/ 

“Čurimuri je tu”

  

Gabriela Babnik Ouattara – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Ob besedni zvezi nekonfliktnosti, ki se tako zlahka pojavlja in tako zlahka zdrseva z ust, češ, da je nekdo nekonflikten / nekonfliktna, in zato (ne)primeren / (ne)primerna za določene javne funkcije, me toliko kot spreletava srh. Takšne pavšalne predispozicije, ki držijo status quo in legitimirajo neizrečeno oziroma držijo branik t. i. javnim skrivnostim, da ostanejo neizrečene in potlačene, seveda že vnaprej zamejujejo svobodomiselnost. S svobodomiselnostjo ne merim na genialca / genialko, ki se ob vsakem času in ob vsaki priložnosti prši na vse konce, in še manj na osebnosti, ki svojo javno funkcijo zamenjuje z osebnimi stališči, pač pa na osebo, ki v skladu s kontinuiteto znanja in torej intelektualnih diskurzov zna in zmore premišljati, predvsem pa s tem svojim mišljenjem ne uničuje svobode in različnosti.

Toda opisovati in braniti tistega, ki je označen za (ne)konfliktnega / (ne)konfliktno, je nesmisel. Razgled po onem drugem, ki to pavšalnost izreka, saj zaseda dobršen del prostora, nam ukazuje, kakšno literaturo pisati, kdaj vstajati, da bi jo lahko pisali, in po odpisanem oditi v službo, pri čemer se pozablja, da smo že zdavnaj v stanju “odvečne človeškosti” (Achille Mbembe bi rekel, da “delavcev kot takih ni več. Samo še delavski nomadi so. Če je bila včeraj drama subjekta v tem, da ga je izkoriščal kapital, je danes tragedija množic v tem, da sploh ne more biti več izkoriščana in da je kapital ne potrebuje več za svoje delovanje”), je mnogo zanimivejši. Skratka, intenca, da se tudi pišoči in beroči obnašajo v skladu s tržnimi normami, pač vnaprej predvideva, da brez omahovanja instrumentalizirajo sami sebe in druge.

Če avtorja ali avtorico vprašate, zakaj piše, vam bo po vsej verjetnosti odgovoril, da je zanj bistveno najti, torej v njegovi domeni, fikciji, izmišljiji konec svoji obsesiji in da mu ni šlo za ideološko stvar. Sicer bi napisal esej, kolumno, refleksijo, itd. Danilo Kiš v čudoviti knjigi esejev, intervjujev, razmišljanj Homo Poeticus (2019) resda odgovarja, da je čutil kot moralno dolžnost – v literarni obliki pristopiti k temu drugemu najpomembnejšemu fenomenu naše dobe, ki je proizvedel sovjetska koncentracijska taborišča. No, odkar sem začela prebirati avtorje kot so Fanon, Mbembe, Spivak, Said, mi je jasno, da rasizem ni samo široko razširjen pojav, pač pa, da rasistična logika predpostavlja močan delež podlosti in neumnosti s pomočjo katere se je razvila moderna evropska zavest.

V knjigi Black Man White Man (1983), ki pregleduje rasizem tam, kjer ga ne bi pričakovali, v gejevskih skupnostih, avtor enega od prispevkov – Joe DeMarco iz odgovorov intervjuvancev povzema, da je rasizem odgovornost belcev. Rasizem med belci, v tem primeru med belimi geji, obstaja, ker ga ti “prakticirajo in glede njega ničesar ne storijo”. Šele v trenutku, ko rasizem prepoznamo, so mogoče spremembe. Ali če zapustim specifično ameriško situacijo in se osredotočim na evropocentrični razum, še posebej na tistega, ki iz svoje lokalitete ne zna in ne zmore opisati na primer begunske krize, mi na misel pride slovenska situacija, kjer rasizma zaradi nezadostne količine črncev menda niti ne poznamo.

Namesto da bi izrekli, kar ostaja zamolčano, torej, da je število temnopoltih v Sloveniji posledica onemogočanja njihovega prihoda in naselitve, in da se tudi tistim redkim posameznikom, ki se vendarle naselijo, ovira njihovo bivanje, se izkazuje ignoranco. Ignoranco do diskurza torej, za katerega se meni, da ni del njegovega horizonta. Iz preprostega razloga, ker ni nikoli koloniziral, zasužnjeval, podrejal in ga podoba drugega ne zadeva, in za oblike strahopetnosti, ki “nekemu zunanjemu znaku podeljuje vrednost”, ni neposredno odgovoren.

