/ 

O Nezbranem delu Andreja Blatnika

Andrej Blatnik – Primož Sturman – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

       

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Andrej Blatnik: Nezbrano delo, zbirka Novi pristopi, LUD Literatura: 2020

   

Najbrž ga ni izobraženca njegove generacije, ki bi mu uspelo na slovenski kulturni sceni obdržati se tako dolgo kakor Andreju Blatniku. V svojem stažu se je preizkusil v nešteto vlogah, od pisca in urednika do mentorja in univerzitetnega predavatelja. Njegova knjižna produkcija zaenkrat ne kaže znakov, da bi v kratkem usahnila ali pojenjala. Poleg večjega števila znanstvenih monografij je v zadnjih letih objavil zbirko kratkih zgodb Ugrizi (LUD Literatura 2018) in roman Luknje (Goga 2020).

V tokratnem zapisu bom predstavil vsebino zbirke kolumen in esejev, ki so izšli pri LUD Literatura pod skupnim naslovom Nezbrano delo, in sicer kot sedeminsedemdeseti zvezek zbirke Novi pristopi. Njena zadnja beseda je bila zapisana v času letošnje karantene, kar je avtor posebej poudaril v uvodu. Delo je tematsko razdeljeno v štiri sklope z naslovi Besede in pomeni, Zvoki in podobe, Liki in dela ter Ulice, na katerih živimo. Čeprav je podnaslov knjige Majhni premisleki, so nekateri zapisi daljši in tudi precej poglobljeni.

Avtor že od samega začetka umešča fenomen knjige v današnje stanje družbe in predvsem duha. Podatki raziskav namreč kažejo, da je prodaja knjig v zadnjih letih močno upadla. Vzroke gre po njegovem iskati v poplitvenju družbe, v kateri je mogoče dobro shajati tudi brez branja. Če je nekoč veljalo, da je bila knjiga neke vrste javno dobro, se danes njen pomen vse bolj izgublja v egonarcisistični družbi z vedno manj empatije. V svetu spleta in družbenih omrežij ima vsakdo pravico do svojega mnenja, v čemer načeloma ni nič slabega. Težava je po Blatnikovem prepričanju v tem, da želijo tisti brez znanja imeti pri tem enako legitimnost in težo kot izvedenci, ki so strokovnjaki na svojem področju.

Zelo nazorna je avtorjeva trditev, da je malo knjig, ki jih prebere veliko ljudi, veliko pa takih, ki imajo malo bralcev. Ker je Slovenija dobro opremljena s splošnimi knjižnicami, je izposoj petkrat več kot nakupov. Tudi družbena vloga literarne kritike je vse manjša. Dandanes na splošno trdimo, da ljudje ne berejo (več), zanimivo pa je, da je trditev vedno v tretji osebi. Vse bolj se uveljavlja samoplačniško založništvo v konkurenci s tistim, ki ga subvencionira država. Avtor se ob tem precej provokativno sprašuje, ali bo treba nekega dne plačati tudi za oddajo glasu na volitvah. Leposlovje torej postaja vse bolj prostočasna dejavnost, s katero se lahko ukvarja vsakdo, ki mu poleg vsakdanjih opravil (službe, družine in drugih obveznosti) ostane dovolj časa za pisanje. V času, ko se počasi tisto, kar je bilo doslej na papirju, seli na splet, se ustvarja lažno prepričanje, da je tam mogoče dobiti naravnost vse. Blatnik poudarja, da spletni leksikoni in enciklopedije ne morejo biti tako kredibilni kakor papirnati, ki imajo za seboj dolgotrajno znanstveno obravnavo in rešetanje.

Avtor se v nadaljevanju vrača k finančnim vidikom ustvarjanja. Da bi dosegel povprečno mesečno plačo, bi moral pisec vsak mesec prodati osemsto izvodov svoje knjige, kar je v slovenskih razmerah nemogoče. Pri tem, pravi, ne gre samo za denar, ampak tudi in predvsem za stanje duha, v katerem najmanj berejo tisti z najvišjimi dohodki (nad dva tisoč evrov mesečno). Knjige, ki so bile nekoč predvsem lepo darilo, postajajo vse bolj kult neke manjšine, podobno kot so to CD-ji in vinilne plošče. Na isti način se je spremenil odnos do filmske produkcije, saj lahko vsak film spremljamo v domači dnevni sobi. Če pa velja, da se v kinu potopimo v vsebino filma, smo doma obkroženi s tisoč drugimi dražljaji, ki na naše dojemanje videnega ne vplivajo ravno koristno.

