/ 

Evelin

 

fotografija Dušan Šarotar

  

      

Gabriela Babnik o poslani zgodbi

Zgodba Evelin se mi je zapisala v enem zamahu, med branjem romana Javierja Mariasa. V njej gre za poskus izrisa portreta ženske, ki je nekoč zapustila Nigerijo, se s partnerjem preselila v Ljubljano, potem pa na neki točki začne hoditi na železniško postajo, kjer opazuje odhode vlakov. Želi se vrniti domov, v rodno Nigerijo, čeprav je verjetno, da je za domače toliko kot mrtva, saj je bil njen odhod nenaden, nenapovedan. Notranji tok misli je podan kot poslavljanje od tistega, ki ga še vedno od ljubi, od otrok, ki jih prepušča možu. Očitno sem v stanju premlevanja o vračanju v kraje, ki so v tukajšnji zavesti zapisani kot tretjerazredni, pozabljeni, toda Evelinino hrepenenje ali pa to, da bi spet našla tla pod nogami, je nad vsem.

Zgodba bo izšla v knjigi Prostori, ki jih zapuščamo (založba Umco), in sicer v okviru festivala Slovenski dnevi knjige.

   

***

    

Evelin je včasih pomislila, ali se kdo še spomni dekleta, kakršna je bila, preden je odšla z Ivanom. Saj, Ivan bi verjetno pripomnil, da tisto, kar je bilo, še vedno je, vedela je, da Ivan v njej še vedno, vsak hip pravzaprav, išče dekle, ki jo je pred mnogimi leti ugledal v Nigeriji. Njenega lahkotnega, ironičnega duha – in če ni videl njene resnobe in jeze, morda celo nestrpnosti, naveličanega izraza, ki je mejil na notranjo trdoto, potem se je verjetno pretvarjal. Če bi naredil korak vstran, bi se lahko vprašal, le kaj neki se je zgodilo, ali pa kaj so storili, da se ji na obrazu izrisuje takšen izraz? Ko je zapustila svojo domovino Nigerijo, v kateri ni bila pretirano srečna, pa tudi ne pretirano nesrečna, je izpolnjevala svojo usodo. Imela je odprtih več vrat in izbrala je ravno tisti izhod, ki jo je pripeljal do sem, torej do življenja z Ivanom, dvema sinovoma, sredi zamegljene Ljubljane in gore knjig, ob katerih se je počutila izgubljena, še posebej, ko je ostala sama v stanovanju; tedaj, ko je bil Ivan ob njej, ponavadi pod večer, ko se je vrnil iz uredništva, odložil usnjeno jakno, ki ga je pomlajevala, hkrati pa dala vedeti, da je obtičal, ne samo v točno določenem obdobju svojega življenja, pač pa, da je obtičal ob njej, Evelin, ki ji je s takšno zavzetostjo pripovedoval o tistem, kar je doživel v službi, ali še bolje, prebral. Stopil je do nje, ji pokazal to ali ono knjigo, njene oči so poplesavale po vrsticah, v prsih jo je čudno stiskalo in nenadoma se je zavedala, da tako sedi poleg svojega moža zato, ker izkuša moč njegovega smehljala in njegovega glasu.

Spraševala se je, Evelin, nad čem ima njen mož v resnici nadzor, in očitno je bilo, da ima nadzor samo nad knjižnico, ki je mejila na veliko okno, to pa se je odpiralo na balkonček, na katerega je vdirala jutranja svetloba.

Ko sta se njuni negibni telesi dotikali v skoraj popolnem mraku, je Evelin pomislila, ali se bo Ivan čez mnogo let spomnil tega trenutka ali mu bo pripisoval takšen pomen, kot mu ga je pripisovala sama. Evelin je široko odpirala oči in se trudila, da ne bi zazehala, Ivan je medtem recitiral neko pesem, verjetno zato, da bi ji pomagal otresti se eksotičnosti, ki se je je, in kljub letom, ki jih je preživela tu, še vedno držala, da bi ji približal svoj jezik, slovenščino, ki jo je tako zelo cenil in govoril, da mu služi kot papir, ki ga zvija in striže in prepogiba. Evelin je vztrajala pri angleščini, z rahlim naglasom njenega maternega jezika twi, kar je Ivana po svoje jezilo, čeprav je bil preveč vljuden, da bi svojo jezo tudi izrazil. Evelin je priznaval, da se je po svoje žrtvovala, da pokrajina njenega otroštva in mladosti v njej zbuja hude bolečine.

