/ 

Kako do kulturnih vsebin, ko dom postane naše edino okolje?

Maja Miloševič Čustić – kultura na domu za starostnike  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Kaj nam pomeni kultura? Vprašanje na katerega verjetno ni enostavnega odgovora. Je pa res, da v Sloveniji vsako leto obeležujemo dan kulture, kot dela prost dan. Kultura nas druži, povezuje in daje občutku pripadnosti veliko prostora, kulturne vsebine pa predstavljajo tudi velik del našega prostega časa. V zadnjem letu in pol smo vsi občutili kaj pomeni, da so zaprta gledališča, klubi, galerije in knjigarne in kaj pomeni, da velik del časa preživimo doma. Vsak na svoj način smo poskušali doprinesti ta primanjkljaj v življenje: s spletnimi dogodki, domačo knjižnico, poslušanjem plat, cedejk in videoposnetkov preteklih koncertov … Kaj pa se zgodi, če dom postane naše edino okolje, zunaj njega pa je ogromno možnosti, ogromno dogodkov in razstav, ki pa nam niso dosegljive?

Delam v Centru Celostarstne Oskrbe, osnovna dejavnost centra sta zdravstvena oskrba in nega na domu uporabnika. Kar v praksi pomeni, da starostniki (in tudi mlajši bolniki) starost namesto v instituciji preživljajo v zavetju svojega doma in imajo pokrite vse zdravstvene storitve, ki bi jih imeli tudi v instituciji. Od osnovne zdravstvene nege do delovne terapije in fizioterapije. In kje se tukaj znajde kultura? Kje sploh ima kultura mesto, ko gre za človekove (osnovne) potrebe?

Starejši, ki so telesno sposobni in gibljivi imajo lažji dostop do kulturnih vsebin, prav tako starejši, ki so v institucionalnem okolju, saj tam velikokrat potekajo literarni večeri, manjši koncerti in druge podobne kulturne vsebine. Veliko pa je starejših, ki so doma in niso več zmožni odhoda od doma (niti ob pomoči ne). Že samo dejstvo, da so nekako priklenjeni na domače okolje je lahko zelo obremenjujoče. Ta misel je postala vodilo za izvedbo projekta Dostop do kulturnih vsebin za starejše v domačem okolju, ki smo ga v Centru Celostne Oskrbe pripravili v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo v okviru akcije Spodbujanje kreativnih kulturnih industrij – Center za kreativnost 2020 – 2021.

Ko mi je bil predstavljen projekt se je leto 2020 ravno pripravljalo na drugi lockdown. Rana, da mi manjka koncertov, branj in druženja nasploh, je bila sveža in boleča. Nikoli prej nisem intenzivno razmišljala o tem, da kultura pravzaprav mogoče ni (enako) dostopna za vse. Nekako logično se mi je zdelo, da je, sploh ker živim v prestolnici in lahko izbiram med dogodki, včasih se celo jezim, ker se dogodki pokrivajo med seboj. Ko se je svet (za)ustavil in s tem tudi kulturne ustanove, sem bila prisiljena svoj prosti čas prilagoditi temu. Tesnoba, utesnjenost in hlastanje za občutkom sprostitve in svobode so vreli iz mene. Projekt seveda ni povezan z obdobjem korone, ideja se je zasnovala že prej, je pa malo ironije tudi v tem, da se izvaja prav zdaj, ko smo vsi občutili ta primanjkljaj. Mogoče pa je zdaj res pravi (skrajni?) čas, da začnemo odpirati tudi te teme.

Osnovna ideja projekta je, da se skupaj z medicinskim osebjem, koordinatorjem projekta Dejanom Ernišo, delovno terapevtko Martino Berk Čurlić in mentorjem Sašom Petkom skozi zgodbo in potrebe posameznika naredi načrt, katera zanimanja in katere kulturne vsebine bi uporabnik želel. Izbor umetnikov, ki potem te vsebine izvajajo na domu, ni bil najlažji, uporabniki se med seboj razlikujejo tako po letih kot tudi po načinu življenja in zdravstvenem stanju. Ker gre za pilotni projekt, smo za tipanje terena izbrali tri možne vsebine: literatura, likovna umetnost in glasba. Za literarno dejavnost z nami sodeluje pesnik, prevajalec, pisatelj Jurij Hudolin, slikarka in likovna umetnica Duša Jesih za likovno dejavnost in Kulturno-umetniško društvo Triglav za glasbene vsebine. Kot dodatno presenečenje pa se je v projekt vključila tudi glasbenica in priznana slovenska pevka Anika Horvat.