Takšna (ne)odgovornost temelji na zmotni miselnosti, da je rasistična logika simptom razrednega plenjenja ali da je razredni boj zadnji odgovor na “družbeno vprašanje”. Rasa in rasizem sta povezana z antagonizmi, ki temeljijo na ekonomski strukturi družb. Vendar pa ne drži, da sprememba te strukture za sabo potegne izginotje rasizma. Achille Mmembe trdi, da sta bila v velikem delu moderne zgodovine rasa in razred v sokonstituirajočem odnosu. Plantažni sistem in kolonija sta bila glede tega tovarni rase in rasizma v najboljšem pomenu besede. Ključno, kar sledi, je, da je “mali Belec” z vzdrževanjem in gojenjem razlik, ki so ga ločevale od Črnca, dobil občutek, da je človeško bitje.

Da rasistični subjekt v sebi vidi človeškost ne v tistem, zaradi česar je enak kot drugi, ampak v tistem, kar ga od njih razločuje, sem doumela preko naslednjega prizora: mlad fant v delavskem kombinezonu je sedel na zdelanem tovornjaku in gledal v njegovo črevesje, dokler ni z eno besedo zmrcvaril človeškost temnopoltega moškega, lastnika tovornjaka. Ne samo da ga je šefu po telefonu napovedal kot “čurijamurija”, temveč je kasneje nad tistega, katerega človeškost je pohabil in zmaličil, dvignil železno palico, češ, zapri, ali pa jih boš dobil po glavi, tvoj problem je, če ne premoreš smisla za humor. Toliko takšnih je, je pojasnil fantov šef ob prihodu, ki jim oddajamo stanovanja, in s katerimi se vsak dan “takole šalimo”.

Nevedni fant je iz podpalubja privlekel vsaj dve stvari. Spomin, da je bila rasa vedno kodificirana oblika razreza in urejanja mnogoterosti. Priljubljeni teoretik bi rekel, da rasa omogoča identifikacijo in definiranje skupin prebivalstva kot potencialnih nosilk diferencialnih in bolj ali manj naključnih nevarnosti. V tem kontekstu poskušajo procesi rasizacije označiti / opredeliti meje, znotraj katerih se lahko stigmatizirani ljudje gibljejo. S tega vidika, torej z vidika sortiranja, označevanja “vrste”, “serije”, “primerov” rasa deluje kot varnosti dispozitiv, ki temelji na načelu biološke ukoreninjenosti, kar je lepo vidno na primeru Evrope, ki ima na tisoče zaprtih beguncev, azilantov in neregistriranih migrantov.

Po drugi strani pa rasa in rasizem, ki sta povezana s slepimi ulicami človeške želje – poželenji, afekti, strastmi, strahovi, kar pomeni, da sugerirata spomin na neizpolnjeno izvorno željo ali na travmo, katere vzroki nimajo zveze s tistim, ki je žrtev rasizma, nista samo rezultata optičnega učinka. Ne razpirata se samo v svet občutkov, ampak sta tudi način uveljavljanja moči. Če naj bi rasa delovala kot afekt, nagon, mora postati podoba, oblika, površina, figura in zlasti imaginarna struktura. Rasizem je potemtakem zamenjevanje nečesa, kar je, z nečim drugim, z drugo stvarnostjo. Ralph Ellison bi temu rekel nevidnost črncev. Ali drugače: kadar rasist vidi Črnca, ne vidi, da Črnca ni, da ne obstaja, da je samo točka patološke fiksacije.

Druga podpalubna reč pa je, da je tematika rasne razlike v množični kulturi, torej tudi v literaturi, (še vedno) predmet normalizacije. In da je k takim normalizirajočim prikazom potrebno prišteti tudi otroško literaturo. Želela bi si zapisati, da je v francoskem osnovnošolskem sistemu, ki ga poleg slovenskega poznam v detajle, kaj drugače, vendar bi se uštela. V delih Julesa Verna bomo naleteli na Afričana, ki ni predstavljen samo kot otrok, temveč kot neumen otrok, prepuščen peščici okrutnih samodržcev. Ta neumnost je posledica prirojene hibe črne rase. Kolonizacija je pomoč, vzgoja in moralno zdravljenje te neumnosti. Je tudi protisredstvo proti okrutnosti in anarhičnemu delovanju “domačinskih skupin”. Je torej civilizacijsko darilo.

       

     

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

     

Gabriela Babnik Ouattara – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

 

Gabriela Babnik
O avtorju
(fotografija Beletrina) Gabriela Babnik (letnik 1979, Goeppingen) je avtorica petih romanov in zbirke kratkih zgodb. Piše tudi radijske igre, mestoma pa tudi prevaja, predvsem dela afriških romanopisk. Je prejemnica EU nagrade (za roman Sušna doba, 2013), Stritarjeve nagrade,itd. Ko živi v Ljubljani, strelja ptice v sebi in razmišlja, da nakup kavnega aparata ne bo dovolj za odhod v Afriko.