Čeprav se je zdelo, da je Evelin odšla, zapustila dom zato, ker se ji je obetalo boljše življenje, ni bilo tako. Ivanu dolgo časa ni povedala za umor najboljše prijateljice. Janet Okonwo, ki so jo zabodli tistega večera, ko sta šli skupaj v kino. Družila ju je površinskost, zapiranje v šolsko stranišče in pogovarjanje o abstraktnih in resničnih simpatijah. Če je Evelin omenila stvar, ki je bilo zunaj njunega najstniškega imaginarija, jo je prijateljica pogledala radovedno in boječe. Še veliko let pozneje, že v Ljubljani, se je Evelin spomnila tega pogleda. Kot da sta druga v drugi našli rdečo piko, za katero sta obe vedeli, da se ne bo mogla razrasti. Ko se je zgodil umor, naključno, brezbrižno odvzetje življenja, ki sta ga povzročila dva mladeniča na motorjih, o vsem skupaj je Evelin izvedela prek poročila, se je odzvala najprej glede nase, kaj je ona izgubila s to smrtjo, in ne, kaj je bilo s to smrtjo odvzeto Janet. Včasih je premišljevala, kaj bi bilo, če je ne bi pustila same na ulici. Čutila je, da Janet oklevala, da se je želela pogovoriti, vendar ji je Evelin vseeno obrnila hrbet. Za Janet je bila Evelinina družina koprena in morda je celo razumela, da se Evelin nečesa sramuje. Recimo plinskega štedilnika, ki ga je njihov oče nekoč prinesel domov in ni nikoli pojasnil izvora njegovega najdenja. In potem še preprog, razgrnjenih po tleh, ki so jim služile kot ležišča. Včasih se je Evelin zbudila sredi noči in razmišljala, da so, torej ona in njeni bratje in sestre, kot ujeti v časovno kapsulo – trupla, ki nikomur, niti njihovim staršem, nič ne pomenijo.

Morda je Janet v tistem oklevanju skušala določiti, kaj je Evelin, ko je zunaj sebe, a je hkrati tudi ona sama. Evelin je tedaj začenjala razumeti, kako jo vidijo drugi in kako se vidi sama, in dokler ni postavila teh mej, ni v svoj svet želela spustiti nikogar. Če bi se tedaj obrnila in za hip še postala z Janet, ki morda ob tem ne bi sama odšla po prazni ulici in bila umorjena, bi Evelin pojasnila, da skuša skonstruirati neko jedro, ki jo bo ubranilo pred svetom. Šele veliko let pozneje je Evelin prepoznala, da so stvari, ki jih je treba ohraniti nedotaknjene, nekaj, kar je samo njeno, in da to občutenje povezuje ravno z Janet, ki je tistega večera podlegla zaradi ran, zadanih z nožem. Nekoč, ko sta se z Ivanom sprla in ji je očital, da je neprilagodljiva, ker je vztrajala, da sinova govorita tudi materni jezik twi, in posebej, ker je vztrajala, da ohrani svoj nigerijski priimek, se je zaprla v kopalnico in še prej v kuhinji vzela nož. To je bila nezavedna gesta, in ko je postala na straniščni školjki, strmeč v rezilo, s katerim si ne bi mogla niti slučajno prerezati žil, se ni spomnila niti tega, kako je v njenih rokah pristalo ravno to rezilo. Trudila se je zapreti oči, vendar se je bala soočena s svojim telesom, s srčnim utripom, ki se ji je zdel prehiter, z bolečinami, ki so se množile v njej. Posumila je, da se je začela izgubljati, da je tu v Ljubljani začela izgubljati osebnosti, ki jih je tako vztrajno negovala v sebi.

Ivan je stopil za njo, verjetno v strahu, da bi izgubil mater svojih otrok, in čez čas začel celo moledovati. Opravičeval se je, čeprav verjetno ni vedel, za kaj se opravičuje. Pobožala ga je po laseh, z roko se je zarila v mehko žimo rjavkastih las, in mu rekla, da živi kot izseljenka in da če se želi prilagoditi izposojenemu bivanju, je nujno, da ne pozabi, kdo je v resnici.

Ivan jo je nezaupljivo premeril, vendar se je zaradi miru – uklonil. Njegova uklonitev ni pomenila nerazumevanja, pač pa prilagoditev. Tako je bilo varneje, verjetno za oba.

Globoko v sebi je Evelin vedela, da si je Ivan želel predvsem umirjenega življenja, ki bi mu nudilo prijetnost, počitek po pretresih, ki jih je doživljal v službi. Videla mu je po očeh, ko se je vračal, nekajkrat jo je objel, kot da si želi omahniti nanjo. Ni mislila, da bi ji moral sleči hlačke in jo poriniti, medtem ko bi otroka spala, kar sredi dnevne sobe, toda nekaj več poželenja ne bi bilo odveč. Čutila je, kako je, ko sta sedela na kavču, skrivaj pogledoval proti njej, in ko je prestregla njegov pogled, se ji je nasmehnil. Zdelo se ji je, kot bi se smehljal nečemu v njej in da je v resnici v tistem sploh ni prepoznal. Evelin je vedela, da je v Ivanu, v vsem tistem času, ki sta ga preživela skupaj, pustila mehko nežno sled in da ga zaradi tega nekako nadvladuje. Nežnost, ki mu jo je izkazovala na začetku, bežni, skoraj naključni dotiki, je zdaj sicer prenesla na sinova. Z njima je nenazadnje preživela več časa kot z Ivanom, ki jih je zapuščal ob jutranjem, in se vračal ob večernem mraku.