Odzivi uporabnikov so bili različni. Pri tistih, ki so že pred poslabšanjem zdravstvenega stanja, ko so lahko bili aktivni zunaj svojega doma, veliko prostega časa preživeli na razstavah, branjih in koncertih, je bilo zanimanje veliko. Nekaj težav se je pojavilo zaradi ukrepov in priporočene socialne distance, zato je bilo nekaj pomislekov s strani uporabnikov, da bi v svoj dom, poleg zdravstvenega osebja, ki ga nujno potrebujejo, spustili še koga. Pa smo spet pri vprašanju, kako pomembna (nujna) je kultura, sploh v zadnjem obdobju življenja. Po zgodbah, ki sem jih doživela med izvajanjem projekta, lahko z nasmehom na obrazu potrdim – človek je socialno bitje in potrebe po druženju, raziskovanju, zabavi, sprostitvi so vedno prisotne. Izvajanje projekta, ki je že zaradi spreminjajočega zdravstvenega stanja velik izziv, je obdobje epidemije prineslo še nekaj dodatnih ovir, ki jih z veliko mero potrpljenja, komunikacijskih veščin in prilagoditev uspešno premagujemo.

Največ zanimanja je požela literatura, kar je mene osebno navdušilo in tudi malo presenetilo. Po zanimanju ji je sledila glasba in na koncu še likovna umetnost. Kar nekaj uporabnikov se je odločilo za vse tri vsebine. Razlogi so bili različni, od osamljenosti do hrepenenja po kvalitetnih vsebinah in zapolnitvi dneva. Najbolj mi je v spominu ostal klic gospe, ki zaradi slepote ni več sposobna brati. »Veste, saj mi hčerke prinesejo zvočne knjige iz knjižnice za slepe, vendar se to s tem, da sam avtor bere svoje delo, in to samo zame, na mojem domu, ne more primerjati.« Pa navdušenje gospoda, ki ne samo da ves čas preživi doma, zaradi svoje bolezni večino časa preživi v postelji: »Tudi sam sem glasbenik, vendar že dolga leta ne morem več igrati. Hvala vam za to. Kdaj lahko ponovimo?« Bilo pa je tudi nekaj primerov, kjer v prvi vrsti ni šlo za hrepenenje po kulturi, ampak za hrepenenje po dejavnosti, družbi in socializaciji: »Moja babi je že dolgo v depresiji, do ničesar ji ni, zdaj pa se smeji in že cel teden pripoveduje vsem medicinskim sestram in negovalkam o glasbenikih, ki so jo obiskali in o likovni razstavi z Dušo Jesih, celo ustvarjanja si je zaželela, zdi se mi, da se je pomladila za vsaj deset let.«

Vse te različne osebne zgodbe so me na trenutke pretresle, pa tudi razveselile, saj je bilo že po parih izvedenih urah jasno, da gre projekt v pravo smer. Ljudje rabimo sprostitev, ne glede na to kakšen je naš vsakdanjik. Obstajajo koti v naši družbi, ki tako od strokovne kot laične javnosti niso nikoli zares (ali pa vsaj ne dovolj) osvetljeni, problemi o katerih se ne govori in se jih ne raziskuje dovolj. Starostniki ter bolni in njihovo preživljanje prostega časa ter omogočanje večje dostopnosti do kulturnih vsebin je vsekakor ena izmed tem, ki ima ogromno plasti in podplasti. Zdi se mi, da smo z enoletnim projektom odluščili le vrh, in se s tem pravo delo na tem področju šele začenja. Kultura je velik del v življenju posameznika in prav je, da postane (enako) dostopna za vse.

   

 

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

       
     
Maja Miloševič Čustić – kultura na domu za starostnike  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Maja Miloševič Čustić - Leta 2014 je bila finalistka Mentorjevega natečaja za mlado literaturo Urška, leta 2018 pa je izdala prvenec Oder za gluhe (Center za slovensko književnost, Aleph, 2018), s katerim je bila nominirana za Jenkovo nagrado (2018) in izbrana na festivalu Pranger (2019). Njene pesmi so bile prevedene v nemščino, makedonščino in albanščino.