izogne omejitvam, ki strukturirajo čutno stvarnost. In ker je odsev bežen, se ga ni mogoče dotakniti niti ga zaobjeti. Največ na kar lahko upa pesnik, je, da se bo dotaknil sebe. Peter Semolič sicer ni mitoman, tu in tam ga prešine (le) spoznanje, da je z leti njegov »občutek za humor osivel, / in da njegovi sovrstniki pri petdesetih / odhajajo drug za drugim – za njimi / ostajajo profili na Facebooku, ki kot duhovi krožijo po neskončnem / prostoru svetovnega spleta«.

Razhajanje med vidnim in nevidnim, med tipom in nedotakljivim, dvojnost med odsevajočim in odsevanim pa ni le pesniški postopek ali nezavezujoča igra, pač pa gre za temeljno počelo, ki spet ni le modna muha in odraz stanja sveta. Peter Semolič ne relativizira zaradi relativizma, pač pa, ker šele ta igra, ki je hkrati tudi način bivanja in videnja sveta, omogoča vznik in prikazovanje. V veliki meri pa prav blesk omogoča, da se razpre multipli pogled na svet. V Predmetni pesmi se na primer lirski subjekt spogleduje z zahtevo po konkretnem: »Predmet. Najprej ga poimenuj, dovolj je že / skrivnosti na nebu in na zemlji. Opiši ga. / Njegovo obliko in barvo, njegov vonj. / Dotakni se ga, s prsti in z jezikom.« In potem nekoliko dlje: »V tej igri – enkrat za spremembo – ti nisi objekt.« Relativizacija tega, kdo je subjekt in objekt opisovanja in opazovanja, rezultira v praznini: »Mislim se vdrejo tla in na mestu predmeta zazeva praznina.«

Pri Petru Semoliču ne bomo naleteli na jadikovanje nad izgubljenimi privilegiji ali razpadajočimi institucijami (zahodne) družbe, pač pa tedaj, ko se multipli svetovi odpro, mehko, nevsiljivo, predvsem pa s pozornostjo na detajlih in zato nekako mimogrede, iniciira drugo plat življenja. Pa ne gre le za to, da je pesnik na strani slehernika, recimo “malih ljudi” ali pa morebiti živali, ki se tako rade znajdevajo v njegovih pesmih, niti za to, da se v pesništvu nahaja moč, saj je jasno, in kot se zapiše v pesmi Sebček na Ljubljanskem gradu, da je tudi pesnik v zmoti: »Ure kasneje pišeš te verze in misliš, da pišeš pesem, v resnici pa samo razkazuješ / svojo samoto.« Če torej tudi v besedah ni moč najti zatočišča, kako naj pesnik vendarle preživi? Približek odgovoru najdemo v pesmi Ideja: »Nima neposredne veze s tem, kako naj / preživim v tem pošastnem svetu, a vseeno / govori o svetu in življenju: kako bi bil svet / prijaznejši in življenje bolj znosno – za vse!«

Pesnik nima oprijemališča in tudi ko se gleda v ogledalo, se sprašuje ali vidi samo površino ali skoznjo, pa vendarle – prečkanje videzov pri Petru Semoliču ne vodi v shizofreno situacijo. Življenje res določa naključje, pesnik nas res opozarja, da bi vse lahko bilo tudi drugače in da se življenje nikoli zares ne sestavi v zgodbo, in da tako tudi ideje nima smisla razglašati za resnico, toda zaradi tega nismo soočeni z razočaranjem in (negativnim) dvomom. Pesmi Petra Semoliča v zbirki Robovi so, in kljub prepoznanju, da obstaja razkorak med subjektom in njegovo predstavo o svetu, sinhrone. Situacije in misli se nalagajo druga na drugo, pesnik išče izhode, kot na primer v eni lepših pesmi v zbirki, ki nosi naslov Megla: »Megla je posebno stanje vode, / ko ta ni ne jezero ne oblak. /Vremenarji protestirajo, / postavijo pesem na novo osnovo: // megla je oblak v dotiku s tlemi.« Zaključi skoraj popustljivo: »Morda pa megla ni narejena iz vode, / ampak iz naših sanj, besnečih zvezd.«

Spoznanje, da živimo v svetu, kjer se nahaja obilica resničnosti, in v svetu, kjer se tudi ženske lahko v trenutku spremenijo iz nimfe v Meduzo, kot zapiše v pesmi Lasje, ki seveda aludira na neko drugo (Baudelairovo) pesem, ni toliko tolažilno, kot je dopuščajoče. Očitno ni drugega življenja, razen razpokanega in razčlovečenega, in proti temu se pesnik zoperstavi z lastno razgaljeno človeškostjo, ki je zaznamovana s staranjem in osamljenostjo. Peter Semolič priznava, da je tudi to svet, ki ga doživljamo in ustvarjamo v nestabilnosti, bežnosti, presežnosti, morda celo v stalnem stanju pripravljenosti in vsesplošni teatralizaciji. Njegov blagi humor in ironija na primer prihajata na dan v pesmi Ograja: »Sediva na terasi in čakava klic, ki nama bo / povedal, koliko dni bova še lahko sedela tukaj, / opazovala ptice in ugibala, zakaj ženske po / štiridesetem letu nosijo kratke pričeske.«

Peter Semolič se je v preteklosti že igral s formo pesmi v prozi, pri čemer je ohranjal lirični ritem in zvočnost, v tokratni zbirki pa se je pomaknil proti pripovednosti. Mestoma dnevniško zastavljene pripovedi, ki se iztečejo v razmislek, delujejo kot pripovedi v verzih, in so obogatene z epskimi prvinami, predvsem pa individualna izkušnja prehaja v kolektivno (»na / poti iz intime v javnost«), zaradi česar se nekaterih pesmi drži tudi angažiran naboj. Vsekakor pa se v Robovih več pozornosti namenja krajem in okoliščinam kot osebam. Tudi ko se govori o slednjih, je to v splošnih okvirjih. Pesnik se ob nikogar posebej ne obrega, je pač introvertiranec, ki se na neki točki vpraša: »Rodil si se na pravi strani sveta / in prave barve. Kaj je šlo potem / narobe?« Če že kaj, potem je življenje smiselno živeti, ga predihati, se posvetiti delu na vrtu, nenazadnje se »po vsakem dežju na njem /pojavijo polži / in se lotijo mladih sadik.«

Preostali prispevki in literatura na portalu