Nedolgo po tistem soočenju v kopalnici, ko ji je mehko vzel rezilo iz rok, jo je neke noči, preden sta zaspala, vprašal, ali ga bo kdaj zapustila.

Trajalo je minuto ali dve, preden mu je odgovorila, »Ali ti kratim izkazovanje ljubezni?«

Njegov odgovor, češ, da si ne predstavlja življenja brez nje, jo je potrl. To je pomenilo, da Ivan ni znal živeti z danes na jutri, da mu ni bilo ključno izrabiti sleherni trenutek, ki so ga preživeli skupaj, pač pa je gojil projekcije v prihodnosti. Zaradi tega vprašanja se je počutila, kot bi nasedla.

Ko je Ivan zaslutil, da se Evelin izmika, ter odlaša z odgovori jo je objel okoli pasu, potisnil svoj rahlo vzpenjajoč spol med njena stegna ter pripomnil, da je pred kratkih v službi bral čudovito knjigo španskega avtorja Javierja Mariasa. Tam je naletel na stavek, ki ga je presunil. Evelin se ni natančno spomnila, toda bilo je nekaj o tem, da ljubezenskih zgodb drugih ne prepoznamo zmeraj, včasih niti takrat ne, kadar smo sami njihov naslovnik. »In pri tebi, Evelin, me je najbolj fasciniralo to, da te nikoli ne bom mogel dokončno spoznati.«

Evelin se mu je izvila iz objema, se dvignila in prižgala namizno svetilko ob postelji. Hotela je preveriti, ali je Ivan z iskrenostjo hotel samo trgovati, na ta način izsiliti priznanje, ali pa je sam v sebi obupaval – potrpežljivo, kot je bilo značilno zanj. Zaradi tistega, kar je videla na Ivanovem obrazu, se je odločila za priznanje: da, sanjarila je o odhodu od tam, kjer so prebivali kot družina, o svoji vrnitvi. Zaprta v to pokroviteljsko mesto, ko so mu nekateri rekli Ljubljana, spet drugi Lublana ali Laibach, je čutila, da nekaj zamuja v svojem življenu, ne ravno zgodovinskih trenutkov, pač pa nekaj, kar bi jo spravilo iz pogreznjenosti. Če bi premogla besede za misli, ki jih je mislila, bi rekla, da je izgubljala nadzor nad lastnim življenjem. Njena zamera do Ivana je bila tam, na dosegu roke: pričakoval je, da bo nekaj pripomogla k njihovemu okolju, da se bo socializirala, toda njegovo okolje ni potrebovalo socializacije nekoga, kot je ona.

Ni je bilo strah, bilo je samo to, da je bila opazna v vseh pogledih. Ko je odšla v trgovino, so jo spraševali, od kod je, in ko je nekoč na starejšega moškega zatulila »Mind your fucking business!« jo je ta zgrabil za rob bunde, približal jezni obraz, in ko se je zazrla v masko, na kateri so utripale samo nosnice, je spustil dvignjeno pest. V tistem je Evelin pomislila, da ne želi preživeti celotnega svojega življenja v tej močvari ter da je na nek način, in kljub temu, da se je njeno življenje zdelo kot sen, srečna, ker ne prihaja od tod.

Vedela je sicer, da je to slaba tolažba. Kako naj bi se vendar vrnila v svoje rodno mesto v Nigeriji? Kako naj bi naredila ta korak, in po vseh letih življenja z Ivanom? Če bi prišel sel ali nekdo ter rekel, da jo v Nigeriji nujno potrebujejo, da je nepogrešljiva, bi bila situacija bistveno lažja. Toda v Nigeriji ni bila več del ničesar. Ko jo je sonarodnakinja, poročena s Hrvatom, ki je sicer prihajala iz drugega dela države kot ona, iz Ile-Ifeja, rekla, »Veš, oni so drugačni kot mi«, pri čemer so bili ti drugi belci, ni ob tem čutila ničesar. Imelo jo je, da bi znanko, na klice katere se je potem nehala odzivati, postavila na njeno mesto – ne samo, da je pljuvala v lastno skledo, izničevala je tudi vse tisto, kar sta imela in ustvarila z Ivanom. Se pravi, da je bila sonarodnakinja v razmerju zgolj zaradi koristi, nekoč bo tega moškega, ki ga je Evelin sicer poznala, enkrat ali dvakrat sta se rokovala, samo toliko, da je Evelin zaobjela njegovo fizionomijo, velika glava in dolg hrbet, ki so po verjetju njene kulturne skupnosti izražale prekomerno spolno poželenje, ki ga seveda vedno lahko brzdaš, če ga hočeš brzdati, torej, nekoč bo ta ženska prekomerneža zapustila. Evelin je bila takšna površnost odveč, nikoli ni razumela, zakaj bi nekdo v razmerje stopal zaradi koristi, saj spreminjanje ljubezni v brlečo neonsko luč ni pomenilo razčetverjenja drugega, pač pa razčetverjenje sebe.

