/ 

»Toliko telesa in duše smo vložili v preživetje, da teh zgodnjih dni ni mogoče pozabiti.«

Aleksej Kalc, Mirjam Milharčič Hladnik, Janja Žitnik Serafin – Gabriela Babnik – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Doba velikih migracij na Slovenskem – Aleksej Kalc, Mirjam Milharčič Hladnik, Janja Žitnik Serafin (Zbirka Migracije, Založba ZRC, 2020)

  

V obsežni knjigi Doba velikih migracij na Slovenskem treh avtorjev – Alekseja Kalca, Mirjam Milharčič Hladnik in Janje Žitnik Serafin (Zbirka Migracije, Založba ZRC, 2020) se pojavi zapis Marie Prisland (nekoč Marije Černe), ki je bila dvajset let nacionalna predsednica Slovenian Women’s Union of America (SWUA). Zapis je bil objavljen 1926 v Amerikanskem Slovencu: »Ko pa se bo pisala zgodovina ameriških Slovencev, se o slovenski ženi ne bo drugega vedelo, kot da je živela in delala za družino ter se k večjemu zavarovala za bolniško podporo /…/.«

Kot navaja Mirjam Hladnik Milharčič v poglavju Življenjske zgodbe, kjer so povzete zgodbe šestih slovenskih izseljenk in izseljencev, prek katerih se kažejo kontinuitete in diskontinuitete v ohranjanju in spreminjanju nacionalnih, etničnih in sestavljenih identitet migrantov iz iste države, je bila SWUA najdrznejša in najdaljnosežnejša, predvsem pa prva ženska organizacija, ki je združevala Slovenke v Ameriki. Začetna pobuda je prišla iz katoliške organizacije, kasneje se je njena ustanoviteljica zgledovala pri drugih priseljenkah v ZDA, ki so bile dobro organizirane in so na primer imele tudi lastne časopise. Cilj ženske organizacije je bil seznaniti in zbližati Slovenke iz različnih razpršenih skupnosti, predvsem pa »pomagati njihovi družbeni, moralni in intelektualni izobrazbi«. Ko na straneh knjige Doba velikih migracij izvemo še, da je leta 1929 Marie Prisland začela izdajati revijo ZarjaThe Dawn, uradno glasilo ženske zveze, »ki je podpirala pravice žensk in spodbujala članice, naj izpolnjujejo svoje dolžnosti kot matere, gospodinje, ponosne Slovenke in lojalne ameriške državljanke«, se dokončno razbije mit o tradicionalnih interpretacijah migracij, v katerih so moški njihovi akterji, ženske pa pasivne spremljevalke.

Že prva zgodba o Heleni Turk v omenjenem poglavju na primer razširi predstave o slovenskem izseljenstvu v obdobju od srede 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Te predstave so, da so se večinoma selili moški, da so bile glavna smer izselitve ZDA, da so bile migracije enkratne selitve iz enega v drugi kraj, predvsem pa, da so ženske ostajale doma. Helena Turk se je, in kot navaja Mirjam Hladnik Milharčič, leta 1896 kot mlado dekle iz Notranjske izselila najprej v Brazilijo, nato pa v Egipt, Nemčijo in ZDA. Njeni motivi za izselitev so bili le deloma ekonomske narave. V resnici gre za kompleksnost vzrokov za izselitve, ki togim birokratskim in znanstvenim opredelitvam vedno znova uhajajo, raziskave v zadnjih treh desetletjih pa med drugim dokazujejo, da so bile že v preteklosti aktivne ekonomske migrantke in so to zelo izrazito tudi danes, ko govorimo o feminizaciji migracij. Poglavje, katerega avtorica je Mirjam Hladnik Milharčič, torej na nek način v knjigo vnaša anekdotičnost, biografskost, tudi intimnost – in med vsemi tremi avtorji monografije največjo mero pripovednosti. Zgodbe, sestavljene iz raznovrstnih dokumentov (in neredko dopolnjene s fotografijami), pregledujejo osebne usode ljudi, ki niso (samo) izbranci političnih, vojaških in nacionalnih zgodovin.

To poglavje knjige se – in kljub svoji kalejdoskopskosti – lepo vpenja v knjigo, in sicer ravno v tistem delu, kjer se vsem trem avtorjem zapiše, da resničnost, v kateri živijo ljudje, ki so vedno obenem priseljenci in izseljenci, ni enoznačna. Nenazadnje Aleksej Kalc v poglavju Zgodovinski, socialni, gospodarski in politični vidiki migracij na Slovenskem, kjer je več pozornosti posvečene prostorskim in problemskim kontekstom slovenskih migracij, zapiše, da je bil v migracijske študije uveden pojem homo migrans, ki želi opozoriti na človeško gibljivost kot zgodovinsko, družbeno in kulturno prakso. Z vidika zdajšnje epidemične situacije je na primer zanimiva tudi naslednja misel: »Navsezadnje se je uveljavilo spoznanje, da sedentarnost in ustaljenost nista ‘naravni’, ampak idealizirani družbeni obnašanji. Kot takšni so ju vselej promovirali tudi oblast, politika in javno mnenje, s tem da so mobilnosti pripisovali negativne pomene, do migrantov pa gojili nezaupanje in strahove.« Avtor nas spomni, da so bile migracije (in so še vedno) na »slabem glasu« zaradi izgub, ki jih povzročajo matični državi, ter čuta ogroženosti pred vdiranjem tujcev.

