
kultura












V oklepajih
Od kje potem ta tesnoba, to upanje, občutek, da se je nekaj vendarle spremenilo, nekaj, česar panični izrazi, ki se nanašajo na konkretno situacijo, so verjetno zgolj premestitve? Rekel bi, da v tem, da nihče ne ve, kaj in kako. Kaj bo jutri, do kdaj bo to trajalo, kaj bomo delali po karanteni, kaj nam sporoča vlada.



Videti ni isto kot gledati …
Vztrajam torej: bistveno je, kako “povzročeno škodo” skenirati in dokumentirati, jo spraviti v najbolj optimalno formo. Namen je seveda – v fikciji, v izmišljanju najti konec obsesiji in skritim polemikam, ki so se navzven kazale kot spraševanje, kot poskus biti in postati razmišljujoča posameznica.