Med njima z Ivanom je bilo to predvsem njeno domotožje, s katerim ni imela kaj početi. Ko se je iz veleblagovnice, v kateri je delala dva dneva v tednu, bolj zato, da bi presekala mračne popoldneve, kot zaradi denarja, drobiža pravzaprav, ki ga je prinesla k hiši, vračala domov, jo je pot vodila mimo glavne železniške postaje. Čeprav otovorjena z vrečkami, je vstopila v avlo, in kot bi jo vodila neka nevidna sila, je stopila do perona, kjer so odhajali vlaki v Koper. To je bila njena resnična podoba Ljubljane: temnomodro nebo z zrakom, ki prasketa od mraza ali pa od švigajoče se elektrike, tega ni vedela zagotovo. Gledala je tiste vlake, kako prihajajo na postajo, se ustavljajo za nekaj minut in jo kličejo v svojo notranjščino. Čutila je neizmerno željo, da bi naredila nekaj korakov in stopila v enega izmed vagonov. Zdelo se je tako preprosto, nekaj tako navadnega, in toliko potnikov je to počelo, brez da bi se zaustavljali ter o tem razmišljali. Zanjo, za Evelin, se je to spremenilo v nekaj nemogočega, na meji predstavljivega. Ko bi prišla v Koper, bi nadaljevala do Trsta, Benetk, kjer bi sedla na letalo do Lagosa, nato do Enuguja, kjer bi se srečala s sorodniki.

V najšibkejših dneh je posedala na klopi, balonaste vrečke je zložila na tla, nanje pozabila, in skoraj z bolečino gledala odhajanje vlakov.

Ni vedela, ali je bilo to naključje ali kaj drugega, da jo je tako sedečo na klopici videla Ivanova mati Dorka, kar mu je seveda takoj nesla na ušesa. Evelin je Dorkin obris zagledala v množici potnikov, ki so hiteli po peronu, toda ker se Dorka ni ozrla k njej, ni se ustavila in je pozdravila, čeprav jo je po vsej verjetnosti videla, je Evelin pozneje mislila, da je imela privide. Toda ko je Ivan to njeno posedanje omenil, zelo previdno sicer, »Dorka je rekla, da se s teboj nekaj dogaja in da hodiš iz službe posedati na peron«, je sklenila, da mu pove delno resnico. Stoječ sredi kuhinje z zavihanimi rokavi, saj je pravkar pomila goro posode, je rekla, da jo ima, da bi se pobrala iz njunega življenja. Namerno je uporabila dvojino, in otroka, ki sta zadevo še dodatno zapletala, namerno pustila ob strani. »Ne pritožujem se, po svoje sem ti celo hvaležna za to življenje, ki ga imava. Ampak vedi, da vsega tega življenja nisem načrtovala, zgolj zgodilo se mi je. Če sem ti karkoli zamolčala, to ni bilo zlonamerno.«

Ivan je prikimaval, kot da jo spodbuja in je že vsa leta čakal na to izpoved, ki je do njega prihajala po drobcih, iz katerih si nikoli ni znal sestaviti celovitejše slike, kar ga je po svoje begalo. Evelin se je spomnila, kako jo je ob tistem srečanju s partnerjem njene sonarodnakinje obšla tesnoba – prešinilo jo je, da so ti ljudje, ki so skupaj iz koristi in ne resnične pripadnosti, duhovi, ki brodijo po svojih življenjih, in Evelin je bilo v tistem jasno, da noče pripadati skupini ljudi, ki ne razumejo, kaj se jim dogaja, in tega si ni želela niti za Ivana. Hotela je stopiti k njemu, ga pobožati po licu ali po laseh, mu reči, da se bo vse dobro izšlo, vendar je noge niso ubogale.

»Tedaj, ko sva se spoznala, so ubili mojo prijateljico. Pustila sem jo na cesti, samo, in stekla domov. Nisem je povabila k sebi, ker sem se svoje družine sramovala. Vidiš, če se je ne bi sramovala, bi moja prijateljica morda še živela. Ko sem se tega zavedla, sem vedela, da moram tudi sama odditi iz lastnega življenja. Ti si prišel kakšno leto po Janetinem umoru. Nisem te čakala, pa vendarle, ko sem te zagledala, sem vedela, da sem čakala.«

