/ 

Videti ni isto kot gledati …

   
Gabriela Babnik – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

    

      

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Posvečeno določeni osebi, naj bo moški ali ženska, ki se bo tu verjetno prepoznala, toda to prepoznanje pomeni, da je žrtev lastne domišljije

Na otvoritvi festivala Fabula se je v dolgi koloni pisateljski kolega obrnil proti meni in me vprašal: »Kako si?«

Po vsej verjetnosti je bila posredi zvedavost, kako se bom odzvala na očitke, ki se v teh dneh zgrinjajo proti moji personi.

Nakremžila sem se in mu odvrnila: »Saj vidiš, kako je. Sem na bojni črti.«

S pisateljem sva si poznana le toliko, da njegovega zbodljaja nisem vzela zares. Ker je stavek na izust izrekel v angleščini (»You have to choose your battles.«), sem mu tudi odvrnila v angleščini: »I have chosen this one.«

Ker je bila gneča, skoraj zadušljivo ozračje, in tudi ne časa za pojasnjevanje, sem najin small talk šele kasneje napolnila z vsebino. Pa ne gre za to, da bi me nekaj gnalo k razkrivanju, kdo je bil “resnično” pisatelj, še manj, da bi ga skušala napadati, ker ne deliva enakega mnenja. Gre mi za iskanje načina, kako dokumentirati tisto, kar ostaja neizrečeno in česar ni bilo in še vedno ni v medijskih objavah, kar berem kot nekakšno vztrajno zavračanje, da bi se zapopadlo predmet tega, o čemer se razpravlja. In bi morda – na najbolj optimalen način – lahko zaobsegla le literatura, toda ker je za literaturo, ki se mora zmediti, najti pravi vstop v narativni tok, potreben čas ali pa gre predvsem za to, da v tem konfliktu ne najdem imaginarnega navdiha in se drajsam le nizko pri tleh, se moram pač zadovoljiti le z zbirokratiziranim & faktičnim jezikom.

Ko govorim o zdajšnjosti, ko jo skušam opisati, ali bolje, skušam razmisliti, kaj se zgodi, ko se stakneta literatura in politika, pri čemer mi mora biti jasno, da v tem stiku obstaja strah, da se literatura spusti na raven ideološka pofla, se je pošteno in smiselno vprašati, ali ne gre pri “battles” tudi zato, da z dokumentiranjem sprotnega samo skušam zakriti tisto, za kar tu pravzaprav gre: za pomanjkanje literarnih pobud, za blaženo prepričanje, da mi ti mali električni šoki podeljujejo nekakšno mesto v svetu, mesto, ki ga je literatura že zdavnaj izgubila? Saj, vem za zgodbe in pripovedke, ko so še kar nadarjeni in malo manj nadarjeni literati izgubili svoja literarna in kulturniška življenja v prepirih, ki ne vodijo nikamor, ampak to mi pravzaprav ne odvzema možnosti po spraševanju, kaj in od kod se napaja potreba, da se poišče prostor za dvom izven polja izključno literarnega?

Ne bom zdaj o sistemskih anomalijah, ker bitka za interpretacijo ne vodi nikamor oziroma je njen edini možni izhod nedvoumni nesporazum. Sploh, če bitko okoli zakonodaje bijejo literati; ti pač skoraj vedno tvegajo, da v trenutku, ko bi jim faktični jezik in sklicevanje na zakonodajo prišla prav, sproščajo emocije, se sklicujejo na iracionalno nezmernost ali dobesedno: govorijo o temnih silah, zaroti, paravanih.

Morda se ponavljam, morda sem predvidljiva, in v tej situaciji, ko se sprašujem, kdaj natančno nastopi trenutek, da posameznik vidi tisto, kar že ves čas gleda, vendar ni prepričanja, da je to, kar vidi, dejansko tudi to, kar je, iščem nekaj, kar bi me dvignilo, in mi vrnilo vero, da se je še smiselno boriti za pravo stvar? Iz postkolonialne teorije je znano, da videti ni isto kot gledati in da človek lahko gleda, ne da bi videl. Gledanju in videnju je skupno to, da kličeta sodbo, da tisto, kar vidimo, ali tisto, česar ne vidimo, vklepata v nerazložljivo mrežo pomenov. Zato je pravzaprav nepomembno, kaj zares tvori to mrežo pomenov. Dejstvo pa je, kar se mi kaže šele v obratu nazaj, da javne funkcije niso mišljene kot odstiranje zastora. Večinoma so mišljene kot moč videti, vendar ne videti, biti brezbrižen. In če nenadoma prekršiš pravila igre in spremeniš tisto, česar naj ne bi videl, v vidno, nastopi drama. Konflikt. Točno določen konflikt, o katerem s konkretnimi imeni in navedbami nekaj časa še ne bom zmožna govoriti. Ker morda niti še ni končan. Pisatelj je dejal, tudi zaradi nastale politične situacije, da menda je. Ampak v danem trenutku in za ta zapis niti ni pomembno.