Sreda 19. stoletja je bila v tem smislu prava prelomnica. Avtor na primer navaja, da je od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne z ozemlja današnje Slovenije emigriralo 310.000 prebivalcev. V tem obdobju je izseljevanje naravno demografsko rast prebivalstva prikrajšalo za skoraj 58 odstotkov. Mobilnost pomeni, da so se načini in obseg gibanja prilagodili novim časom in sredstvom ter so bile migracije del ekonomskih praks in strategij družbenik dinamik, kot zapiše Aleksej Kalc. Hkrati pa je pomemben vidik tudi, da so velika migracijska gibanja v 19. stoletju in vse do prve svetovne vojne sovpadala z liberalnim odnosom držav in politike do prostorske mobilnosti in mednarodnih migracij. Odnos je bil posledica meščanskih revolucij in uveljavitve nazorov o svobodi gibanja kot temeljni pravici državljana. Zgodovinski rez, ki ga v svoji analizi »dobe velikih migracij« naredi avtor, pa je le eden od različnih gledišč; ta je sicer kontekstualiziran z gospodarskimi, družbenimi in političnimi dogajanji od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne. Široko razpleteno interpretativno mrežo, ki nikakor ni suhoparna, dopolnjuje drugi, kulturnozgodovinski vidik. Avtorica Janja Žitnik Serafin v poglavju Organizacije, kulturno-umetniška dejavnost in skrb za materni jezik preučuje organizacijske oblike slovenskih izseljenskih skupnosti.

V drugem delu študije, v katerem se medsebojno dopolnjujeta kulturnozgodovinski in splošni zgodovinski vidik, avtorica zariše nastanek in razvoj posvetnih in cerkvenih slovenskih podpornih, kulturnih, političnih, humanitarnih, ženskih, mladinskih in drugih organizacij. Pojasni nam, kako se je med izseljenci začela porajati pripadnost slovenstvu, ki je bila v življenju mnogih slovenskih izseljencev prvega množičnega vala nekaj novega. Pred izselitvijo je bila njihova identiteta pogosto bolj vezana na rojstni kraj ali rojstno pokrajino kot na jezik in narodnost, v izseljenstvu pa jih je najučinkoviteje zbliževal prav skupni jezik, po katerem so se razlikovali od drugih priseljencev. V posebnem poglavju obravnava slovensko izseljensko časopisje kot enega najpomembnejših virov za razumevanje dogajanj in notranjih razmerij v slovenskih izseljenskih skupnostih. Prikaže tudi širše pomene razmerja med rabo materinščine in jezikom okolja tako v vsakdanjem življenju kot v kulturni produkciji. Morda je nekoliko preveč shematično prikazana le literarna dejavnost slovenskih izseljencev, ki je bila razumljivo najproduktivnejša v ZDA. Je pa nanizanje v matični domovini neslišanih in prezrtih imen, kot so Anna P. Krasna, Katka Zupančič, Frank Mlakar, Andrej Kobal in drugi, vsekakor dobrodošlo.

Posebej zanimivo v tem razdelku je popisovanje delovanja ameriških Slovencev za ustanovitev jugoslovanske države, pa tudi njihove razdeljenosti glede rušenja Avstro-Ogrske. V prizadevanjih, da bi bila povojna Jugoslavija federativna republika in ne kraljevina ter da bi bile njene meje čim bolj usklajene z mejami etničnega ozemlja Slovencev in drugih jugoslovanskih narodov, se je v ZDA formiralo več jugoslovanskih organizacij – v času prve svetovne vojne Slovensko in nato Jugoslovansko republičansko združenje (JRZ) ter med drugo svetovno vojno Slovenski ameriški narodni svet (SANS) in Združeni odbor južnoslovanskih Američanov (ZOJSA). Vse tri organizacije so bile tudi zelo uspešne pri zbiranju gmotne pomoči za staro domovino. V tem smislu so bile izjemno pomembne politične in humanitarne akcije Louisa Adamiča, ki je veljal za najširše uveljavljeno osebnost od vseh slovenskih Američanov. Njegovo ime se tako pojavlja skozi celotno knjigo in kaže, kako usklajeni so avtorji monografije, ki v svojih obravnavah iščejo stične točke. Zaradi tega je knjiga, ki želi biti odraz tudi stanja do danes opravljenih raziskav in »belih lis« migracij na Slovenskem, zelo berljiva.