Evelin je vedela, da Ivan ni povsem razumel izrečenega, in verjetno niti sama ni razumela. Tedaj je bila stara sedemnajst let. Šolo je pustila pred letom ali dvema, preden je Ivan vstopil v njeno življenje. Zdolgočaseno je prodajala mango ob cesti, odganjala mrčes in si popravljala ruto, ki ji je lezla na obrvi. V hiši je bila odveč, oče je komaj čakal, da se odseli, odide drugam, bilo mu je vseeno kam. Le mama je včasih pod večer, ko se je Evelin z napol prazno košaro vrnila v majhno hišo, pokrito s pločevanisto streho, ki se je v poletnih mesecih segrela do vrelišča, stopila do nje, ji odmaknila ruto z glave in jo povabila k večerji. Včasih sta jedli skupaj, včasih je Evelin jedla sama, in tedaj je nadnjo prišla otožnost, ki ni bila primerljiva z ničimer. Prigovarjala si je, da mora le počakati, da bodo ti dnevi minili. Toda kljub vsemu jo je na koncu čakalo upanje. Verjetno zaradi mladosti. Ko jo je Ivan prvič povabil na kavo v bar onstran ceste, kjer je cele dneve posedala in čakala na kupce, se je že začela spraševati, ali bo kdaj čutila domotožje za življenjem, ki ga je živela. Vse to je bilo zdaj že včerajšnje, in vsa njena včerajšnost je bila z Ivanom že premagana. Ni minilo dva dni od prvega srečanja, ko sta se že ljubila, oprijela se je njegovega mehkega belega telesa in stegna razprla tako na široko, da je zlahka prodrl vanjo. Ni bil prvi, toda ker Ivanu nikoli ni bilo mar, ali je bil prvi ali ne, kot je bilo to mar na primer nigerijskih moškim, vsaj tistim iz njenega mesta, je Evelin vse bolj in bolj začenjala razumeti, da je resnično lahko resnično samo za neki čas. Več časa, ko sta preživela skupaj, bolj se je Evelin začenjala bati, da si bo oprtal nahrbtnik in odšel, izginil, končal svoje potovanje. Rekel je, da si je vzel odmor od študija in da se želi spočiti, si prevetriti misli. To je bilo vse, kar je Evelin vedela o Ivanovi preteklosti, in morda je bil tisti čas zanju poseben, ker sta bivala samo v brezčasnih hipih. Zdaj in tukaj. Ko je bilo Evelin hudo, prehudo, se je vračala v tisti trenutek prepletanja rok, vzdihljajev, grizenja bradavic. Ivan je najel hotelsko sobo, kjer je Evelin vzhičeno odpirala hladilnik in iz njega jemala hladne pijače. Sedela sta si nasproti, na masivnih kavčih, in Evelin je Ivana vprašala, če jo moti, da si sleče volneno jopo. Kasneje, že v Evropi, ji je povedal, da je tedaj zavonjal njene pazduhe. Rekel je, da ga je ta vonj spominjal na morje in na suho sadje, nekakšna čudna mešanica.

Ivana ni silila v nič, samo čakala je. Ostal je teden, dva, tri, očitno je bilo, da je spremenila njegove načrte. Nekega dne jo je z obema rokama zagrabil za vrat in dejal, da je zanj postala nepogrešljiva. »Kako bom brez tebe?« je vprašal malodane ogorčeno in Evelin je bilo jasno, da se je od tistega hipa začela izpolnjevati njena usoda. Še istega dne ji je predlagal, da skupaj odpotujeta. Vprašal je, če bi ji družina dovolila odpotovati. Prikimala je, vendar precej obotavljivo: prav bi bil bilo, da bi Ivan njenemu očetu odnesel oreščke kola in steklenico žganja; tako bi izrazil spoštovanje. Če bi zgolj odšla z Ivanom, kot ji je predlagal, bi bilo, kot da je pobegnila. Skoraj kot bi jo nekdo zabodel s pipcem v trebuh in pustil, da izkrvavi na cesti. Ampak morda je to hotela in je zaradi tega prisedla k Ivanu na vlak. S seboj ni vzela praktično ničesar, saj ničesar ni imela: rabljene obleke, sandale z nizko oguljeno peto in zapestnico, ki ji jo je podarila mati za šestnajsti rojstni dan. Naglavno ruto je pustila sredi materinega ležišča kot znamenje, da bodo odslej shajali brez nje. Vedela je, da bo mati, brž ko bo vstopila v hišo, vedela, da je odšla. Brez slovesa, in da zaradi tega ne bo mogla poklicati domov, sporočiti, da je srečno prispela, ker niti niso vedeli, ali je zgolj odšla ali pa je celo umrla. V tistem drugem kraju, kamor je odhajala, se je lahko izumila na novo. Si nadela novo ime, toda odločila se je ostati tisto, kar je bila: Evelin Ejache Babačić. Tako naj bi še vedno ohranjala stik s tistim, kar je bila, čeprav je bila tisto le neka bežna osebnost. Kot bi bila odpisana in bi se razblinila, vse to po lastni volji. Tisti, ki jim je bila blizu, so jo sčasoma odpisali, jo pozabili. Morda je le mama včasih še pomislila nanjo, si pritisnila ruto k obrazu in tedaj zaslutila, da je odšla zaradi moškega. Evelin ni hotela, da bi se še enkrat zgodilo nepredvidljivo. Če bi Ivana predstavila družini, bi si morda premislil. Ozki predprostor bi ga utegnil odvrniti, da bi se obrnil in odkorakal, jo zasovražil, morda ne toliko njo kot predvsem tisto, kar je predstavljala. Revno črnko iz egunujškega predmestja. Do zdaj se ji je vesolje že toliko razprlo, da je vedela, da smo resda v božjih rokah, da pa ponekod vendarle lahko posežemo vmes in spihamo prah z omar in stolov ter miz, za katere bomo sedli.