Nekaj o izvijanju iz družbeno pričakovanega najdem v zadnji kolumni Andraža Terška (6. 3. 2020), v kateri piše o zaščiti človekove pravice pred strahom. »Ta pravica je ovoj, ki obdaja /…/ vsebino in socialno funkcijo drugih človekovih pravic.« To velja za pravico do zaščite zdravja, dostojanstva, zasebnosti, splošne svobode ravnanja … Vse te pravno pripoznane človekove pravice, kot pravi Teršek, vključujejo pravico človeka, da dvomi in sprašuje. »Pravico človeka, da misli in da javno izraža svoje mišljenje.« In če dodam: pravico, da to počne brez strahu.

Ta pravica, ki je hkrati moralna dolžnost, je seveda osredotočena na nekoga drugega. Tistega za katerega je smiselno pričakovati, da bo na misleči dvom, na misleča vprašanja »dlakocepsko prepričljivo odgovarjal«. Ali drugače, pričakovati je, da s tistim, ki sprašuje, ne bo ravnal nedostojno in ponižujoče. To je nenazadnje njegova dolžnost. Predvsem, če hoče igrati fair-play. Ampak fair-play v tem konfliktu je utopija. Bolj verjetno je, da v konfliktni situaciji pride in je tudi prišlo do – narcističnega izliva. Mešanico naslade, razbrzdanosti in okrutnosti, ki je posledica tega, da se osebe poenotijo s svojo funkcijo. Jo personalizirajo, same sebe pa prezentirajo kot kategorično nezmotljive in nedotakljive. Resnicoljubnost zavijejo v plašč nedostojnosti in tisto, kar bi moralo biti prerešetano, prevprašano, nadomestijo s svetom, ki so ga (že) izumili, in seveda v skladu z logiko, ki jim ustreza.

Očitno tudi v realijah razmišljam kot literatka; skušam izluščiti metode, kako se nekoga pritisne k tlom, in se ga z nebistvenostjo spremeni bodisi v stvar bodisi v žival bodisi pa celo v človeško osebo, ki je v nenehnem postajanju. Razsežnosti mentalnih patologij ali pa psihičnega dela spomina (v smislu, Kaj sem naredil(a) narobe?)), so nebistvene. Vztrajam torej: bistveno je, kako “povzročeno škodo” skenirati in dokumentirati, jo spraviti v najbolj optimalno formo. Namen je seveda – v fikciji, v izmišljanju najti konec obsesiji in skritim polemikam, ki so se navzven kazale kot spraševanje, kot poskus biti in postati razmišljujoča posameznica. Pri čemer ti je le peščica ljudi priznala to lastnost. Predpostavljam, da tudi zato, ker je bila resnična, čeprav označena kot »samomorilska«, v slabši verziji »zdraharska«. Ali kot pravi ena izmed mojih junakinj: zahtevati in ostati človeško bitje. Zahtevati torej, da postaneš oseba, ki si ne dovoli, da bi se jo imeli za bedakinjo. In ne dovoli, da bi se žalilo njen intelekt.

Zadnje čase se mi dogaja, da se zbudim tik preden se začne jasniti. In razmišljam, kako faktični & birokratski jezik zliti s poezijo. V središče postaviti pisne dokumente, izvirne in druge listine, ki ohranjajo sled tistega, kar je bilo narejenega pred menoj, pa tudi v mojem času. In tu se mi v misli vrača roman alžirskega pisatelja in novinarja Kamela Daouda Primer Meursault, preiskava preiskave, ki je v Alžiriji izšel leta 2013, v Franciji pa leto kasneje. Gre za tiste vrste roman, ki izkušnjo imperija dojema iz povsem drugačne perspektive kot Camusov roman Tujec. Brat umorjenega Arabca iz Camusovega romana, ki v Daoudovem delu, sedeč v baru pripoveduje zgodbo, celo trdi, da bi bilo zgodbo potrebno ponovno napisati; v istem jeziku, vendar od desne proti levi. »Začeti bi bilo treba s še živim Arabčevim telesom, ulicami, ki so ga pripeljale k njegovemu koncu, in končati s trenutkom, ko ga je zadela krogla.« Toda ker to ni bilo storjeno, oziroma je Arabec v Camusovi knjigi prezentiran kot nepismen človek, ki nastopa zgolj zato, da ga zadene krogla in se povrne v prah, anonimnež torej, ki si ne zasluži niti imena, si umorjenčev brat vzame pravico, da pogleda v zakulisno tišino. Pripovedovalec se nauči Camusovega jezika in spregovori v mrtvečevem imenu.

Takšno “kontrapunktično” branje, zaradi katerega dobimo občutek soodvisnosti obeh del, ki seveda ni nikoli neposredna, enostavna (pri čemer Daoud pripoveduje lastno zgodbo), je seveda ena, nisem prepričana, da tudi moja možnost. Bolj kot odgovarjanje nazaj, me zanima, kako z dokumenti, ki mi plešejo po računalniku in prikazujejo pisatelje in pisateljice v vsakovrstnih pozah, povzeti nekakšno idejo ali nekaj, da obstajajo tri stvari, ki jih ni mogoče izsiliti: ljubezen, spoštovanje in avtoriteta.

Ampak do tja je še daleč, zato se obrnem na bok in zaspim nazaj.

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

      
Gabriela Babnik – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

 

Gabriela Babnik
O avtorju
(fotografija Beletrina) Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica petih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.