Če Janja Žitnik Serafin na primer govori o tem, kako je Adamič v knjigi The Native’s Return (1934, slovenski prevod Vrnitev v rodni kraj, 1962), ki je bila v Jugoslaviji prepovedana, napadel diktaturo kralja Aleksandra in napovedal njegovo bližnjo smrt, kar se je uresničilo z atentatom na kralja v Marseillu oktobra 1934, ga Mirjam Hladnik Milharčič predstavi večplastno; ne gre več le za primer politične razdeljenosti in ideološke konfliktnosti slovenskih izseljenskih skupnosti, pač pa Adamiču nameni več prostora na način, da podrobno predstavi njegov dvojni položaj »insiderja« in »outsiderja«, ki mu je omogočil uvid v kompleksno tkivo slovenskih in drugih etničnih izseljenskih skupnosti (in nam s tem pokaže konstruirano identiteto). Na primeru Adamiča je razvidno, da vsi trije avtorji monografije želijo poudariti široko mrežo konceptov in perspektiv, s katerimi preučujejo migracijske pojave. Migracije namreč niso preprosta, linerarna in enosmerna premeščanja iz enega kraja v drugega ali iz ene države v drugo, kot se jim zapiše. Ne pomenijo torej le prečkanja političnih meja, ampak tudi prehajanje med različnimi družbenimi, upravno-administrativnimi sistemi in predvsem različnimi kulturnimi okolji.

Jasno je torej, da je nujno postaviti klasifikacije gibanj in selitev na podlagi kategorij, kot so notranje ali mednarodne, kontinentalne ali čezoceanke, sezonske oziroma kratkega ali dolgega trajanja, politične ali ekonomske, nezadostne, čeprav se mestoma zdi, da poenostavljajo zapletena dogajanja. Avtorji monografije so torej pri preučevanju migracij posegali po mikro in makro perspektivah, upoštevali so kolektivne in individualne razsežnosti, splošne in posebne dejavnike, vplive in vzgibe, za kar je potrebna široka paleta virov. Kljub temu da jim je bila v pomoč izjemna produkcija znanstvenih in strokovnih del na temo slovenskega izseljevanja, ki je bilo, kot zapišejo, v zadnjih štiridesetih letih deležno velike pozornosti in po dolgem obdobju zanemarjenosti tudi priznanja kot pomemben del zgodovine slovenskega prostora, so naleteli na vrsto ovir. Ena izmed njih je pomanjkanje ustreznih statističnih virov. Tedanja Avstrija na primer ni razpolagala z neposredno statistiko notranjih migracij, avstrijske oblasti pa so številčno čezoceansko izseljevanje spremljale prek podatkov evropskih izseljenskih pristanišč in ameriške statistike.

Perspektive kontinuitet in sprememb v kontekstu zgodovinskega razvoja migracijskega dogajanja, predvsem v liberalni dobi 19. in začetka 20. stoletja ter v obdobju med obema svetovnima vojnama (ki se je v zgodovino migracij zapisalo z vzdevkom »tiranije nacionalnega«), so tisto, kar določa vzorec te knjige. Prvi del, ki migracijske pojave na Slovenskem umešča v prostorski in zgodovinski kontekst ter poudarja njihove splošnejše in nekatere podrobnejše dinamične, strukturne in tipološke značilnosti ter problemske povezave z gospodarskim, družbenim in političnim dogajanjem na Slovenskem in v deželah priseljevanja, odpre pomemben vsebinski vidik; migracije se ne tičejo le migrantov, ampak tudi njihovih ožjih in širših izvornih ter sprejemnih okolij ter so del splošnega zgodovinskega dogajanja. S tem knjiga poskuša nuditi nekoliko drugačen tematski in problemski vpogled v zgodovino migracij na Slovenskem. Reči, da s tem vnaša tudi aktualnega duha in pogled na migracijske pojave dandanašnji, zagotovo ni odveč, predvsem pa nas opominja, da so migracije proces, ki ne glede na to, kako specifične zgodbe razkriva, vedno uveljavlja tudi nekaj občega, in to velja tako za tiste, ki odhajajo, kot za tiste, ki ostajajo doma.

Naslov je vzet iz knjige Irene Planinsek Odorizzi: The Footsteps through Time (1978) – gre za stavek ene od pripovedovalk, Mici z Jesenic.

 

  

    

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

Aleksej Kalc, Mirjam Milharčič Hladnik, Janja Žitnik Serafin – Gabriela Babnik – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Gabriela Babnik
O avtorju
(fotografija Beletrina) Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica petih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.