Skoraj osemdeset strani Nezbranega dela je posvečenih književnosti, ki je Blatnika zaznamovala. Razdelek Liki in dela je namreč zasnovan kot preplet razmišljanj o slovenski, evropski in svetovni književnosti, predvsem ameriški. Pri tem velja omeniti pesnika Tomaža Šalamuna, ki ga Blatnik označi za preskakovalca generacij, saj nagovarja vedno nove bralce, predvsem mlade. V zadnjih zapisih se avtor vrača k njemu ljubim temam, kot so odnos javnosti do kulture, vlogi izobraženca, ki dvomi o vsem, kar ve, medtem ko išče večina ljudi potrditev samih sebe in lastnih stališč. Spletni mediji žal niso toliko odraz odprtosti ali demokracije, temveč bolj digitalnega narcisizma. Pojmu lažna novica dodaja besedno zvezo lažno mnenje. Poplitvenje se kaže tudi v tem, da se vse bolj enači neenačljivo, torej dolgoletni študij z nekajminutno poizvedbo na spletu (take težave ima baje vse več zdravnikov, h katerim prihajajo pacienti z diagnozami, ki so si jih postavili s pomočjo Wikipedije). Zaskrbljujoč pa je tudi podatek, da je ob podelitvah nagrad za kulturne dosežke vse več pritožb (seveda predvsem spletnih in anonimnih) in vedno manj čestitk.

Kljub Blatnikovi široki razgledanosti pa se na neki točki z njim ni mogoče strinjati. V prvem zapisu Senca v branju med drugim zapiše: »Slišimo lahko tudi, da je slovenski literarni sistem nasploh zaprt vase.« Glede njegove odprtosti navaja dejstvo, da »za vstop v literarno polje niso potrebne nobene formalne kvalifikacije.« Ergo: »Literarno polje je, na kratko rečeno, eden najbolj sleherniku dostopnih družbenih podsistemov v sodobni Sloveniji.« Čeprav avtor tega izrecno ne omenja, se verjetno navezuje (tudi) na polemike, ki s(m)o jih pred nekaj leti avtorji s periferije sprožili glede vključenosti obrobne književnosti v središče oziroma njene prepoznavnosti v glavnem literarnem toku. Tega ustvarjajo predvsem v Ljubljani živeči avtorji oziroma tisti, ki objavljajo pri ljubljanskih založbah, ali pa oni, ki so se v središču tako ali drugače formirali (študij komparativistike na FF, udeležba na literarnih delavnicah ipd.). »Število izdanih (zlasti leposlovnih) knjig na prebivalca je v Sloveniji med najvišjimi na svetu,« še piše Blatnik, na drugem mestu pa dodaja, da je od osamosvojitve skokovito naraslo. Za primerjavo – tudi slovenski BDP se je od osamosvojitve do leta 2017 početveril, dejstvo pa nima veliko vpliva na zmanjševanje socialnih razlik, prej obratno. Očitno ostajajo obrobne problematike iz središčnega gledišča še vedno precej nevidne. Čeprav se stvari počasi le razvijajo v pravo smer, so nekatere teme še vedno tabu, ki se ga večkrat skuša pomesti pod preprogo z navedbo nekaj suhoparnih statističnih podatkov.

Mimo omenjene malenkosti nas Blatnikovi majhni premisleki v njegovem Nezbranem delu naravnost silijo v razmišljanje o današnjem svetu in vlogi, ki naj jo v njem odigrava kultura. Vsak od nas je namreč njen igralec na odru vsakdana.

   

   

   

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Andrej Blatnik – Primož Sturman – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Primož Sturman
O avtorju
Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2018 pri založbi Litera izdal zbirko kratkih zgodb Gorica je naša. Po izobrazbi je zgodovinar, po poklicu pa učitelj. Vsakodnevno potuje med Krasom, kjer živi, in Trstom, kamor se vozi v službo na Licej Antona Martina Slomška.