Ko sta zapustila Enugu, se je Ivan domislil, da se poročita, zaprosita za njen potni list in odideta v njegovo državo. Govoril je o majhnem stanovanju, ki ga je premogel in ga je na ambasadi navajal kot zagotovilo.

Evelin je tiho čakala na hodniku in razmišljala, da je to tisti obred, ki ga ni opravila s svojo družino.

Ivan je v mestu, iz katerega je prihajal, res imel majhno podstrešno stanovanje. Kupili so mu ga starši, saj se je menda svoje čase precej kregal z mamo, pa tudi, da bi se osamosvojil. Starši si verjetno niso predstavljali, da bo vanj pripeljal črnko in da ji bo v njem celo naredil otroka. Evelin je Ivanu nekajkrat omenila, da je biti z njim kot biti v filmu, stvari so se dogajale zelo hitro, skoraj iznenada, vsi koraki so vodili eden k drugemu, toda Ivan, tih in vase zaprt, ki je imel po vseh kotih stanovanja razporejene knjige, se je le nasmihal. Morda se je tako pripravljal tudi na prihod matere, ki je pričakovala vse kaj drugega kot njo, Evelin. Srečanje z Ivanovimi starši je Evelin sicer zavlačevala, kolikor dolgo je mogla. Ko je Ivan naznanil obisk pri starših, se je izgovorila na glavobol, in ko se ni mogla več izgovarjati, je privolila, da Ivana pospremi do križišča, kjer se je poslovila. Rekla je, da si želi ogledati mesto, se nekako umestiti vanj, se sprehajati kot tisti, ki uživajo v najdrobnejših ugodnostih: kava ali pivo po koncu službe, občutek, da je mogoče pripadati, čeprav bo jutri vse drugače, kot je danes. Vse to so bili le izgovori, za Evelin so bili dopoldnevi in popoldnevi povsem enaki, morala jih je nekako zapolniti. V času, ko je bil Ivan na uredništvu, je bila povsem sama, nekajkrat je prelistala knjigo, ki se je gnetla v mnoštvu drugih knjig, morda da bi razumela privlačnost, ki jo je Ivan čutil do pisane besede, in ker je ni pritegnilo, je prižgala televizor, toda jezik, ki so ga govorili Ivanovi sonarodnjaki, je bil, vsaj na začetku, tako tuj, tako oddaljen od njenih horizontov, da se je potem samo zazrla skozi kuhinjsko okno, ki je bilo v resnici edino okno v stanovanju. Ljudem zunaj, ki so vadili svoja telesa, ki jih je vlekla neka nevidna sila, je Evelin zavidala. Odprla je okno, skušala ujeti zunanje vrenje, mrmrot, celo kakšen naključno izrečen stavek je zaslišala in se ga oprijela. Najbolj je pogrešala smeh, čeprav je vedela, da njeno pogrešanje ničesar ne spremeni, kot tudi ne njena navzočnost. Razen v Ivanu ni odsevala v nikomer. Bila je toliko kot zrak.

V tistih prvih letih, ki sta jih preživela v majhnem stanovanju, in tudi ko je prišel prvi sin Okin, je Evelin znala brzdati svoje misli, ki so se nanašale na tisto, kar je bil nekoč njen dom. Zdelo se je, da ne sme ostati ujeta, da se mora nenehno premikati, če ne drugače, v svojem duhu. Imela je pravico odhajati, izboljšati svoje življenje, občutje, ki se je okrepilo, ko je rodila drugega sina Jajo. Tu je bila varna, Ivan je poskrbel zanje, čeprav je videla njegovo vzdihovanje, ko je plačeval račune. Ponudila se je, da prispeva, se zaposli, vendar je vztrajno odkimaval, in šele, ko je bil Jaja star štiri leta, je rekla, da si bo poiskala delo v veleblagovnici. Ivan je ni poskušal odvrniti, vendar tudi ni pokazal navdušenja, zato je ostalo pri njenem. Verjetno je že tedaj slutila, da bi jo nedejavnost in čakanje, posebej ko je otroka nista potrebovala vsak hip ob sebi, spravila v brezup, ki je potem vseeno pošel. Nenadoma je ginevala od domotožja po življenju, ki bi ga morala odživeti, če bi ostala v Nigeriji. Nekajkrat je dvignila telefon, da bi zavrtela telefonsko številko domačih, toda potem je odnehala. Ni imelo smisla. Nigerija je bila več kot ljudje, ki jih je zapustila. Tam je bilo njeno otroštvo, in četudi so bili vsi pod rušo, tega ni moglo nič spremeniti.

Ko je Evelin pomislila na otroštvo, ni mogla drugače, da ne bi začela razmišljati tudi o njunih sinovih. Starejši Okin je bil mirnejši, bolj zamišljen, medtem ko so pri Jaji ljubke, a podivjane poteze razkrivale in napovedovale zapleteno osebnost, tako za druge kot za samega sebe. Jaja je moral dajati vtis razgrajača, toda znal se je, sredi svoje begavosti, zazreti v človeka, ga preiskovati z očmi. Ko sta odraščala, je Evelin tu in tam prešinila misel, ki se je je sicer sramovala, da čaka, da bosta odrasla, in se bo lahko posvetila sebi. Morda odpotovala v Nigerijo in obiskala hišo, kjer so se nekoč stiskala njihova speča trupla. Pomislila je tudi, da ni bilo nikakršne potrebe, da je tisti prijateljičin umor zamejil njeno življenje. Dekleta na ulicah morijo, posiljujejo, pa tudi poljubljajo kjerkoli na svetu, ne samo v Nigeriji. Če je pobegnila, je zbežala pred seboj, ne pred okolico, ki je bila zanjo toliko ogrožujoča, kot je bila ogrožujoča Ljubljana. Še preden sta s sonarodnakinjo dokončno prekinili stike, je od nje izvedela, da si je mož polomil roke med sestavljanjem omare v spalnici. Bil je precej skropulozen moški, in ko se je zataknil, je padel med letvicami, pri čemer se mu ni uspelo obrniti na bok ali se ujeti na kolena. Evelin je to navdalo z mislijo, da nikjer nisi varen.

Poleg tega nikoli ni videla prijateljičinega trupla. Ni šla na pogreb, verjela je govoricam, kako se je zgodilo. Prav tako ni prebirala novic v časopisih, saj branje nikoli ni bila stvar, ki bi jo z veseljem počela. Bil je pok vesolja, ki je spremenil njeno življenjsko pot. In če je bil pok, bi rekel Ivan, če bi poznal njena razmišljanja, si me potem sploh kdaj ljubila ali si odšla zato, ker si mislila, da je zate bolje odditi?

Toda Ivan v resnici tega ni nikoli izrekel. Ko se je vsedel na posteljo v spalnici in nekaj časa globoko dihal, kot da premišljuje, ali naj naredi korak v svojo prihodnost, je Evelin zrla v hrbet tega miroljubnega in študiju predanega moškega, ki je bil njen mož in katerega največja avantura je bila ona sama. Zaradi nje se je malodane sprl s svojo družino, in tudi ko mu je nekako uspelo najti ravnovesje, so ga še vedno gledali postrani, čakali na njegovo ali njeno napako, zaradi nje so se mu tudi kolegi na založbi, kjer je delal, posmehovali, češ, ali si ni mogel dobiti kakšne naše ženske, toda Ivan je premogel močan čut za pravičnost, ki ga je tu pa tam res vodil v ogorčenje, še bolj pa v neko dostojanstveno doumetje, da je včasih bolje prenašati breme kot pa se upirati. Tudi zdaj je Evelin videla, da ji skuša ugoditi, samo da se ravnovesje v njem ne bi porušilo, da se mu življenje ne bi razletelo v prah. Rekel je, da naj si Evelin pač kupi karto in odide v deželo svojega hrepenenja.

Evelin ni ušel ciničen ton tega, kar je bilo izrečeno, toda lahko mu je pustila vsaj to. Vedela je, da ga je razočarala, da je morda celo povzročila nepopravljivo škodo in da v Ivanovih očeh nikoli več ne bo enaka, toda če je bila to cena za to, da sklene neko pot, da konča tisto obdobje svojega življenja, ki je postajalo njeno edino življenje, varljivo in morda celo lažnivo življenje, potem jo je bila pripravljena plačati. Naj je bil Ivanov odgovor kakršenkoli že, ni se bila pripravljena vrniti k prejšnjemu življenju, pa naj ga je še tako pogrešala.

Ozrla se je po kotih sobe in uzrla drobce prahu, ki so se motali po kotih – kako hitro je, posebej v zadnjih dneh, spreminjala mnenje. Še včeraj je mislila, da je Ivan z otrokoma njen podporni steber, ljubezen njenega življenja, danes zjutraj, zgodaj zjutraj sicer, so njene misli v jasnini in prozornosti silile v smer, ki je ni predvidela, ki je ni predvidel nihče od njih – še preden je Ivan utegnil vstati, odditi v kuhinjo, skuhati kavo, po vsej verjetnosti za oba, je Evelin vedela, da bo odšla. Vstala je, si obula copate, nato pa se sesedla nazaj. Blazine so ublažile padec, če bi padla naprej, bi se utegnila resno poškodovati. Počutila se je utrujeno in staro; bila je osem let mlajša od Ivana, toda zdaj je čutila, kot bi bila med njima veliko večja razlika. Kot da bi jo to izmišljeno življenje, ja, izmišljeno je bila prava beseda, do konca izčrpalo. To ni bila ona. V tistem hipu, ko je sprejela Ivanovo roko ter mu pustila, da ji natakne poročni prstan, ni bila več ona, čeprav je tedaj, pred mnogimi leti, verjela, da bo našla pravo sebe šele, ko bo odšla. V drugo ji je uspelo vstati in v hipu je našla težišče. Ivan, ki ga je zdaj lahko videla skozi priprta vrata, je stal ob kuhinjskem pultu. In čeprav je bila Evelin nadarjena za predvidevanje, kako se bodo ljudje odzvali, za razločevanje tistega, kaj snujejo v sebi, kar je seveda še najbolj veljalo za Ivana, v tistem hipu ni vedela ničesar. Pomislila je, da si je tisti prah po kotih samo domišljala, prah, ki je kazal v prihodnost.

Ko se je dotaknila Ivanovega hrbta, pri čemer jo je zaradi sintetičnega materiala majice, v kateri je spal, stresla elektrika, se je Ivan sunkovito obrnil in šepetajoče zasikal, da se mora počutiti kot boginja, ko lahko izbira med tem življenjem tu in tistim, ki ga je zapustila. »Večina tvojih vrstnic nima nikakršne izbire, ždijo v svojih krajih, rojevajo in umirajo po bednih predmestjih in vaseh ali celo na poljih. Večini so celo izbrali može, če so imele srečo, seveda. Tiste, ki je niso imele, so končale kot tista tvoja prijateljica. Ti pa, ker imaš na voljo praktično vse, ker so te okoliščine pripeljale do sem, misliš, da lahko uničuješ življenja okoli sebe.«

»Katera življenja?« je zavpila Evelin, in čeprav je vedela, da je s tem zbudila otroka, ji ni bilo mar.

Ivan je položil prst na usta, gesta, za katero je upala, da ne bi bila namenjena njej ali pa vsaj, da bi se Ivan s prstom dotaknil njenih ustnic, zaobrnil vse, kar se je zgodilo v zadnje pol ure. Vedela je, da besede lahko prizadenejo, toda da prizadenejo na takšen način, tega ni vedela. Seveda je imela možnost ne govoriti, ostati v tišini, pustiti, da bo minilo, toda zdaj je bila škoda že povzročena. Naredila je korak stran od Ivana, ki se je zdaj ukvarjal s kipečo kavo in brisanjem štedilnika. Po prostoru je zalebdel težak usedlinast vonj. Evelin je vedela, da bo Ivana in sinova pogrešala v trenutku, ko bo stopila na letalo, toda življenje ni nikoli gladko.

»Hočeš odditi za vedno ali samo začasno?« je vprašal Ivan in Evelin je videla, kako mu je težko. Bilo je prezgodaj za njegovo vprašanje, še posebej tisto, ki je sledilo. »Evelin, koliko ima to opraviti z nama?«

Vedela je, vedela, da bo preveril, kolikšna je možnost, da preživita, ko bo izživela svoje hrepenenje. Seveda je spraševal tudi zaradi otrok, ki sta se morala zdaj že prebuditi. Živeli so v tako majhnem stanovanju, da so slišali gibe drug drugega – tudi v kopalnici, tudi v spalnih prostorih. Predstavljala si ju je, kako ležita v svojih flanelastih pižamah in zatiskata oči, srce pa jima divje razbija. Z Ivanom sta govorila v angleščini, ki sta jo fanta odlično razumela.

Evelin si je Ivana želela predvsem potolažiti, zato ga je povabila v posteljo. Ivan ji je bil brezpogojno vdan, ko sta se ljubila, je bila v njem še vedno tista vznesena mladostnost, ki se ji ni znala odreči. Spustila ga je vase in čutila njegovo prizadevanje, da bi jo obdržal, da bi se odrekla tistemu, kar je nameravala. Evelin je iztegnila roko proti Ivanovim lasem, kot da bi ga hotela zadržati, ne pa sprejeti, kot da bi bil on tisti, ki je odhajal, in ne ona. Preden mu je prišlo, mu je Evelin zašepetala: »Bova še videla, kaj bo …«

Ni vedela, ali jo je slišal, verjetno ne, na vsak način pa mu je hotela reči, da šteje v njenem življenju, in bo vedno štel, saj je bil, če nič drugega, tolikokrat v njej, da se je njeno telo navadilo na tihega in pazljivega moškega, ki se je edino takrat, z živalskim v sebi, kot bi ji mimo jezika in mimo dnevne luči hotel povedati, kaj čuti in kaj se prekopicava po njegovem duhu, razplamptel.

Čez nekaj dni, oblečena v balonarski plašč in z lasmi, povitimi v ruto, se je postavila med podboj vrat. Ivan je trdno spal. Zamikalo jo je, da bi ga nežno pobožala po tilniku in mu zašepetala, naj pazi na sinova. Pazi na Okina in Jajo, ljubezen moja, vendar je vedela, da bi ga s tem prebudila, zato je tiho odklenila vrata, pri čemer je ključ pustila na njihovi notranji strani.

     

   

    

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

     

Gabriela Babnik
O avtorju
(fotografija Beletrina) Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica štirih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre in organizira festival Slovenski dnevi knjige, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Trenutno tudi podpredsednica Društva pisateljev. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.